Jedro

Negatorno tožbo za varstvo lastninske pravice na celi stvari lahko vloži samostojno vsak solastnik.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške s pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo predlog za prekinitev postopka, v 2. točki izreka pa odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno in na svoje stroške odstraniti balkon v obliki črke "L" z nadstreškom, ki sta ga zgradila na fasadi, v III. nadstropju stavbe na G. 10 v Ljubljani, tako da sega na severozahodno stran zemljišča, parc. št. 3433, k.o. ..., deloma pa tudi na zemljišče parc. št. 2423, iste k.o., ter prekriva del strehe nad stanovanjem tožnice v II. nadstropju hiše G. 8 v Ljubljani, vse v 30-ih dneh, pod izvršbo. Glede na uspeh tožnice v predmetni pravdi je tožencema naložilo tudi, da sta ji dolžna v 15 dneh nerazdelno povrniti 3.507,72 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Meni, da so podane bistvene kršitve določb postopka, ker sodba v določenih primerih nima razlogov oziroma so razlogi sami s seboj v nasprotju. Sodišče tako navaja, da toženka ni opravičila svojih izostankov, kar pa ne drži in je v nasprotju z zapisnikom z dne 22.10.2008, iz katerega je razvidno, da je pooblaščenec že pred narokom pisno prosil za preložitev naroka, na njem pa je tudi opravičil oba toženca. Nadalje sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da je pomembno zaslišanje stranke, dejansko pa v postopku zasliši zgolj tožečo stranke, toženih pa ne, in sicer "o drugih okoliščinah zadeve" v zvezi s katerimi toženca nista mogla podati svoje izpovedbe. V nadaljevanju toženi stranki smiselno izpodbijata aktivno legitimacijo tožnice kot solastnice nepremičnine na G. 8 za vložitev predmetne tožbe ter zaključek sodišča glede vznemirjanja tožnice v njenih lastninskopravnih upravičenjih. Poudarjata, da je ugotovitev sodišča, da na balkonu niso bili postavljeni snegolovi, v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je bilo tekom pravde večkrat pojasnjeno, da so bili snegolovi nameščeni, tožeča strank pa tudi nikdar ni terjala povračila škode iz tega naslova. Zato ne drži, da obstoji nevarnost zdrsa ledu in snega, saj je to bilo sanirano. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožnici, da ne more namestiti dimnika za plinsko kurjavo. Tožnica je namreč dne 22.10.2008 sama izpovedala, da ni angažirala izvajalca za izvedbo centralne naprave in tako dejansko sploh ne ve, ali je naveden poseg mogoč. Gre torej zgolj za izjavo tožeče stranke, ki ni dokazana. Sodišče je napačno zapisalo, zakaj sta toženi stranki predlagali izvedenca strojne stroke. Le-ta je bil namreč na samem naroku predlagan v zvezi z izvedbo plinske inštalacije, zato ker sta toženi stranki izrecno prerekali izpovedbo tožnice kot neresnično. Sodišče prve stopnje pa navaja, da je bil izvedenec predlagan v zvezi z odstranitvijo balkona. Toženca zatrjujeta, da izgradnja balkona ne ovira izvajanja lastninske pravice tožeče stranke oziroma drugih solastnikov in da so nepravilna izvajanja sodišča glede protipravnosti posega. Pri izgradnji namreč nista bila v slabi veri, saj sta imela ustrezna dovoljenja. Tožeča stranka omejevanje uživanja lastninske pravice le zatrjuje pavšalno, ni pa konkretnih dokazov, da želi graditi nadstrešek, da bi bila onemogočena pri postavitvi naprav na streho oziroma da ji zaradi balkona nastaja škoda. Balkon ne sega na sosednjo nepremičnino, ker je zid ukrivljen. V zračni prostor nad streho tožnice že sega nadstrešek poslopja na G. 10, zato v tem delu ne širita posega v zračni prostor, odstranitev nadstreška pa je vsaj v navedeni širini neutemeljena. Opozarjata tudi na to, da je paricijski rok prekratek za izpolnitev takšnega zahtevka, sodišče pa bi lahko po njunem mnenju tožencema naložilo namesto odstranitve balkona zgolj plačilo odškodnine. Predvsem pa bi moralo sodišče prve stopnje predmetno pravdo prekiniti, saj bosta toženi stranki v nepravdnem postopku, ki sta ga sprožili na podlagi SPZ, najverjetneje uspeli z drugačno ureditvijo razmerij, saj 90 odstotkov solastnikov balkonu ne nasprotuje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi očitkom toženih strank o kršitvi procesnih pravil v postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi ne njunim navedbam o zmotni uporabi materialnega prava in napačni ugotovitvi dejanskega stanja.

Dejstvo, da je pooblaščenec toženih strank le-te opravičil pred razpisom naroka in na naroku samem z navedbo, da se toženka ne more udeležiti naroka, ker je toženec zelo bolan in je toženka ob njem, ni zadosten razlog za preložitev naroka. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče na naroku samem ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe, toženka za takšno navedbo ni predložila dokaza. Glede na to, da je bila na narok za glavno obravnavo 22.10.2008 pravilno vabljena (tako z vabilom na narok kot tudi z vabilom na zaslišanje), kar vse je razvidno iz spisa, nosi posledice izostanka v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP sama. Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja, da je bil narok opravljen po določbah novele ZPP-D, kar pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna morebitno procesno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi več po uradni dolžnosti, grajati na naroku samem, sicer tega ne more več uveljavljati pred sodiščem druge stopnje (286. b člen ZPP). V obravnavanem primeru pa so se pravdne stranke na naroku celo strinjale, da se prebere izpovedba toženca in toženke v spisu (list. št. 201).

