Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je prejel nadomestilo za uporabo svojih (civilnih) oblačil v službene namene in zato, četudi jih je uporabljal za službene namene, logično ne predstavljajo policijske uniforme. Zato navedeno nadomestilo ne more biti neobdavčeno na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista, zato navedeno nadomestilo tudi ne more biti neobdavčeno na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v postopku odmere dohodnine za leto 2017 tožniku odmeril dohodnino 3,95 EUR, pri čemer razlika med letom plačanimi akontacijami 11,48 EUR in med odmerjeno dohodnino znaša 7,53 EUR, kar se tožniku vrne v roku 30 dni od vročitve odločbe (1. odstavek izreka). Organ se je predelil tudi do načinov pobota morebitnih neplačanih obveznosti oziroma plačila v primeru zaprtja TRR tožnika (2. - 4. odstavek izreka). Ugotovil je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (5. odstavek izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (6. odstavek izreka).
2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku sprva v letu 2017 odmerjena dohodnina z informativnim izračunom dohodnine za leto 2017 z dne 31. 5. 2017, po ugovoru tožnika pa je po preverbi davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2017 v znesku 3,95 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik sporni dohodek z oznako 1109 (drugi dohodki iz delovnega razmerja) prejel 5. 4. 2017 s strani Policije1 kot nadomestilo za uporabo lastnih oblačil v znesku 60,24 EUR na podlagi 13. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih (v nadaljevanju Pravilnik), kar se po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za drugi dohodek iz delovnega razmerja.
3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Glede tožnikovih navedb, da mu je davčni organ neutemeljeno kot dohodek obdavčil izplačilo, ki predstavlja povračilo (v zvezi s povrnitvijo stroškov za delovno obleko operativcem v policiji), ugotavlja, da je tožnik že z ugovorom zoper informativni izračun ugovarjal, ker mu je bil kot obdavčljiv drug dohodek iz delovnega razmerja neupravičeno upoštevan znesek v bruto višini 92,07 EUR, ki ga je prejel iz naslova nadomestila za uporabo lastne obleke policista. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je davčni organ prve stopnje po prejemu ugovora pri izplačevalcu preveril pravilnost podatkov (pravilnost oddanih REK obrazcev za vir 1109), preveril pa je tudi izpis iz tožnikovega transakcijskega računa, iz katerega je razviden prejem navedenega dohodka, in sicer je 5. 4. 2017 tožnik prejel navedeno nadomestilo za uporabo lastnih oblačil v službene namene na podlagi 13. člena Pravilnika, in odločil, da gre za obdavčljiv drug dohodek iz delovnega razmerja. Pri tem se je skliceval na določila 13. člena Pravilnika ter 15., 36. in 37. člen ZDoh-2. Ugotavlja še nadalje, da je prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je tožnikov prejemek iz naslova nadomestila za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčil kot drug dohodek iz delovnega razmerja. Zakon namreč izrecno ne določa, da gre za dohodek, ki se ne bi všteval v davčno osnovo. Dohodki iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, so določeni v 44. členu ZDoh-2. V skladu s 5. točko prvega odstavka navedenega člena se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva vrednost uniform in osebnih zaščitnih delovnih sredstev, vključno s stroški za njihovo vzdrževanje, pod pogojem, da so določene s posebnimi predpisi. Iz te določbe je razvidno, da niso obdavčeni prejemki, ki se nanašajo na uporabo obleke izključno v službene namene. Tudi med neobdavčene prejemke po 6. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 nadomestila za uporabo lastnih oblačil po presoji pritožbenega organa ni mogoče uvrstiti, ker ne gre za značilna, nujna in običajna sredstva za opravljanje dela policista. Nošenje urejenih civilnih oblačil za službene potrebe je namreč značilno za ves poslovni svet, zato ni mogoče šteti, da gre za nadomestilo za uporabo lastnih predmetov, ki so nujna in običajna za opravljanje policijskega dela.
