Jedro

Davčna osnova za davek od dejavnosti se po prvem odstavku 45. člena ZDoh ugotavlja po podatkih iz davčne napovedi, ki temelji na podatkih iz poslovnih knjig. Če se v poslovnih knjigah vodijo osnovna sredstva po nabavni vrednosti po računih, je šteti, da je nabavna vrednost osnovnih sredstev znana in ni pogojev za obračun amortizacije po ocenjeni vrednosti, ki se sicer uporablja v primerih, ko nabavna vrednost še ni znana (19. člen Uredbe o načinu obračunavanja amortizacije oziroma odpisa vrednosti nematerializiranih in materializiranih naložb - Uradni list SFRJ, št. 49/89 in 5/90).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 763/97-8 z dne 3.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.3.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave K. z dne 28.7.1995, s katero ji je bil odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994 v znesku 107.371,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno pritrdila organu prve stopnje, ki je obračunal davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994 na podlagi davčne osnove v znesku 715.810,00 SIT, pri čemer je kot amortizacijo upošteval znesek 371.581,00 SIT. Po 1. odstavku 45. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 in 7/95, v nadaljevanju ZDoh) se davčna osnova za davek iz dejavnosti ugotavlja po podatkih iz davčne napovedi, ki temeljijo na podatkih iz poslovnih knjig.

Način vodenja poslovnih knjig predpisujeta Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju pravilnik) in Navodilo k pravilniku o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju navodilo). Iz upravnih spisov izhaja, da je davčni organ dne 22.3.1995 pregledal tožničine poslovne knjige in dokumentacijo za leto 1994 in ugotovil, da je tožnica pod postavko amortizacija vpisala znesek 998.829,00 SIT, in sicer na podlagi cenitve poslovnega prostora v znesku 13.286.328,00 SIT in opreme v znesku 955.470,00 SIT. Organ prve stopnje ji navedene cenitve ni priznal, pač pa je osnovo za izračun amortizacije poslovnega prostora ugotovil na podlagi predloženih računov za njegovo izgradnjo. Tako je bilo ugotovljeno, da ob upoštevanju vsakoletnih količnikov za revalorizacijo vrednosti znaša vrednost poslovnega prostora na dan 31.12.1994 5.116.632,52 SIT. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožničin mož Z.B. solastnik poslovnega prostora do 1/2, kar pomeni, da se znesek vrednosti poslovnega prostora zmanjša na polovico in se od zneska 2.558.316,26 SIT obračuna amortizacija po stopnji 5 %. Ker tožnica ni predložila dokumentacije o pridobitvi opreme, ji organ prve stopnje ni priznal amortizacije za opremo. Po presoji sodišča prve stopnje je organ prve stopnje ravnal pravilno, ker po podatkih upravnih spisov tožnica ni izpolnila pogojev za priznanje amortizacije s cenitvijo v smislu določbe 5. odstavka 39. člena Zakona o računovodstvu (Urdani list RS, št. 12/89, 35/89, 3/90, 42/90 in 61790) in Uredbe o načinu obračunavanaja amortizacije oziroma odpisa vrednosti nematerialnih in materialnih naložb (Uradni list SFRJ, št. 49/89 in 5/90, v nadaljevanju uredba).

Tožnica v pritožbi zatrjuje, da bi ji pri obračunu amortizacije za leto 1994 morala biti priznana vrednost osnovnih sredstev v višini cenitve, ki jo je izdelal stalni sodni izvedenec in cenilec osnovnih sredstev. Zatrjuje, da je nesprejemljiva vrednost, ki je bila v odmernem postopku priznana na podlagi računov iz registra osnovnih sredstev. Tako izračunana vrednost namreč ne upošteva lastnega dela pri izgradnji poslovnega prostora. Pri davčni napovedi za leto 1994 je napako naredila le v tem, ker ni upoštevala, da je njen mož solastnik poslovnega prostora do 1/2. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sporno je, ali je bila pri odmeri davka od dejavnosti za leto 1994 pravilno obračunana amortizacija osnovnih sredstev. Iz upravnih spisov izhaja, da sta organ prve stopnje in tožena stranka upoštevala revalozirirano vrednost sredstev za izgradnjo poslovnega prostora po računih iz poslovnih knjig, tožnica pa je v davčni napovedi za leto 1994 napovedala amortizacijo od vrednosti poslovnega prostora in opreme (skladiščnih regalov) po ocenjeni vrednosti, kot jo je v cenitvenih poročilih ugotovil stalni sodni izvedenec in cenilec osnovnih sredstev.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se po 1. odstavku 45. člena ZDoh, ki je veljal za obračun davka za leto 1994, davčna osnova za davek od dejavnosti ugotavlja po podatkih iz davčne napovedi, ki temelji na podatkih iz poslovnih knjig. To pomeni, da so za odmero davka od dejavnosti pomembni knjigovodski podatki in listine. V obravnavani zadevi so to knjigovodski podatki in listine iz poslovnih knjig tožnice kot samostojne podjetnice posameznice. Osnovna sredstva, za katera se uveljavlja amortizacija, morajo biti vknjižena v poslovnih knjigah kot sredstva davčnega zavezanca in opisana v skladu z določbami pravilnika in navodila, ki urejata način vodenja poslovnih knjig za samostojnega podjetnika posameznika. Ker je po podatkih upravnih spisov tožnica v poslovnih knjigah nabavno vrednost poslovnega prostora vodila po računih porabljenih sredstev za njegovo izgradnjo, sta, tudi po presoji pritožbenega sodišča, organ prve stopnje in tožena stranka pravilno ravnala, ko sta osnovo za obračun amortizacije poslovnega prostora določila po knjigovodskih podatkih in listinah.

Pritožbeni ugovor, da bi osnova za obračun amortizacije poslovnega prostora morala biti določena glede na ocenjeno vrednost, je neupošteven, saj tožnica tudi v pritožbi navaja, da je v poslovnih knjigah za leto 1994, konkretno v registru osnovnih sredstev, nabavno vrednost poslovnega prostora vodila po računih. Glede na takšno knjigovodsko stanje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pri določitvi osnove za obračun amortizacije poslovnega prostora ni mogoče upoštevati ocenjene vrednosti, saj v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko nabavna vrednost poslovnega prostora ne bi bila znana v smislu 19. člena uredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.