Jedro

Sklep po 369. členu ZPP, s katerim sodišče druge stopnje ugodi pritožbi tako, da razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Revizija zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo terjatev tožeče stranke v znesku 42.621.070,00 SIT in terjatev tožene stranke v znesku 5.479.900,00 SIT. Po pobotanju je tožencu naložilo v plačilo znesek 37.141.170,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 1.351.674,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki solastnika vsak do 1/2 gostinskih prostorov in diska in da je toženec sam v celoti in brez pravne podlage uporabljal oba prostora. S tem se je okoristil za polovico najemnine za te prostore, za isti znesek pa je bila tožnica prikrajšana. Zato ji mora toženec na podlagi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v zvezi s 14., 18. in 38. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih zahtevano prikrajšanje plačati. Toženec pa je uveljavljal v pobot svoja vlaganja v solastno nepremičnino.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo in razveljavilo sodbo prve stopnje v točki 1. izreka za znesek 3.225.764,50 SIT, v točki 2. izreka za znesek 2.532.822,75 SIT ter v celoti točke 3., 4. in 5. izreka sodbe prve stopnje. V ostalem pa je obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi in sklepu vlaga revizijo tožeča stranka. Navaja, da izpodbija odločitev "v delu četrte alinee 1. točke in sicer razveljavitev točke 3. v celoti". Predlaga tudi taksno oprostitev. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je pravnomočno ugotovljena terjatev tožeče stranke v znesku 39.395.306,00 SIT. Ker je bila delno razveljavljena pobotna terjatev tožene stranke v znesku 2.532.822,75 SIT, bi moralo razsoditi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 33.915.405,50 SIT z zamudnimi obrestmi, v presežku pa vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker ni odločeno o tistem delu zahtevka, ki je pravnomočno ugotovljen, ni odločeno v celoti. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da se v četrti alinei prve točke črta točka 3. ter se doda besedilo. "in se v tem delu zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču", v točki 2. izpodbijane sodbe pa doda besedilo: "znesek v točki 3. prvostopne sodbe pa se spremeni in se glasi 33.915.405,50 SIT." Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija zoper sodbo ni utemeljena, revizija zoper sklep pa ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah pravdnih strank odločilo s sodbo in sklepom. S sklepom je delno razveljavljena prva točka prvostopne sodbe, ki ugotavlja znesek utemeljene terjatve tožeče stranke, in sicer za 3.225.764,50 SIT; delno je razveljavljena druga točka prvostopne sodbe, ki ugotavlja pobotno terjatev tožene stranke, in sicer za znesek 2.532.822,75 SIT; v celoti pa so razveljavljene tretja, četrta in peta točka sodbe prve stopnje, s katerimi je toženi stranki naloženo plačilo zneska 37.141.170,00 SIT in je zavrnjen višji tožbeni zahtevek ter odločeno o plačilu pravdnih stroškov. Vseh teh izrekov sklepa sodišča druge stopnje z revizijo ni mogoče izpodbijati. Revizija je namreč dovoljena samo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (400. člen ZPP). Sklep po 369. členu ZPP, s katerim sodišče druge stopnje ugodi pritožbi tako, da razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Revizija povsem določno opredeli tisti del odločitve pritožbenega sodišča, ki ga izpodbija. Navaja, da je to del četrte alinee prve točke izreka sodbe druge stopnje, ki se nanaša na točko 3. sodbe prve stopnje. Pri tem med alinee očitno prišteva tudi uvodni odstavek prve točke drugostopnega izreka. Ta del drugostopne odločbe je sklep po 369. členu ZPP. Izrek pod točko 2. sodbe druge stopnje pa je sodba. Ta se nanaša samo na delno zavrnitev obeh pritožb zoper ugotovitveni del sodbe prve stopnje. Revizija ta del drugostopne odločbe izpobija samo zato, ker ne vsebuje delne potrditve dajatvenega izreka (3. točka izreka sodbe prve stopnje), kakršen bi moral biti po izračunu tožeče stranke. Toda sodba in sklep druge stopnje sta med seboj usklajena. Ker je s sklepom v celoti razveljavljen dajatveni izrek prve stopnje, o tem s sodbo ni bilo mogoče ničesar odločiti. Sodbo druge stopnje bi bilo mogoče v izpodbijanem delu spremeniti samo, če bi se hkrati spremenil razveljavitveni sklep. Ker to na revizijski stopnji ni mogoče, revizija zoper sodbo ni utemeljena. Izhodišče za revizijsko odločanje je v tem primeru sklep druge stopnje, v katerega ni mogoče posegati. Brez tega pa revizijskemu predlogu tožeče stranke ni mogoče ugoditi. Ne glede na to pa je mogoče pričakovati, da bo toženec upošteval pravnomočno drugostopno sodbo ter poravnal tisti del ugotovljene njegove obveznosti, na katerega se razveljavitev ne nanaša. Odlašanje s plačilom zaradi zamudnih obresti namreč samo povečuje njegovo obveznost. Revizijsko sodišče ni odločilo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke zoper sodbo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).