Jedro

S tem, ko je tožnik umaknil tožbo pred delovnim in socialnim sodiščem zoper odločbo o premestitvi, je nastala situacija, kot da bi te tožbe sploh ne vložil. To po vsebini pomeni (pravnomočno) ugotovitev, da ta odločba ni nezakonita.

Zgolj na to vprašanje – in ne morda na zakonitost razrešitve in imenovanja v naziv samega po sebi – se brez izjeme nanašajo tudi tožbene navedbe. Ker je po povedanem zakonitost tožnikove premestitve vprašanje, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega organa, ta pa je pravnomočno odločil, da je bila premestitev zakonita, sodišče ugotavlja, da tudi v obravnavani zadevi nima podlage za drugačno ugotovitev, kot da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi prvega odstavka 33. člena, druge točke 91. člena in četrtega odstavka 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) tožnika razrešil iz naziva višji svetovalec II in ga imenoval v naziv sedme stopnje – svetovalec I. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo zaradi organizacije in optimizacije dela kot posledice reorganizacije iz javnofinančnih razlogov ugotovljeno, da delo na tožnikovem delovnem mestu v Direktoratu za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja pod šifro 460 – višji svetovalec ni več potrebno. Zato je upravni organ na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU preveril možnosti premestitve tožnika na drugo delovno mesto. Ker je ugotovil, da ga je mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda, ga je z dnem 20. 2. 2013 premestil na delovno mesto pod šifro 1204 – svetovalec I. V takem primeru se uradnik razreši iz dotedanjega naziva in imenuje v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je premeščen.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da za razrešitev iz njegovega dosedanjega naziva in imenovanje v nižjega niso izpolnjeni zakonski pogoji. Tožniku ni znano, da bi bila izdelana kakršnakoli analiza, iz katere izhaja potreba o reorganizaciji, zato meni, da je toženka z novo sistemizacijo delovnih mest skušala zgolj znižati stroške dela, tako da je javne uslužbence razporejala na nižje vrednotena delovna mesta. Program razreševanja presežnih delavcev ni bil sprejet v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj kriteriji za izdelavo programa niso znani ne tožniku ne sindikatu, navedeni pa niso niti v izpodbijanem sklepu. Delo, ki ga tožnik opravlja po premestitvi, je enako kot prej, oziroma se je njegov obseg še povečal, kar izhaja iz primerjave obeh sistemizacij. Prerazporeditev torej pomeni zgolj znižanje plače, pri tem pa ne drži, da bi bili razlogi za to javnofinančne narave, saj je bila hkrati nekaterim tožnikovim sodelavcem plača za enako delo zvišana. Tožnik meni, da je dejanski razlog za njegovo prerazporeditev njegova starost, s čimer je toženka kršila prepoved diskriminacije. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po drugem odstavku 158. člena ZJU se uradnik, čigar delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno, premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto. Če to ni mogoče, se mu lahko zagotovi poklicna prekvalifikacija ali dokvalifikacija (tretji odstavek istega člena), če pa ga ni mogoče premestiti na nobenega od navedenih načinov, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda. Uradnik se v tem primeru razreši naziva in imenuje v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je premeščen.

8. Med strankama ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za situacijo, ki jo urejajo navedene zakonske določbe, saj je bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto, ki se glede na njegovo dotedanje delovno mesto opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda. Prav tako ni sporno (saj tožnik te toženkine navedbe ne izpodbija), da je bil tožnik imenovan v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je bil premeščen.

9. Glede na prej navedeno zakonsko podlago je zakonitost tožnikove razrešitve iz prejšnjega naziva in imenovanje v novega odvisna izključno od zakonitosti njegove premestitve na drugo delovno mesto. Ta zakonitost je samostojna pravna celota, ki po sodni praksi tega sodišča ne sodi v pristojnost tega sodišča, temveč v pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (prim. npr. sodbo tega sodišča I U 1478/2009). Tožnik je zato zakonitost sklepa o premestitvi izpodbijal pred slednjim, tukajšnje sodišče pa je postopek do odločitve Delovnega in socialnega sodišča prekinilo (prvi odstavek 47. člena in tretji odstavek 48. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je dne 11. 11. 2015 tukajšnje sodišče obvestilo, da je bil postopek v tožnikovem delovnem sporu, ki se je nanašal na sklep o premestitvi, ustavljen. Iz priloženega zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 28. 9. 2015 izhaja, da je tožnik tožbo umaknil. Ker se je odpovedal pravici do pritožbe, je postal sklep o ustavitvi postopka pravnomočen istega dne (334. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tukajšnje sodišče je zato s sklepom z dne 19. 11. 2015 postopek nadaljevalo (50. člen ZUS-1).

11. S tem, ko je tožnik umaknil tožbo pred delovnim in socialnim sodiščem zoper odločbo o premestitvi, je nastala situacija, kot da bi te tožbe sploh ne vložil (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; v nadaljevanju ZDSS v zvezi s četrtim odstavkom 188. člena ZPP), zaradi poteka 30 dnevnega roka iz drugega odstavka 25. člena ZJU pa je tudi ne more več vložiti. To pomeni, da je odločba o premestitvi postala pravnomočna.

12. O zakonitosti odločbe o premestitvi je torej prišlo do pravnomočne odločitve pred pristojnim organom, namreč Vlado Republike Slovenije, Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je izdala sklep št. 10051-98/2013/2 z dne 3. 4. 2013, s katerim je bila tožnikova pritožba zoper odločbo o premestitvi zavrnjena. To po vsebini pomeni (pravnomočno) ugotovitev, da ta odločba ni nezakonita.

13. Kot že navedeno, je po četrtem odstavku 158. člena ZJU zakonitost izpodbijane odločbe v celoti odvisna od zakonitosti premestitve tožnika na drugo delovno mesto. Zgolj na to vprašanje – in ne morda na zakonitost razrešitve in imenovanja v naziv samega po sebi – se brez izjeme nanašajo tudi tožbene navedbe. Ker je po povedanem zakonitost tožnikove premestitve vprašanje, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega organa, ta pa je pravnomočno odločil, da je bila premestitev zakonita, sodišče ugotavlja, da tudi v obravnavani zadevi nima podlage za drugačno ugotovitev, kot da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.