Jedro

In če priča izrecno izjavi, da ni v privilegiranem razmerju z obtožencem, pa čeprav ve da je in da tudi do takrat zbrani spisovni podatki ne utemeljujejo privilegija med obtožencem in pričo (I. odst. 236. čl. ZKP), potem lahko sodnik da takšni priči samo takšen pravni pouk, ki velja za tisto pričo, ki nima pravne dobrote oprostitve pričanja. Pri vsem tem pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno upoštevati predvsem voljo, ki jo ima privilegirana priča, saj ji je dano, da se sama odloči, ali bo pričala ali ne.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega S. B. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obt. S. B. za krivega dveh kaznivih dejanj odvzema motornega vozila po I. odst. 216. čl. KZ, kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odst. 218. čl. KZ in kaznivega dejanja nasilništva po I. odst. 299. čl. KZ. Po določitvi posamičnih kazni zapora mu je izreklo enotno kazen enega leta zapora. Vanjo mu je vštelo čas pridržanja in pripora od

18.8.2004 dalje. Obtoženca je na podlagi IV. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov.

Takšno odločitev izpodbijata s pritožbama zagovornica obtoženca, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, predlaga razveljavitev in ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje.

Okrožni državni tožilec pa izpodbija prvostopenjsko odločitev v odločbi o kazenski sankciji.

K pritožbi zagovornice obtoženca, ki je utemeljena: Bistveno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba je, ali med obtožencem in oškodovanko Z. Š. obstaja zunajzakonska skupnost in posledično ali se je, ob ugotovitvi, da takšna skupnost obstaja, sodišče v razlogih izpodbijane sodbe lahko oprlo pri utemeljevanju krivdoreka na izpovedbo Z. Š. iz preiskovalnega postopka, v katerem ni bila deležna pravnega pouka privilegirane priče iz II. odst. 236. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 6 in 7 zavzelo namreč stališče, da obtoženi in Z. Š. nista zunajzakonska partnerja. Podlago za takšno utemeljitev je imelo v izpovedbi Z. Š. iz preiskovalnega postopka, ko je opisovala razmerja z obtožencem, da le-ta k skupnemu gospodinjstvu ni ničesar prispeval, da mu je približno v mesecu maju 2004 povedala, da z njim ne more več živeti in da zvezo razdira, kakor tudi, da je zadnji dve leti (2003 in 2004) obtoženi stanoval pri njej samo zato, ker sta imela skupne otroke in da bi zato oba sinova imela očeta. Nadalje je še navedlo, da sta se v času trajanja pripora zoper obtoženca obtoženi in Z. Š. ponovno zbližala, da pri obeh "v subjektivnem smislu obstoji spoznanje ponovnega obstoja skupnosti", vendar pa ni nobenih drugih okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da skupnost obstoji tudi v objektivnem smislu.

Takšni zaključki sodišča prve stopnje so ob upoštevanju utemeljenih opozoril pritožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča zmotni, pa nenazadnje tudi v nasprotju s spisovnimi podatki. V kolikor je namreč sodišče zavzelo stališče, da med obtožencem in Z. Š. ne obstaja zunajzakonska skupnost, je nerazumljivo, zakaj je bila Z. Š. na dveh narokih glavne obravnave, to je 3.11.2004 in 22.11.2004 (list. št. 179 in 206) deležna pravnega pouka, ki velja za privilegirano pričo. V kolikor namreč sodišče dvomi v obstoj zunajzakonske skupnosti pred zaslišanjem domnevno privilegirane priče mora s potrebno stopnjo verjetnosti kot predhodno vprašanje ugotoviti ali takšna skupnost dejansko obstaja. In ker se tudi okoliščine, zaradi česar je bila Z. Š. deležna privilegija priče, po njenem zaslišanju (kot zunajzakonske partnerke) niso spremenile vse do odločitve prvostopenjskega sodišča, je zato že iz teh razlogov dejansko stanje obstoja skupnosti med obtožencem in Z. Š. zmotno ugotovljeno.

