Jedro

Tožnikov dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke je bil pravilno zavrnjen, saj tožnik ni dovolj opredeljeno navedel (elementov) premoženjske škode, ki bi jih izvedenec s svojim strokovnim znanjem lahko uporabil oziroma preveril. Manjkajočih trditev tožnikova izpovedba ne more nadomestiti.

Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza. Takšen dokazni predlog je utemeljen tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme. Da bi šlo v konkretnem primeru za tak položaj, iz navedb tožnika ne izhaja.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (neutemeljen odvzem prostosti).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (375.563,34 EUR) in premoženjsko škodo (625.938,90 EUR) zaradi pripora, ki mu je bil neutemeljeno odrejen v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije (542. člen Zakona o kazenskem postopku). Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku plača 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnika zavezalo k plačilu toženkinih pravdnih stroškov. Kot je pojasnilo, je prisojeni znesek odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo zaradi pripora, v katerem je bil skoraj 13 mesecev (od 22. 12. 1995 do 14. 1. 1997). Ocenilo je, da tožnik ni dokazal nastanka premoženjske škode.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 39.000,00 EUR.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in njegovi (pri)tožbi v celoti ugodi, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Uvodoma graja zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem ekonomske stroke, s katerim je želel dokazovati premoženjsko škodo. Ker sodišče nima strokovnega znanja, je napačno menilo, da izvedenec ne bi prišel do drugačnih ugotovitev. Ne glede na to, da njegova družba dve leti pred odreditvijo pripora ni izkazovala dobička, je prepričan, da je ekonomsko propadla in bila izbrisana zaradi pripora, ki mu je bil neutemeljeno odrejen. Meni, da bi sicer s svojo dejavnostjo uspel in bi znatno povečal premoženje ter prihodke svoje družbe. Po izpustitvi na prostost je namreč ustanovil novo družbo z enako dejavnostjo, ki dobro posluje in zaposluje že deset ljudi, tožnik pa ima tudi znanje in druge potrebne lastnosti za vodenje svojega podjetja. Dodaja, da je prisojeni znesek odškodnine iz naslova nepremoženjske škode prenizek, saj si v svojem okolju ne bo več mogel povrniti izgubljenega ugleda. Ob tem se sklicuje na ugotovljene negativne posledice trajajočega pripora, ki so trajale 7 let (v času pripora, ki je trajal 12 mesecev in 24 dni, je trpel za post travmatsko stresno motnjo, od leta 1997 do 2003, ko je bila izdana pravnomočna oprostilna sodba, pa še za prilagoditveno motnjo), česar sodišči nižjih stopenj nista upoštevali. Duševne bolečine trpi še sedaj, kot je to opisal izvedenec.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitki, ki jih tožnik navaja v zvezi z zaključkom sodišč nižjih stopenj o nedokazanosti zahtevane premoženjske škode (vrednosti družbe z omejeno odgovornostjo, ki je bila izbrisana, in izgube dobička, ki bi ga ta družba ustvarjala v bodoče), niso podani. Sodišči nižjih stopenj sta se oprli na bilance družbe, iz katerih sta razbrali, da družba v dveh letih pred odreditvijo spornega pripora (1994 in 1995) ni imela ne prenesenega dobička iz prejšnjih let ne dobička iz rednega delovanja, temveč je poslovala z izgubo. Tožnikov dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke sta pravilno zavrnili že zato, ker tožnik ni dovolj opredeljeno navedel (elementov) premoženjske škode, ki bi jih izvedenec s svojim strokovnim znanjem lahko uporabil oziroma preveril (npr. prihodki, ki bi jih ustvaril, in s tem povezani odhodki). Manjkajočih trditev njegova izpovedba ne more nadomestiti,(1) revizijske navedbe v tej smeri pa so prepozne. Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza. Takšen dokazni predlog je utemeljen tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.(2) Da bi šlo v konkretnem primeru za tak položaj, iz navedb tožnika (direktorja obravnavane družbe) ne izhaja.

8. V zvezi z nepremoženjsko škodo sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je pripor v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije (drugi odstavek 217. člena Kazenskega zakonika) trajal 12 mesecev in 24 dni (od 22. 12. 1995 do 14. 1. 1997). Tožnik je ob odvzemu prostosti trpel hudo akutno stresno reakcijo, ki je trajala nekaj dni; sledilo je eno leto trajajoče obdobje z znaki posttravmatske stresne motnje (nekoliko manj intenzivne psihične težave), nato pa prilagoditvena motnja po izpustitvi iz pripora (od leta 1997 do 2003, ko je bila izdana pravnomočna oprostilna sodba). Izjemno hude duševne bolečine je doživljal, ko je bil med priporom hospitaliziran (12 dni) in operiran zaradi težav s hemeroidi, ki jih je sicer imel že prej, a je pripor vplival na pospešen razvoj bolezni in posledično operacijo. V tem času je imel tožnik ob bolečinah in oteženi negi na nogah nameščene lisice, sam zase ni mogel poskrbeti, odvisen je bil od drugih in izpostavljen porogu. Njegovo subjektivno doživljanje pripora je bilo intenzivnejše zaradi poročanja medijev. Sodišči nižjih stopenj pa tožniku nista verjeli, da ima še sedaj psihične težave, da ugleda, ki ga je užival, ne more več pridobiti zaradi poročanja medijev, da ga je zapustila zunajzakonska partnerka in da je izgubil prijatelje.

9. Tožnik zmotno meni, da je prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 45 povprečnih neto plač prenizek. Na podlagi ugotovljenih okoliščin primera tožniku ni utemeljeno prisoditi višje odškodnine iz tega naslova (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Revizijski očitki glede (nepopravljive) izgube ugleda in še trajajočih duševnih bolečin nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišč nižjih stopenj, zato tožnik z njimi ne more uspeti (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

10. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011. Op. št. (2): Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 8; isti, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 7. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 108/2006 z dne 30. 9. 2008, II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011, III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011 in III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012.