Zmotno je stališče toženih strank o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke za konkretno tožbo. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da v sodni praksi, pa tudi pravni teoriji, že dolgo časa ni več sporno, da lahko negatorno tožbo za varstvo lastninske pravice na celi stvari vloži tudi vsak izmed solastnikov samostojno. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju glede navedenih pritožbenih očitkov v celoti pridružuje razlogom prvostopenjske odločitve, v katerih je že v celoti vsebovan odgovor nanje.

Neutemeljeni pa so tudi očitki, da omejitev lastninskopravnih upravičenj tožnice zaradi postavitve balkona ni izkazana. Navedbe tožene stranke o saniranju nevarnosti zdrsa ledu in snega so namreč protispisne. Prvostopenjsko sodišče je o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno odločalo glede na stanje zadeve do zaključka glavne obravnave in ugotovilo, da je tožena stranka sicer navedla, da je snegolov naročila, ni pa trdila, da bi do realizacije takšne namestitve tudi dejansko že prišlo. Sodišče prve stopnje je res napačno navedlo, zakaj je tožena stranka predlagala izvedenca strojne stroke, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je že v vlogi z dne 17.5.2002 (list. št. 24) navedla, da ji zgrajen balkon onemogoča namestitev naprav na streho, to pa je potrdila tudi zaslišana na naroku dne 26.10.2007 (list. št. 133), na kar je v svoji predhodni odločbi VSL sklep 1426/2008 z dne 16.4.2008 tudi že opozorilo pritožbeno sodišče. Ker sta bili torej toženi stranka še pred zadnjim narokom za glavno obravnavo seznanjeni z ustreznimi navedbami tožeče stranke o njenih omejitvah pri namestitvi dimnika centralne plinske napeljave na streho, dokazni predlog z izvedencem strojne stroke pa sta podali šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, sta bili s takšnim predlogom prekludirani (286. člen ZPP).

Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da so navedbe tožnice o omejitvah njenih lastninskopravnih upravičenj zaradi postavitve balkona pavšalne. Njene navedbe v zvezi s tem so bile po oceni pritožbenega sodišča v postopku na prvi stopnji zadostno določne. Če pa toženi stranki smiselno grajata prvostopenjsko dokazno oceno o njihovi resničnosti, pa pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da jih tožena stranka v tistem delu, ki se nanašajo na namestitev naprav na streho, ni grajala pravočasno, zato jih sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej preverjati v dokaznem postopku. O zatrjevanem nastajanju škode na strehi pa je tožeča stranka v spis predložila celo krovčev račun za krpanje strehe z rezervno kritino, njene trditve pa sta potrdili tudi priči Sm. in St.. Prvostopenjsko sodišče tako ni imelo razloga, da ji v teh navedbah ne bi sledilo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica vznemirjena v posameznih upravičenjih, ki tvorijo lastninsko pravico, saj stvari v tistem delu, kjer se nahaja balkon, nima v posesti, stvari pa tudi ne more uporabljati in z njo razpolagati tako, kot bi želela. Pri tem je povsem nerelevantno zatrjevanje toženih strank, da je v zračni prostor tožničine (so)lastnine predhodno že segal nadstrešek poslopja na G. 10. Lastnik oziroma solastnik lahko namreč zahteva sodno varstvo svoje ustavno zajamčene pravice do zasebne lastnine ob vsakršnem njenem vznemirjanju. Takšna pravica do sodnega varstva je neodvisna od dovolitve morebitnih drugih posegov. Da dovoljenja za izgradnjo balkona toženi stranki nista imeli, pa je pravilno in zadostno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato se njegovim razlogom pritožbeno sodišče zgolj pridružuje.

Glede na to, da tožena stranka v pritožbi navkljub izrecnemu izpodbijanju "sodbe", smiselno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka, se pritožbeno sodišče v tem delu pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je pravilno obrazložilo, da predstavlja vprašanje gradnje čez mejo nepremičnine predhodno vprašanje v pravdnem postopku, ki ga lahko sodišče za potrebe konkretne pravde reši tudi samo (13. člen ZPP). Pri tem je pravilno izhajalo iz smisla navedb tožene stranke in glede na čas gradnje spornega balkona uporabilo določbe 24. do 27. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki urejajo gradnjo na tujem svetu. Dejstvo, da je tožeča stranka pravočasno izkoristila svojo zakonsko zagotovljeno možnost, da zahteva rušenje objekta in vrnitev v prejšnje stanje je namreč toženima strankama preprečilo pridobitev lastninske pravice na spornem prostoru. Odvzelo pa jima je tudi možnost, da tožnico prisilita, da si izbere drugo možnost, tj. plačilo kupnine za del stavbe, kamor sega balkon. Ker je sodišče prve stopnje svoj zaključek pravilno in zadostno obrazložilo, se pritožbeno sodišče v v izogib ponavljanju na njegove razloge zgolj sklicuje.

Ugovor toženih strank, da je v izpodbijani sodbi določen paricijski rok prekratek, pa je pavšalen, zato pritožbeno sodišče nanj ne more odgovarjati.

Ker torej pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (350. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP.