Jedro

Odločba župana občine, s katero ta na podlagi Odloka (kot akta o razglasitvi na podlagi ZVKD-1) opredeljuje nepremičnino kot spomenik lokalnega pomena zaradi zaznambe v zemljiški knjigi, ni upravni akt, saj ni izdan v upravnem postopku niti se z njim ne odloča o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi strank niti se z njo ne posega v to, kar je bilo že razglašeno z Odlokom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Župana Občine Piran z dne 18. 8. 2009. Ta je z navedeno odločbo na podlagi 13. in 133. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Piran (v nadaljevanju Odlok) in 111. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) tam navedene nepremičnine razglasil za nepremično kulturno dediščino (1. točka izreka); in navedel, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu pri nepremičninah iz 1. točke izreka opravi zaznamba nepremičnega spomenika (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da se spomenik lokalnega pomena na podlagi ZVKD-1 razglasi z odlokom predstavniškega organa občine – aktom o razglasitvi, kar se zaznamuje v zemljiški knjigi. Zgolj akt o razglasitvi, izdan na podlagi 13. člena ZVKD-1, je listina, na podlagi katere se lahko izvede razglasitev kulturnega spomenika. Izpodbijana odločba pa je akt izvedbene narave, ki ne izpolnjuje ne formalnega ne materialnega kriterija za opredelitev tega akta kot upravnega akta.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je izpodbijan sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit, saj odločba tožene stranke formalno in materialno izpolnjuje vse elemente upravnega akta. Oblikovana je na področju izvrševanja upravne funkcije, je enostransko ustvarjena, oblastvenega značaja in je posamičen akt. Navaja, da izpolnjuje formalni kriterij, saj jo izdaja organ lokalne skupnosti (župan), kot tudi materialni kriterij, saj v izreku razglaša nepremičnino tožnice za naravni spomenik oziroma nepremično kulturno dediščino, s čimer se omejuje zasebna lastnina tožnice in onemogoča razpolaganje s to nepremičnino, zaradi omejitev, ki jih prinaša pravni status nepremičnega spomenika pa se bistveno zmanjšuje tržna vrednost nepremičnine. Navaja, da zatrjevanje tožene stranke in sodišča, da gre samo za izvedbeno odločbo, ne spremeni vsebine izreka odločbe tožene stranke, saj narave odločbe ni mogoče presojati z vidika njenega namena izdaje (to je obrazložitve, da gre le za izvedbo odloka), temveč iz njene vsebine (izreka odločbe, ki vsebuje razglasitev nepremičnin za naravni spomenik). Poudarja, da je odločba tožene stranke nezakonita tudi zato, ker jo je izdal župan občine, ki te pristojnosti nima niti v katerem od veljavnih zakonov niti v Odloku ali statutu Občine Piran. Za odpravo take odločbe je po njegovem mnenju podan tudi javni interes. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, s sodbo razveljavi sklep sodišča prve stopnje, vrne zadevo v novo sojenje, in mu naloži povračilo stroškov tega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da odločba Župana Občine Piran, s katero je ta na podlagi Odloka (kot akta o razglasitvi na podlagi ZVKD-1) razglasil nepremičnino za spomenik lokalnega pomena za potrebe zaznambe v zemljiško knjigo, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. V upravnem sporu se namreč lahko izpodbija le tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in s tem posega v pravni položaj tožnika in ki je utemeljen na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu (materialni kriterij).

7. V obravnavanem primeru je tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšno vsebinsko odločitev, ki izhaja iz materialnega prava, vseboval Odlok, ne pa v tem upravnem sporu izpodbijana odločba.

8. Kdaj nepremičnina pridobi status kulturnega spomenika, je namreč določeno v ZVKD-1. Prvi odstavek 13. člena ZVKD-1 (med drugim) določa, da se spomenik lokalnega pomena razglasi z odlokom predstavniškega organa Občine. Tretji odstavek tega člena ZVKD-1 pa določa, da se pravni status nepremičnega spomenika in njegovega vplivnega območja, zaznamuje v zemljiški knjigi kot zaznamba nepremičnega spomenika ter da organ, ki je spomenik razglasil, pošlje akt o razglasitvi na pristojno zemljiško knjigo, ki vpis opravi po uradni dolžnosti. Iz navedene določbe ZVKD-1 (ki je posebni predpis glede na takrat veljavni ZZK-1 kot splošni predpis) jasno izhaja, da spomenik dobi svoj pravni status z aktom o razglasitvi, v obravnavanem primeru z Odlokom, ne pa z odločbo občinskega organa. Odlok je bil namreč na podlagi te določbe ZVKD-1 v povezavi s četrtim odstavkom 111. člena takrat veljavnega ZZK-1 tudi podlaga za zaznambo nepremičnega spomenika v zemljiško knjigo.

9. Ne da bi se spuščalo v presojo, ali je izpodbijana odločba izvedbeni akt ali ne, te tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za upravni akt v smislu ZUS-1, saj niti ni bila izdana v upravnem postopku, niti iz nje ne izhaja, da bi šlo za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni kršitvi, niti se z njo ne posega v to, kar je bilo že razglašeno kot spomenik lokalnega pomena z Odlokom. Presoja sodišča prve stopnje, ki je ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, je tako pravilna in zakonita.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v tem primeru niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).