Jedro

Umik predloga za imenovanje kandidata za notarja iz razloga, ker ta naj ne bi izpolnjeval zakonskega pogoja, da je vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata, ker je že bil v kazenskem postopku, kazen pa mu je bila že brisana, se šteje za akt, s katerim je bila kandidatu kršena ustavna pravica, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.

Izrek

Zahtevi se delno ugodi in se ugotovi, da je umik predloga za imenovanje kandidata S.V.M. za notarja na notarsko mesto s sedežem v Mariboru, nezakonit.

Obrazložitev

Ministrica za pravosodje je dne 20.12.1994 podala Državnemu zboru Republike Slovenije umik predloga za imenovanje prvih 30 notarjev št. ... v delu, ki se nanaša na vlagatelja zahteve. Ministrica je navedeni predlog umaknila z obrazložitvijo, da je ministrstvo na podlagi opozoril v času po vložitvi predloga za imenovanje prvih 30 notarjev, da je bil navedeni kandidat že v kazenskem postopku, zbralo dodatne informacije in na njihovi osnovi se je prepričalo o resničnosti navedb, zato ugotavlja, da kandidat ne izpolnjuje pogoja za imenovanje za notarja po 6. točki 1. odstavka 8. člena zakona o notariatu.

Vlagatelj je s tožbo v upravnem sporu, ki jo sodišče glede na naravo akta šteje za zahtevo za varstvo ustavnih pravic, z dne 28.12.1994 in dopolnitvami z dne 24.1.1995, 27.1.1995 in 21.2.1995 zahteval, da sodišče odpravi navedeni umik zaradi zavarovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 27. in 3. odstavka 49. člena ustave. Smiselno navaja, da se je prijavil na razpisano notarsko mesto v Mariboru in po mnenju tričlanske strokovne komisije je izpolnjeval pogoje za notarja in ga je zato ministrica za pravosodje tudi predlagala državnemu zboru v imenovanje. Komisija državnega zbora za volitve, imenovanja in administrativne zadeve je dala soglasje za njegovo imenovanje. Iz časopisa je zvedel, da je ministrica predlog umaknila, ker naj ne bi bil vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata, ker je bil trikrat pravnomočno obsojen. Navaja, da je bil sicer res obsojen, vendar nobeno dejanje ni bilo takšno, da bi bil moralno nevreden za opravljanje notariata in vse kazenske sankcije so po zakonu izbrisane. Tak razlog za nevrednost javnega zaupanja ima lahko dolgoročne posledice in bi veljal tudi v naslednjem razpisnem roku, ki se pričakuje takoj po konstituiranju Notarske zbornice Slovenije. Nesprejemljivo je stališče, da vlagatelj, ki je odvetnik že od 1.2.1967 dalje, ne bi bil vreden zaupanja za opravljanje notarskega dela, saj je odvetnik enako kot sodnik samostojen in neodvisen pri svojem delu, medtem ko je notariat kot javna služba podvržen kontroli in je bistveno manj samostojen od odvetništva. Glede na to, da zakon o notariatu razloga, da je kandidat za notarja že bil v kazenskem postopku in zato ne izpolnjuje pogoja o vrednosti javnega zaupanja, ne pozna, je ministrica za pravosodje z navedenim umikom spravila vlagatelja v neenakopraven položaj v primerjavi z vsemi drugimi kandidati za notarje in mu onemogočila pod enakimi pogoji potegovati se za razpisano notarsko mesto v Mariboru. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je umik predloga nezakonit ter da je ministrica za pravosodje dolžna predlagati državnemu zboru na prvem zasedanju po izdaji sodbe, da imenuje vlagatelja za notarja z notarskim mestom v Mariboru, sicer sodba nadomesti predlog ministrice za pravosodje.

Ministrstvo za pravosodje v odgovoru na zahtevo navaja, da predložene tožbe ni mogoče šteti za zahtevo za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic po 66. členu zakona o upravnih sporih, saj izbire med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje za notarja ni mogoče sodno izpodbijati. V primeru imenovanja notarjev ne gre za pravico posameznika, da zasede notarsko mesto, ampak gre posameznemu kandidatu le pravica, da se pod enakimi pogoji poteguje za zasedbo prostega notarskega mesta. Postopek za imenovanje 30 notarjev je bil izpeljan v skladu z določili zakona o notariatu. Tričlanska komisija je oblikovala mnenje, po katerem naj bi bila najprimernejša kandidata za zasedbo notarskih mest na območju Okrajnega sodišča v Mariboru, D.K.V. in S.V.M. Po oceni komisije pa bi bila primerna kandidata za ti dve mesti tudi S.B. in E.M., ki naj bi bila predlagana v imenovanje v primeru, če bi kateri od prvih dveh kandidatov iz kateregakoli razloga ne bil predlagan. Po objavi predloga ministrice za pravosodje za imenovanje notarjev v sredstvih javnega obveščanja je ministrstvo prejelo opozorila, da je vlagatelj že delal v nasprotju z določili kodeksa odvetniške etike ter da je bil kazensko obravnavan in zato ni primeren za opravljanje notarskega poklica. Ministrica je zaradi odgovornosti predlagatelja za imenovanje, pregledala kazenski spis, pravnomočne sodbe ter ostale podatke s katerimi je razpolagala in presodila, da vlagatelj ni vreden javnega zaupanja in je zato predlog za imenovanje umaknila ter predlagala v imenovanje drugega kandidata. Vlagatelj je imel v postopku kandidiranja za imenovanje za notarja ob izpolnjevanju enakih pogojev povsem enake možnosti kot vsi ostali kandidati, zato je neutemeljena njegova trditev, da so bile z umikom njenega predloga za imenovanje, kršene njegove temeljne človekove pravice. Ocena o primernosti kandidata in posledično oblikovanje predloga, seveda v okviru zakonskih zahtev, je v izključni pristojnosti ministrice za pravosodje, ne pa posameznega kandidata, ki se javi na razpis. Zakon o notariatu ni objektiviziral meril, po katerih naj predlagatelj oblikuje predlog za imenovanje za notarja, ampak prepušča oblikovanje predloga ministrstvu, pristojnemu za pravosodje. Predlaga, da sodišče zahtevo vlagatelja zavrže kot nedopustno oziroma jo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva je utemeljena v naslednjem obsegu.