Predvsem pa je potrebno upoštevati, da Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji za obstoj zunajzakonske skupnosti in sicer (1), da obstaja med partnerjema življenjska skupnost (2), da traja skupnost dalj čas in

(3) da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna. Takšna skupnost mora biti predvsem po vsebini enaka kot je življenjska skupnost, ki naj obstaja med obema zakoncema. Nanjo pa kažejo predvsem okoliščine skupnega prebivanja, skupnega gospodinjstva, gospodarske skupnosti, nadalje, da veljata v očeh okolja za takšna življenjska tovariša kot sta mož in žena. Zunanje manifestacije skupnosti pa izvirajo iz notranje potrebe ter čustvene, moralne, duhovne in seksualne povezanosti partnerjev, predvsem pa njune skupne volje, da živita skupaj kot mož in žena. Na obstoj skupnosti pa nedvomno vpliva dolžina trajanja, predvsem pa, če se takšnima partnerjema v času skupnosti rodijo tudi otroci.

Vse te elemente je po oceni pritožbenega sodišča potrebno imeti v vidu, ko se presoja, ali med dvema partnerjema (obtožencem in oškodovanko) obstaja zunajzakonska skupnost, pri čemer pa je nedvomno lahko takšna presoja le na podlagi izpovedb obtoženca in Z. Š.

Okoliščine, da sta obtoženi in Z. Š. živela skupaj kar devet let in da sta se jima v tem času rodila dva otroka, da so, vsaj tako je razvidno iz izpovedbe Z. Š., vsi štirje kot družina živeli v istem stanovanju, so tisti zunanji povezovalni elementi, da lahko skupnost obstoji in obstaja, ne glede na to, da je prišlo do čustvene ohladitve Š. do obtoženca za krajše časovno obdobje tik pred izvršitvijo kaznivih dejanj. Nadalje tudi ni mogoče prezreti, da se je Z. Š. doslej kar enajstkrat angažirala, da bi se obtoženi pozdravil in prenehal uživati drogo. V tem kontekstu njene notranje potrebe in povezanosti z obtožencem, bi zato sodišče prve stopnje pri ocenjevanju obstoja zunajzakonske skupnosti, kot pravilno opozarja pritožnica, moralo upoštevati in oceniti pisanje Z. Š., ki ga je poslala sodišču (list št. 155). Ne toliko zaradi njene izjave, da zoper obtoženca umika obtožbo, ampak zaradi ponovnega poskusa pomagati obtožencu, da se začne zdraviti zaradi odvisnosti od mamil. Ravno tako pa je potrebna tudi ocena njene izražene volje na zaslišanju 3.11.2004, da želi, da se obtoženi pozdravi, da živijo skupaj ponovno kot družina in ker je enako voljo izrazil tudi obtoženi, so vse te okoliščine lahko presoja, ki utemeljujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje sicer v razlogih sodbe na strani 7 zaključuje, da ni izkazanih objektivnih okoliščin za dokazovanje takšne skupnosti, vendar pa v zvezi s tem pritožbeno sodišče vseeno opozarja, da obiski oškodovanke v priporu, medsebojno dopisovanje med obtožencem in oškodovanko, pa tudi otroci, vseeno lahko predstavljajo tista zunanja manifestativna ravnanja obeh partnerjev, ki lahko kažejo na obstoj takšne skupnosti. Predvsem pa se pričakovani objektivni kriteriji niso mogli izkazati do pričakovanosti, po vsej verjetnosti zaradi dejstva, ker je bil obtoženi v priporu, saj bi se v primeru, kot je nakazano v zagovoru obtoženca in v izpovedbi oškodovanke, ponovno vrnil k Š. in tudi otrokoma.

Ker se je tako sodišče prve stopnje pri oceni zunajzakonske skupnosti oprlo pretežno na razmerja, ki so veljala med obtožencem in oškodovanko tik pred odreditvijo pripora zoper obtoženca, ni pa ocenjevalo v zadostni meri okoliščine v času trajanja pripora, je zato dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Oškodovankine navedbe, pa tudi zagovor obtoženca (list št. 47) o prenehanju razmerja, ki pa sta ga oba kasneje zanikala, se namreč ob celoviti oceni vseh okoliščin, zlasti tudi v času trajanja pripora, lahko utemeljeno pokažejo, da je med oškodovanko in obtožencem nastopilo le nekoliko daljše obdobje prepirov, nesoglasij, ne pa dokončnega prenehanja njune več let trajajoče zunajzakonske skupnosti.