4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi predlaga, naj sodišče spremeni izpodbijano odločitev in odloči, da se dohodek pod oznako 1109 spremeni v strošek, priglaša pa tudi stroške postopka. Navaja, da se v policiji delo opravlja v predpisani uniformi in v civilnih oblačilih. Oboje predstavlja delovno obleko. Vse to mora biti urejeno in vzdrževano, kar tudi precej stane. Sedaj je to tudi zakonsko in podrobneje s pravilnikom urejeno, s tem, da je znesek za civilna oblačila mizeren. V policiji se izraz delovno uporablja za »delovno uniformo«. Da je to izplačano v skladu s pravilnikom, tudi drži, pravilnik določa znesek glede višine zneska in dolžine uporabe. Izplačilo se veže izključno na uporabo lastne civilne obleke v službene namene, ki je nujno in običajno za opravljanje policijskega dela (5. in 6. točka 44. člena ZDoh-2). Operativno policijsko delo ni delo, kot ga poznajo ti, ki o tem odločajo. Sam je delo opravljal na terenu v uniformi in tudi v civilnih oblačilih in obutvi, ki so morala biti prilagojena naravi dela in vremenskim razmeram. Uniformo kupi in plača država, civilna oblačila pa je moral plačati sam, iz tistega neto zneska od plače. Sedaj je to urejeno z navedenimi predpisi, sprejetje katerih je bilo z namenom določiti povrnitev stroškov za civilna oblačila. Gre za vrnitev stroškov, ki jih je tožnik imel z uporabo svojih oblačil kot delovne obleke. Nikakor ni to dohodek iz delovnega razmerja. Meni, da mu navedeni znesek pripada v celoti brez odbitkov (kot malica in potni stroški). V nasprotnem primeru bi tudi od zneska vrednosti uniforme moral plačati davek in prispevke, pa temu ni tako. Predstavnik FURS je na javni RTV potrdil, da se od plačila za delovno obleko, če dejansko za to gre, ne plačajo davki in prispevki. Potrebno je izhajati iz dejstva, ne iz črkobralstva. Predlaga, da sodišče preko vlade pridobi avtentično razlago 40. člena Zakona o organizaciji in delu v policiji in ostalih členov, ki urejajo to področje, če je zakonska določba res tako nejasna, saj ga »vodilni« izvajalci nepravilno tolmačijo v škodo policistov. Pravilnik pa je izdan na podlagi tega člena zakona, ki ga je sprejel minister za notranje zadeve, ki ni »davčni« strokovnjak. Osnova in namen je v Zakonu in pravilniku nedvoumna. V vlogi z dne 7. 11. 2019 še navaja, da so obrazce M4 (šifra 5811) za leto 2010 (priloži tudi listino A4 - „Prijava podatkov in spremembe podatkov o plači, plačanem prispevku in obdobju zavarovanja za leto 2010“) fizično ponaredili za cca. 16 let, nekaj denarja pokradli, nekaj nakazali drugi osebi, zadevo pa dali iz neobdavčljivega v obdavčljivi vir. Zadeva je zaenkrat pred Delovnim sodiščem. Predlaga tudi združitev zadev (pred naslovnim sodiščem se vodi še zadeva za odmero dohodnine za leto 2016, in sicer št. IV U 116/2019).
5. Tožena stranka odgovarja na tožbo, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne.
6. Sodišče najprej v zvezi s predlogom tožnika, naj se konkretna zadeva in zadeva IV U 116/2019 združita v en postopek, pojasnjuje, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker pa gre v navedenih zadevah za izpodbijanje različnih upravnih aktov, z različnimi ugovornimi razlogi, je sodišče odločilo, da navedenih zadev ne bo združilo, temveč bo konkretno zadevo obravnavalo le v tem upravnem sporu.
7. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 5. 1. 2022. Na naroku je tožnik ugovarjal sestavi senata, in sicer je predlagal izločitev predsednice senata Melite Ambrož iz odločanja v zadevi. Sodišče je sicer kljub podanemu predlogu za izločitev z narokom za glavno obravnavo nadaljevalo skladno s prvim odstavkom 74. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1, vendar pod pogojem, da bo predsednica sodišča zavrnila podani predlog za izločitev (v tem primeru bo sodišče tudi izdalo sodbo), sicer pa se bo obravnava v nasprotnem primeru opravila znova pred spremenjenim senatom. Predsednica naslovnega sodišča je s sklepom Su 76/2022-2 o tožnikovem predlogu odločila 24. 1. 2022, in sicer je zavrnila navedeni predlog za izločitev. Sklep je postal pravnomočen 15. 2. 2022. To pomeni, da je sodišče sodbo v konkretni zadevi izdalo z dnem pravnomočnosti navedenega sklepa ob posvetovanju senata istega dne, to je 15. 2. 2022. 8. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa. Vpogledalo in prebralo je tudi listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi, in sicer priloge: A1 (drugostopenjsko odločbo v zadevi), A2 (informativni izračun dohodnine za leto 2017), A3 (obračun plače za mesec november 2015), nadalje listino A4 (obrazec Prijava podatkov in spremembe podatkov o plači, plačanem prispevku in obdobju zavarovanja za leto 2010) ter listino tožene stranke B1 (pooblastilo tožene stranke C. C., ki je naknadno sodišču po pozivu predložila še potrdilo o njenem opravljenem PDI, ki se je označilo kot priloga B2). Sodišče pripominja, da tožnik ni podajal pripomb v zvezi s plačo in nepravilnim obračunavanjem te v letu 2017 v upravnem postopku, zato sodišče tako navedbe v tožbi kot vlogi v zvezi s tem, kot tudi prilogi A3 in A4, ki jih tožnik tudi ni predlagal kot dokaz tekom upravnega postopka, šteje za nedopustno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-12). Poleg tega je tožnik še sam v vlogi navedel, da se sicer zadeva v zvezi s tem vodi pred Delovnim sodiščem, predložena dokaza pa se nanašata na leto 2015 in leto 2010 (v konkretni zadevi pa se obravnava odmera dohodnine za leto 2017), zato te navedbe in dokazi, četudi bi bili pravočasni, niso pravnorelevantni v konkretni zadevi.
