Jedro

Dejstvo, da je davčni zavezanec prejel obdavčljiv prihodek, ki ga v napovedi za odmero davka ni napovedal, je lahko novo dejstvo, ki bi pripeljalo do drugačne odmere davka, če odmernemu organu v prejšnjem postopku ni bilo znano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.10.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Davčnega urada L., Izpostave V.R. z dne 24.11.1999. Z njim je bilo odločeno, da se postopek odmere dohodnine za leto 1996, ki je bil končan z dokončno odločbo z dne 28.11.1997, po uradni dolžnosti obnovi, ker se je zvedelo za nova dejstva in nove dokaze.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da je podan obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 249. člena ZUP/86. Z naknadnim inšpekcijskim pregledom poslovanja družbe E.P. upravljanje d.o.o., k.d., L., je bilo (glede na podatke upravnih spisov) ugotovljeno, da je tožnica v letu 1996 pridobivala dohodke z oddajanjem nepremičnin, ki so se stekali na račun omenjene komanditne družbe in ne na njen račun.

Dohodki, doseženi z oddajanjem (med drugim) stanovanjskih oziroma poslovnih prostorov, so po 64. členu ZDoh obdavčeni z davkom od dohodkov iz premoženja. Tožnica jih v napovedi za odmero dohodnine za leto 1996 ni napovedala, zato se po presoji sodišča prve stopnje nakazuje možnost, da dejansko stanje v postopku odmere dohodnine za leto 1996 ni bilo popolno ugotovljeno. Z dejstvom, da je dohodke, dosežene z oddajanjem nepremičnin v najem, za leto 1995 napovedala ter da organ vodi uradne evidence o lastništvu nad nepremičninami, ki so bile dane v najem, tožnica ne more z uspehom dokazovati, da je bilo davčnemu organu ob izdaji prvostopne odmerne odločbe znano, da je v letu 1996 pridobila dohodke z oddajo premoženja v najem.

Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga iz razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS navaja, da naj bi sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo 1. točko 249. člena ZUP/86, saj v konkretnem primeru dejstvo, da tožnica dosega dohodke z oddajanjem nepremičnin v najem, ni novo. Kot dokaz navaja drugo stran izpodbijanega upravnega akta, iz katerega izhaja, da naj bi bilo toženi stranki znano, da je lastnica nepremičnin, da jih oddaja v najem ter da dohodke iz naslova najemnin prejema komanditna družba E.P., upravljanje d.o.o. k.d. L. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi oziroma spremeni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je davčni organ prve stopnje obnovil postopek odmere dohodnine po uradni dolžnosti (1. odstavek 250. člena ZUP/86), svojo odločitev pa oprl na dejstvo, za katero je izvedel iz zapisnika o opravljenem naknadnem inšpekcijskem pregledu pri družbi E.P., upravljanje d.o.o. k.d. L. z dne 10.3.1999. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je tožnica v letu 1996 prejela obdavčljive prihodke, dosežene z oddajanjem nepremičnin, predstavlja novo dejstvo, ki ga davčni organ v prejšnjem postopku ni mogel uporabiti, ker mu ni bilo znano, pa bi moglo pripeljati do drugačne odmere dohodnine, če bi bilo uporabljeno v prejšnjem postopku; torej predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86. V prejšnjem postopku je bila tožničina dohodnina odmerjena na podlagi napovedi, ki jo je tožnica vložila pri davčnem organu. Davčna napoved, ki jo zavezanec vloži pri davčnem organu, mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odmero davka (dohodnine). Biti morajo resnični in davčnega organa ne smejo spraviti v zmoto (1. odstavek 105. člena ZDavP). Dohodnina se v posameznem koledarskem letu odmeri na podlagi vsakokratne napovedi zavezancev za dohodnino. Zato so bila v obravnavanem primeru davčnemu organu v prejšnjem postopku lahko znana le tista dejstva, ki jih je tožnica v napovedi za odmero dohodnine za leto 1996 napovedala. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zato davčni organ dejstvo, da je z oddajanjem nepremičnin v najem pridobivala obdavčljive prihodke, utemeljeno štel za novo dejstvo v smislu obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86, ne glede na to, da je bilo isto dejstvo (pridobivanje prihodkov z oddajanjem nepremičnin v najem) upoštevano že v postopku odmere dohodnine za predhodno leto 1995. Tudi tožbeni ugovori, ki jih tožnica v pritožbi zgolj ponavlja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Zato z njimi tožnica v pritožbenem postopku ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.