Določba 2. odstavka 157. člena ustave določa, da, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Po 66. členu zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), odloča sodišče, ki je pristojno za upravne spore, o zahtevi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic, če je bila takšna svoboščina ali pravica kršena z dokončnim posamičnim aktom, ni pa zagotovljeno drugačno sodno varstvo. Sodišče pri tem uporablja smiselno določbe ZUS.

Sodišče je na podlagi zbranih podatkov in glede na določbe 8., 10., 125. in 127. člena zakona o notariatu, ki urejajo postopek za imenovanje notarjev, še posebej glede na prehodno določbo 125. člena, ki izjemoma drugače ureja imenovanje prvih 30 notarjev, presodilo, da sporni umik predloga po svoji vsebini v razmerju do vlagatelja pomeni dokončni posamični akt o tem, da vlagatelj ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke 1. odstavka v povezavi s 5. odstavkom 8. člena zakona o notariatu. Z njim namreč ministrica vlagatelju odreka, da izpolnjuje zakonsko določene pogoje, da se poteguje za zasedbo prostega notarskega mesta. Ker gre v tem primeru za pravico kandidata, da se pod enakimi pogoji poteguje za zasedbo mesta notarja, katerih število je glede na to, da gre za javno službo, omejeno, bi ministrica morala kandidatu, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, izdati negativni akt. Ker takega akta kandidatu ni izdala, ta zaradi tega ne more biti prikrajšan v pravicah, ki mu jih daje ustava. Zato je sodišče njen akt poslan državnemu zboru v delu, ki se nanaša na vlagatelja, štelo za dokončni posamični akt in s tem dalo vlagatelju možnost, da uveljavlja varstvo ustavnih pravic v skladu z 2. odstavkom 157. člena ustave.

Vlagatelj zahteve izpodbija navedeni akt sklicujoč se na pravice, ki mu jih zagotavlja ustava v 14., 27. in 3. odstavku 49. člena. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je ministrica umaknila predlog za imenovanje vlagatelja za notarja na notarsko mesto s sedežem v Mariboru iz razloga, ker ne izpolnjuje zakonskega pogoja, da je vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata, ker je že bil v kazenskem postopku. Določba 5. odstavka 8. člena zakona o notariatu določa, da navedenega pogoja ne izpolnjuje, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje notariata, dokler se kazenska sankcija po zakonu ne izbriše. Iz zbranih podatkov izhaja, da je vlagatelj zahteve ob prijavi na razpisano mesto notarja predložil potrdilo o nekaznovanosti, kar pomeni, da kolikor je res že bil obsojen za kazniva dejanja, so kazenske sankcije po zakonu že izbrisane in se zato šteje, kot da jih ni bilo. Zato po mnenju sodišča razlog, zaradi katerega je ministrica umaknila kandidaturo vlagatelja, nima zakonske podlage. Posledično to pomeni, da je bilo s tem vlagatelju onemogočeno, da bi pod enakimi pogoji kandidiral za mesto notarja, kar pomeni kršitev ustavne pravice, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (3. odstavke 49. člena). Pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta pa je sodišče ugotovilo, da je z njim kršena tudi določba 17. člena mednarodnega pakta o človekovih in političnih pravicah, ki ga je ratificirala SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 7/71) in za katerega je Skupščina Republike Slovenije z aktom o notifikaciji nasledstva ugotovila, da je Republika Slovenija pravna naslednica tega akta (Uradni ist RS, št. 9/92), ki določa, da ima vsak državljan pravico in možnost biti pod enakimi splošnimi pogoji sprejet v javne službe svoje države. Po mnenju sodišča pa z izpodbijanim aktom nista bili neposredno kršeni ustavni pravici enakosti pred zakonom (14. člen) in domneva nedolžnosti (27. člen).

Pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta sodišče zahtevku vlagatelja, naj sodišče ugotovi, da je ministrica za pravosodje dolžna predlagati državnemu zboru na prvem zasedanju po izdaji sodbe, da imenuje vlagatelja za notarja z notarskim mestom v Mariboru, sicer da sodba nadomesti predlog ministrice, ne more ugoditi, ker narava stvari tega v tem primeru ne dopušča. Po 2. odstavku 125. člena zakona o notariatu predstavlja predlog ministrice izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za notarja in je zanjo pooblaščena ministrica. Zato sodišče ne more presojati primernosti kandidatov in tudi ne ministrici nalagati, katerega izmed kandidatov naj predlaga državnemu zboru. Glede na določbo 4. odstavka 15. člena ustave, ki zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve, pa sodišče meni, da je s to sodbo dana podlaga, da se vlagateljeva prijava na prvi razpis obravnava kot pravočasna prijava na nov razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 11/95. Glede na obrazloženo je sodišče ob smiselni uporabi 2. odstavka 42. člena ZUS vloženi zahtevi delno ugodilo, tako kot je razvidno iz izreka.