9. Ostale tožnikove dokazne predloge je sodišče na naroku zavrnilo. Tožnik je v vlogi podal predlog za zaslišanje priče D. D., državne sekretarke pri toženi stranki. Gre enako za nedopustno dokazno novoto po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, saj tega dokaza tožnik prej v upravnem postopku ni predlagal niti ni pojasnil, zakaj ga ne bi mogel predlagati predhodno v upravnem postopku. V tožbi pa je tožnik predlagal še zaslišanje sebe, kar je sodišče zavrnilo kot nepotreben oz. neprimeren dokaz, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe. Tožnik je v tožbi predlagal tudi pridobitev avtentične razlage 40. člena Zakona o organizaciji in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) ter ostalih členov, ki urejajo to področje, s strani Vlade, kar je sodišče zavrnilo kot neprimeren dokaz. Avtentična razlaga zakonov je bila po členih 107 ter 149 – 152 Poslovnika Državnega zbora (v nadaljevanju PoDZ-1) pridržana Državnemu zboru, z odločbo U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021 pa je Ustavno sodišče RS v tem obsegu razveljavilo te določbe (določbo 107. člena PoDZ-1 v delu, kolikor določa, da Državni zbor sprejema avtentične razlage zakonov, določbe 149. - 152. člena pa razveljavilo, razen kolikor na podlagi četrtega odstavka 282. člena tega Poslovnika določajo postopek za sprejetje avtentične razlage PoDZ-1). Ugotovilo je namreč, da je avtentična razlaga zakona, kot je urejena v 107. ter 149. do 152. členu PoDZ-1, v neskladju z ustavno delitvijo oblasti (druga poved drugega odstavka 3. člena Ustave RS) in načelom neodvisnosti sodnikov (prva poved 125. člena Ustave RS). S tem ko navedene določbe PoDZ-1 zakonodajni veji oblasti dajejo možnost, da zakon po tem, ko ga je sprejela, z učinkom _ex tunc (za nazaj)_ tudi avtoritativno razlaga, ji namreč omogočajo vpliv na odločanje o uporabi zakona za individualne pravne subjekte v konkretnih primerih. Ustavna pristojnost zakonodajne veje oblasti pa ni, da sodnikom in drugim organom, ki so pristojni odločati o uporabi zakona v konkretnih primerih, daje navodila, kako naj sprejete zakone razlagajo.3 Glede na navedeno je zato sodišče v nadaljevanju v zvezi s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve samo razlagalo določbi 40. in 40a. člena ZODPol v povezavi z ustreznimi določbami ZDoh-2. **K I. točki izreka:**
10. Tožba ni utemeljena.
11. Med strankama ni sporno, da je tožnik prejel 5. 4. 2017 s strani delodajalca (Policije) znesek 60,24 EUR (v bruto višini 92,07 EUR) kot nadomestilo za uporabo lastnih oblačil. Sporno pa je pravno vprašanje, ali ta znesek predstavlja obdavčljiv dohodek. Zato sodišče ni zaslišalo tožnika, saj glede nespornih dejstev njegovo zaslišanje ni potrebno, zaslišanje tožnika pa sicer ni primeren dokaz za odgovor na navedeno pravno vprašanje.
