Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnik sredstva za zaščito sluha ni uporabljal, ker sicer ne bi slišal ustnih povelj, je povsem nepomembno, ali je taka sredstva imel na razpolago. Tudi če jih je imel pri sebi, jih pač ni bil dolžan (celo ni smel) uporabiti. Zato mu ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode (obojestranski akustični okviri notranjih ušes).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.100.000 SIT zadoščenja z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5 % letni obrestni meri, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 2.550.000 SIT) je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku povrniti 554.825 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2003 dalje. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in dosojeni znesek zadoščenja za telesne bolečine zvišalo na 400.000 SIT, sicer pa je njegovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri streljanju z manevrsko municijo ter da mu ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode, ker ni uporabil sredstev za zaščito sluha. Po mnenju pritožbenega sodišča je za telesne bolečine upravičen do 400.000 SIT, za strah do 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 600.000 SIT zadoščenja.

Zoper to sodbo sta vložili reviziji obe stranki. Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, sodiščema prve in druge stopnje pa očita, da nista upoštevali vseh ugotovljenih dejstev o poteku vojaške vaje. Priča U. T., ki je bil opravljal delo inštruktorja, je izpovedal, da se ob takih vojaških vajah uporabljajo sredstva za zaščito sluha ter da je imel tožnik na razpolago švedsko vato za zaščito ušes. To je ob zaslišanju te priče potrdil tudi sam tožnik. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. M. Ž. izhaja, da če bi tožnik med streljanjem uporabil zaščitno vato, do poškodbe sluha ne bi prišlo. Izvedenec je tudi potrdil, da bi tožnik kljub uporabi švedske vate lahko slišal povelja nadrejenega. Prvostopenjsko sodišče ugovora tožene stranke, da je imel tožnik na razpolago sredstva za zaščito sluha, ni upoštevalo, češ da je tožena stranka to zatrjevala prepozno. Ta je nato v pritožbi temu ugovarjala, češ da je že v odgovoru na tožbo navedla, da bi moral tožnik uporabljati sredstva za zaščito sluha. Med ta sredstva pa spada tudi švedska vata. Do tega pritožbenega očitka se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Sploh pa bi tožnik moral vedeti, kako se uporabljajo zaščitna sredstva. Sam je namreč izpovedal, da je glušnike rabil tudi takrat, ko tega nihče od nadrejenih ni zahteval. Dosojeni zneski odškodnin za nepremoženjsko škodo so previsoki. Tožnik ni utrpel bolečin (piskanja v ušesu ni mogoče enačiti z bolečino), nevšečnosti med zdravljenjem pa niso bile tolikšne, da bi opravičevale dosojeni znesek. Tudi sekundarna zaskrbljenost za izid zdravljenja ne opravičuje zadoščenja za strah. Končno je previsoka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre namreč le za relativno motnjo življenjske aktivnosti, in še to zgolj pri delih, ki zahtevajo visoko koncentracijo. V vsakdanjem življenju pa tožnik ne bo trpel bistvenih prikrajšanj.

Tožnik uveljavlja v reviziji zmotno uporabo materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa očita, da nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni ustrezno ovrednotilo (pri tem obširno ponovi dejansko podlago sodbe).

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

Glede podlage zahtevkov: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.- v nadaljevanju ZPP), so irelevantne vse tiste revizijske trditve, ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo s trditvami, da je "priča U. T., ki je opravljal delo inštruktorja Š...Ć, izpovedal, da se ob vojaških vajah, kot je bila v danem primeru, zaščitna sredstva za sluh uporabljajo in da je ob spornem dogodku tožnik imel na razpolago tudi švedsko vato za zaščito ušes", da je tožnik "ob zaslišanju te priče izrecno potrdil, da je švedsko vato imel na razpolago", da je "iz izvedenskega mnenja izvedenca prof. dr. M. Ž., dr. medicine z dne 11.6.2003 Š...Ć razvidno, da če bi tožnik med streljanjem uporabljal zaščitno vato, do poškodbe sluha ne bi prišlo", ter da je iz tega mnenja tudi "razvidno, da bi lahko tožnik ob uporabi švedske vate še vedno slišal verbalna povelja nadrejenega".

Revizijsko sodišče je torej vezano na naslednje bistvene elemente konkretnega dejanskega stanu, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki so prestali pritožbeni preizkus):- tožnik je kot vojak sodeloval pri taktični vaji - simulacija napada in obrambe v vodu z osmimi ali devetimi vojaki, ki jim je poveljeval inštruktor za usposabljanje; - vojaki so bili razporejeni na razdalji 60 m, drug od drugega oddaljeni 5 do 10 m, po terenu pa so se gibali glede na trenutno situacijo in ustna povelja nadrejenega; - ker je inštruktor za usposabljanje poveljeval z razdalje 15 m in ga je bilo treba slišati tudi do 80 m daleč, nihče od (zaslišanih) vojakov glušnikov, ki so jim sicer bili razdeljeni skupaj z drugo opremo, ni uporabljal; - vojaki so streljali z avtomatskimi puškami (Kalašnikov), pri tem pa uporabljali manevrsko municijo; - tožnik si je poškodoval sluh, ko je prvič streljal v kamnitem zaklonilniku.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da te ugotovitve ne dajejo podlage niti za delno oprostitev odškodninske odgovornosti zaradi oškodovančevega (tožnikovega) prispevka k nastanku škode (tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Tožena stranka namreč vidi ta prispevek v tem, da tožnik ni uporabil sredstev za zaščito sluha. Ta ugovor pa je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo, da vojaki na vajah ne smejo uporabljati takih sredstev, saj sicer ne bi slišali ustnih povelj nadrejenih časnikov. Tožniku, ki je to upošteval, zato ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode. Ko je tako, je brez pomena, ali je imel možnost uporabiti sredstva za zaščito sluha. Zato je nepomembna trditev tožene stranke, da bi moral taka sredstva uporabljati in da je to možnost tudi imel. Tudi če se pritožbeno sodišče o pravočasnosti te trditve (se pravi o pritožbenemu očitku, da se je tožena stranka pravočasno sklicevala, da je imel tožnik možnost uporabljati sredstva za zaščito sluha) ni izrecno opredelilo, s tem ni kršilo pravice tožene stranke do izjave. Ob ugotovitvi, da tožnik sredstev za zaščito sluha ni uporabljal, ker sicer ne bi slišal ustnih povelij, je povsem nepomembno, ali je taka sredstva imel na razpolago. Tudi če jih je imel pri sebi, jih pač ni bil dolžan (celo ni smel) uporabiti. Zato mu ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode.

Glede višine zahtevkov: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine tako terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge sodbe sodišča prve stopnje na 7., 8. in 9. strani) ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tožnika upravičujejo do dosojenih zneskov zadoščenja (200. in 203. člen ZOR).

Ker sta tako reviziji neutemeljeni, ju je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).