V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje temeljito oceniti vse nakazane okoliščine in v zvezi s tem tudi tiste, ko je na obeh narokih glavne obravnave utemeljevalo, da je oškodovanka Z. Š., ker je zunajzakonska partnerka obtoženca privilegirana priča. Glede vprašanja ali se upošteva zaslišanje Z. Š. kot priče v preiskavi, saj naj bi po prepričanju pritožbe sodba ne smela temeljiti na tej izpovedbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče. Iz zapisnika o zaslišanju Z. Š. na list. št. 81 do 89 je mogoče zanesljivo ugotoviti, da je priča izjavila, da ni v nobenem razmerju z obtožencem, pa tudi iz zapisa njene izpovedbe, da se je z obtožencem razšla "pred štirimi meseci" (maj 2004) je mogoče zaključiti, da je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja preiskovalni sodnik dal priči pravilen pravni pouk, ki velja za tisto pričo, ko nima privilegija oprostitve pričanja. In če priča izrecno izjavi, da ni v privilegiranem razmerju z obtožencem, pa čeprav ve da je in da tudi do takrat zbrani spisovni podatki ne utemeljujejo privilegija med obtožencem in pričo (I. odst. 236. čl. ZKP), potem lahko sodnik da takšni priči samo takšen pravni pouk, ki velja za tisto pričo, ki nima pravne dobrote oprostitve pričanja. Pri vsem tem pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno upoštevati predvsem voljo, ki jo ima privilegirana priča, saj ji je dano, da se sama odloči, ali bo pričala ali ne. Ker pa je Z. Š., kot je že navedeno, preiskovalnemu sodniku predstavila, da zunajzakonska skupnost z obtožencem ne velja več, čeprav se je kasneje tekom postopka utemeljeno lahko pokazalo, da je bila le začasno "skrhana", zato takšen dokaz, pridobljen v preiskavi, še ne more biti tudi nedovoljen. Pritožničnino stališče o nedovoljenosti dokaza z izpovedbo Z. Š. bi bilo pravilno le v primeru, če bi priča izrecno navedla, da je zunajzakonska partnerka obt. B., oz. da bi bile podane kakšne druge okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj takšne skupnosti in da bi nato preiskovalni sodnik opustil dolžnostno ravnanje o pouku privilegija.

Pri ponovnem odločanju naj tako sodišče prve stopnje, v kolikor ugotovi obstoj zunajzakonske skupnosti, še upošteva, tako kot je tudi že samo nakazalo v razlogih izpodbijane sodbe na strani 4, ali je državni tožilec upravičen tožilec v zvezi z dvema kaznivima dejanjema odvzema motornega vozila po I. odst. 216. čl. KZ. V primeru, da bo zavzelo stališče, da v času izvršitve teh dveh kaznivih dejanj zunajzakonska skupnost ni obstajala, pa se bo moralo z večjo skrbnostjo opredeliti do vprašanja krivdnega odnosa obtoženca.

Predvsem zato, ker sta obtoženi in oškodovanka vseeno živela skupaj, tedaj tudi ugotoviti, ali je pred izvršenim kaznivim dejanjem obtoženi, čeprav nima vozniškega izpita, vozil oškodovankino vozilo, ali je oškodovanka tolerirala takšno vožnjo, ker le ugotovitev o lastništvu vozila zaradi specifičnih razmerij med obtožencem in oškodovanko po vsej verjetnosti ne bo zadostno za utemeljevanje obtoženčeve krivde.

Ker je tako obstoj zunajzakonske skupnosti med obtožencem in oškodovanko vseeno bistveno predhodno vprašanje, zato pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih razlogov izpodbijane sodbe o obstoju znakov kaznivih dejanj, ki so opisani v izreku izpodbijane sodbe in ki jih pritožba niti ne izpodbija, iz enakih razlogov pa tudi ni presojalo pritožbe okrožnega državnega tožilca.