12. Tožnik se sicer glede neobdavčljivosti uporabe lastnih oblačil v službene namene sklicuje na 40. člen ZODPol (v zvezi s 5. in 6. točka 44. člena ZDoh-2), vendar pa navedena določba ZODPol ureja uniformo, položajne oznake in simbole policije; uporaba lastnih civilnih oblačil za opravljanje policijskih nalog pa je urejena v 40a. členu ZODPol. Ta določa v četrtem odstavku, da kadar policisti niso prejemniki civilne službene obleke (nobena od strank ni zatrjevala, da bi bil tožnik prejemnik civilne službene obleke po drugem odstavku 40a. člena ZODPol), so v primeru, da v lastnih civilnih oblačilih opravljajo policijske naloge, kjer se zahteva poslovna urejenost brez potrebe po enotnih oblačilih ali zaradi narave dela prihaja do nesorazmerne obrabe lastnih civilnih oblačil, upravičeni do denarnega nadomestila, ki ga predpiše minister. Nesporno med strankama je, kot že navedeno, da je tožnik navedeno nadomestilo prejel 5. 4. 2017 v višini 60,24 EUR (v bruto višini 92,07 EUR) v zvezi s četrtim odstavkom 40a. člena ZODPol ter 13. členom v času plačila veljavnega Pravilnika. Vendar pa tožnik meni, da bi moral biti v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ta dohodek neobdavčen.
13. Po ZDoh-2 so obdavčeni vsi dohodki, razen tistih, ki so v zakonu izrecno navedeni kot neobdavčeni ali oproščeni plačila dohodnine. Na podlagi prvega odstavka 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni z ZDoh-2 drugače določeno (drugi odstavek 15. člena ZDoh-2). Dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, povezano z zaposlitvijo (36. člen ZDoh-2). Med dohodke iz delovnega razmerja na podlagi 7. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 spadajo tudi nadomestila in drugi prejemki, ki so prejeti od delodajalca ali druge osebe, skladno z drugimi predpisi, kot posledica zaposlitve oziroma obveznega zavarovanja za socialno varnost. 14. Določba 5. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja pa vendar ne vštevajo vrednost uniform in osebnih zaščitnih delovnih sredstev, vključno s stroški za njihovo vzdrževanje, pod pogojem, da so določene s posebnimi predpisi. Med strankama ni sporno, da je nadomestilo tožnik prejel za uporabo svojih (civilnih) oblačil v službene namene in zato, četudi jih je uporabljal za službene namene (in to ne izključno, česar niti ne trdi), logično ne predstavljajo policijske uniforme, kot je določena v 40. členu ZODPol. Zato navedeno nadomestilo ne more biti neobdavčeno na podlagi navedene določbe ZDoh-2. 15. Določba 6. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 pa določa, da se nadomestilo za uporabo lastnega orodja, naprav in predmetov (razen osebnih vozil), potrebnih za opravljanje dela na delovnem mestu, pod pogojem, da so določena s posebnimi predpisi ali na podlagi kolektivne pogodbe oziroma notranjega akta delodajalca, da gre za sredstva, ki so značilna, nujna in običajna za opravljanje določenega dela, in pod pogojem, da je delodajalec določil navedeno nadomestilo na podlagi izračuna realnih stroškov in zato le-ta predstavlja utemeljen in razumen znesek – do višine 2% mesečne plače delojemalca, vendar ne več kot do višine 2% povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji. Uporaba lastnih oblačil v službene namene je sicer določena s 40a. členom ZODPol in 13. členom Pravilnika, vendar pa navedena civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista. Zato navedeno nadomestilo ne more biti neobdavčeno tudi na podlagi navedene določbe ZDoh-2. 16. Tožnik je sicer še navajal, da po njegovem tako predpisana uniforma kot civilna oblačila, v katerih se delo v policiji opravlja, predstavlja delovno obleko. Pojasnil je, da se v policiji izraz delovno uporablja za »delovno uniformo«. Tožnik je še navedel, da je predstavnik FURS je na javni RTV potrdil, da se od plačila za delovno obleko, če dejansko za to gre, ne plačajo davki in prispevki. Sodišče pojasnjuje, da četudi bi se to res zgodilo, tožnik ni uporabljal delovne obleke, pač pa svojo obleko v službene namene. Po tretjem odstavku 40a. člena ZODPol namreč delovno obleko, v kateri neuniformirani policisti lahko opravljajo policijske naloge, zagotovi delodajalec, na njej pa se lahko nosijo simboli policije v skladu s predpisom vlade, ki ureja vrste policijskih uniform, položajnih oznak in simbolov v policiji. V konkretni zadevi pa tožnik ni niti zatrdil, da bi mu Policija zagotovila delovno obleko. Zatrdil je, da iz plače kupuje oblačila, ki jih potem nosi v službene namene. Tako torej v službene namene uporablja lastna oblačila po četrtem odstavku 40a. člena ZODPol in ne delovne obleke po tretjem odstavku 40a. člena ZODPol. Uniforma policistov je urejena v 40. členu ZODPol. Zanjo in za stroške njenega vzdrževanja velja izjema po 5. oz. 6. točki prvega odstavka 44. členu ZDoh-2 – ne štejejo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. To pa ne velja za uporabo civilnih oblačil (ki jih kupuje tožnik) v službene namene, kot že pojasnjeno. ZODPol pa ne pozna pojma »delovne uniforme«, četudi ga morda tožnik pogovorno uporablja. Zato sodišče tudi v zvezi s tem (o tem, da naj bi o neobdavčenosti delovne obleke povedal predstavnik FURS na RTV) kot nepotrebnega ni izvedlo zaslišanja tožnika, saj ne bi izpovedal o pravnorelevantnem dejstvu za odločanje v konkretni zadevi.
17. Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je tožnikov prejemek iz naslova nadomestila za uporabo lastnih oblačil v službene namene obdavčil kot drug dohodek iz delovnega razmerja. Zakon namreč izrecno ne določa, da gre za dohodek, ki se ne bi všteval v davčno osnovo, niti v 5. oz. 6. točki prvega odstavka 44. členu ZDoh-2. 18. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
**K II. točki izreka:**
19. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
1 Med strankama je nesporno, da je bila Policija v času izplačila navedenega dohodka delodajalec tožnika. 2 Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, tožnik pa ni podal nobenih navedb, zakaj teh navedb in dokazov (iz leta 2010 in 2015) ni mogel predlagati v upravnem postopku. 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021, 31. - 42. točka obrazložitve. Iz navedene obrazložitve še izhaja, da ko zakonodajna oblast sprejme zakon in s tem določi ravnanje nedoločenega števila posameznikov v prihodnjih tipsko določenih okoliščinah, je njena pristojnost izčrpana. Od tu naprej se mora zakonodajna oblast vzdržati vsakršnega oblastnega ravnanja, ki bi lahko vplivalo na uporabo zakona v konkretnih primerih. Avtentična razlaga zakona oži sodnikovo polje možne interpretacije zakona, s tem pa tudi polje možnih odločitev v konkretnem primeru. Zato avtentična razlaga zakona – četudi ostaja na ravni splošnega in abstraktnega oziroma je oblikovana na enak način kot splošno in abstraktno pravno pravilo – vpliva na odločanje sodišč v konkretnih sodnih postopkih. Ta vpliv se ne razteza samo na vsa tista pravna razmerja, o katerih sodišča ob uveljavitvi avtentične razlage še niso odločila; z avtentično razlago lahko zakonodajalec doseže tudi spremembo že sprejetih sodnih odločitev. Sodnikom mora biti zagotovljen manevrski prostor, v katerem svobodno (odgovorno) presojajo in sodijo. Noben državni organ se ne sme vmešavati v sojenje in dajati sodniku navodil. Razlaga zakona je miselna dejavnost, s katero razlagalec (re)konstruira in pomensko opredeli splošno in abstraktno pravno pravilo, ki ga zakon sporoča in jezikovno uokvirja. Razlaga zakona je bistvena prvina odločanja o uporabi zakona v konkretnih primerih. Ko gre za odločanje o pravicah, dolžnostih in obtožbah v konkretnih primerih, je zato razlaga zakona v ustavni pristojnosti sodne veje oblasti. O pravicah, obveznostih ali pravnih koristih konkretnih pravnih subjektov v upravnih zadevah odloča tudi izvršilna (upravna) oblast. V tem okviru tudi izvršilna oblast zakon razlaga na povsem isti način, kot to počne sodna oblast. Ker pa je po Ustavi sodna oblast pristojna izvajati nadzor nad zakonitostjo dokončnih posamičnih aktov, s katerimi izvršilna oblast odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pravnih subjektov (23. in 157. člen Ustave), ima v primeru spora tudi v teh primerih pri razlagi zakona zadnjo besedo sodna oblast. Po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS avtentična razlaga zakona, kot je urejena v 107. ter 149. do 152. členu PoDZ-1, z opredeljeno ustavno delitvijo oblasti ni skladna.