Jedro

Tožnik v reviziji ne more uveljavljati tistega, kar ni uveljavljal v tožbi, zato tudi ne more razširiti dejanske podlage tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 1.523.6521,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložil revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. Navajal je, da je iz vsebine tožbe jasno razvidno, da gre za odškodninski zahtevek na podlagi 154/I ZOR. Tožena stranka je s svojim malomarnim delom, ko tožnika tri leta in pol ni razporedila na drugo ustrezno delo, povzročila tožniku škodo. Sodbi prvega in drugega sodišča nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne ugotavljata, ali je tožniku nastala škoda in kakšna, niti, kdo je škodo povzročil. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določili ZPP.

ZPP je v 318. členu, kjer je urejen institut zamudne sodbe v primeru, ko tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, uredil tudi, kako odloča sodišče, če ni zagotovljena sklepčnost tožbenega zahtevka. Zamudno sodbo je namreč mogoče izdati samo v primeru, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek 318. člena ZPP).

Sklepčnost tožbenega zahtevka v smislu 318. člena ZPP pomeni, da je glede na to, da odsotnost odgovora na tožbo pomeni, da tožena stranka priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev, tožnik obvezan, da tožbo oblikuje tako, da tožbeni zahtevek izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Zato mora tožnik v tožbi, če gre za odškodninski zahtevek, navesti vse oblike in obseg škode, navesti pa mora tudi dejstva, ki so odločilna za ugotovitev vseh pogojev odškodninske odgovornosti, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je sploh nastala, da obstaja vzročna zveza in da obstaja odgovornost tožene stranke.

Tožnik v reviziji ne more uveljavljati tistega, kar ni uveljavljal v tožbi, zato tudi ne more razširiti dejanske podlage tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče se je iz tega razloga omejilo samo na tisto dejansko podlago, ki jo je tožnik uveljavljal v tožbi.

Iz tožbenega zahtevka in dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Predvsem v tožbi ni jasno navedeno, kaj tožnik sploh uveljavlja. Tako ni mogoče opredeliti pravne podlage, za katero tudi že sam revident v reviziji navaja, da je v tožbi konkretno res ni navedel. Če bi bilo predmet tožbenega zahtevka denarno nadomestilo delovnemu invalidu, ta do njega ne bi imel pravice zaradi določbe 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.), kjer je določeno, da ima delovni invalid pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu, če opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Ker je tožnik šele v decembru leta 2002 bil razporejen na drugo ustrezno delo, mu gre ta pravica iz invalidskega zavarovanja šele od takrat dalje.

Iz navedb v tožbi tudi brez upoštevanja določb ZPIZ ne izhaja, da bi bil tožnik oškodovan zaradi "malomarnosti" tožene stranke. Tožnik navaja, da mu je tožena stranka še preden je postal invalid III. kategorije invalidnosti nezakonito znižala plačo. Očitno je, da tožnikova invalidnost na razporeditev, ki je bila določena s sklepom z dne 30.11.1999 in mu je šla od 1.12.1999, ni vplivala. To še posebej zato, ker tožnik sploh ni dobil priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja z odločbo z dne 28.11.1999, ampak mu je bila pravica dokončno (sicer za nazaj od 31.3.1999) priznana šele z odločbo z dne 17.12.1999. Zato tožena stranka vsaj do takrat z zagotovitvijo drugega ustreznega dela ni bila v zamudi.

Iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi vložil na komisijo za pritožbe tožene stranke ugovor zoper sklep o razvrstitvi z dne 30.11.1999. Ker je zaradi nove razvrstitve prišlo tudi do določitve novega plačilnega razreda s količnikom 1.55 in posledično znižanja plače (če je bil prej razporejen v plačilni razred s količnikom 1,92), bi moral tožnik novo razvrstitev izpodbijati pri pristojnem organu tožene stranke, zato varstva take pravice ne more uspešno uveljavljati pri sodišču (83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.). Ker je zaradi dokončnega (in pravnomočnega) sklepa tožena stranka tožniku izplačevala plačo, določeno v sklepu, ni jasno, kaj je bilo v tem nezakonitega in zakaj bi bil tožnik upravičen do kakšne razlike, predvsem pa ne, na kakšni podlagi. Tako tudi, če bi bila pravna podlaga taka, kot za odškodninski zahtevek, sklepčnosti tožbe oziroma tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče ugotoviti.

Tudi sicer v tožbi ni navedeno in iz nje ni razvidno, zakaj naj bi tožena stranka povzročila, da je tožnik šele koncem leta 2002 bil lahko razporejen na opravljanje drugega dela in zakaj bi bila dolžna tožniku plačevati zahtevane zneske.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišču očita revizija, materialno pravo po ni bilo zmotno uporabljeno, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.