Jedro

Po sodni praksi je treba presežek vrednosti stanovanjske površine nad tisto, do katere sta posameznik in njegova družina upravičena, v vsakem primeru upoštevati pri presoji izpolnjevanja finančnega pogoja po določbah ZBPP. To velja tudi v primeru, če gre za stanovanjske površine enostanovanjske hiše, ki se je vsaj s preprostimi posegi ne da deliti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z obema izpodbijanima odločbama je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da se zavrneta tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve odločbe s št. Bpp 1362/2011 izhaja, da se nanaša na tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku pod opr. št. P 401/2010, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kranju (odškodninska zadeva). V zadevi pod opr. št. Bpp 1363/2011 pa je prosilec vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku opr. št. I Kr 62954/2010, ki je teku pri Okrajnem sodišču v Mariboru.

V obeh primerih je organ za brezplačno pravno pomoč izvajal ponovljen postopek potem, ko je Upravno sodišče RS ugodilo tožnikovi tožbi in organu za brezplačno pravno pomoč naložilo, da mora popolno ugotoviti dejansko stanje glede premoženja, s katerim tožnik razpolaga in ki je bilo razlog za prvotno zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč je v ponovljenih postopkih ugotovil, da je prosilec samska oseba in da prejema 244,04 EUR mesečno iz naslova nadomestila za invalidnost od ZPIZ-a, da je brez zaposlitve in da ne prejema denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ali denarne pomoči, ustvarja pa katastrski dohodek v višini 48,60 EUR letno ter ni lastnik motornega vozila.

Je pa prosilec lastnik nepremičnin parc. št. 603, 604, 608/1, 91.S, 606/1, 601/1, 609 in 610/1, vse k. o. ...

Iz potrdila Občine Poljčane z dne 7. 12. 2010 o namenski rabi izhaja, da: parceli št. 603 in 604 v naravi predstavljata gozd, parceli št. 608/1 in 606/1 nezazidano stavbno zemljišče; parcela št. 601/1 delno nezazidano stavbno zemljišče, delno gozd; parcela št. 609 drugo kmetijsko zemljišče; parcela št. 610/1 delno drugo kmetijsko zemljišče in delno nezazidano stavbno zemljišče; parcela št. 91.S (stanovanjska stavba) je v naravi pozidano zemljišče v izmeri 238 m2. Po cenitvenem poročilu izvedenca gradbene stroke A.A., na katerega prosilec ni podal nobenih pripomb, znaša realna vrednost stavbnega zemljišča na parc. št. 608/1 12.700,00 EUR, kar se upošteva kot prosilčevo premoženje. Parc. št. 91.S na naslovu ... sestavljajo stanovanjska stavba v kateri prosilec prebiva, domačija in pomožen objekt. Vrednost navedenih stavb znaša 45.600,00 EUR, pri čemer znaša vrednost stanovanjskega objekta 43.600,00 EUR, vrednost domačije 0,00 EUR in vrednost pomožnega objekta 2.000,00 EUR. Neto površina stanovanjske stavbe znaša 123,20 m2, uporabna površina te stavbe pa znaša 61,50 m2. Gre za enostanovanjsko stavbo katere lastnik do celote je prosilec. Upoštevaje določila 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, je organ za tožnikovo primerno stanovanje štel površino 45 m2 (samska oseba), presežek uporabne površine stanovanjskega objekta, ki znaša 16,50 m2 pa je štel kot tožnikovo premoženje, ki se v skladu z določilom prvega odstavka 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur, list RS št. 3/07- UPB2 s spremembami) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08) upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sicer v višini 5.839,28 EUR (43.600,00 EUR : 123,20 x 16,50). Tako skupna vrednost upoštevanega premoženja 18.539,28 EUR (5.839,28 EUR + 12.700,00 EUR) presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka v smislu 23. člena ZSV (13.771,20 EUR), to pa utemeljuje zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da z nepremičninami, katere je organ za brezplačno pravno pomoč upošteval kot vrednost premoženja, ne more razpolagati, saj so vse zarubljene v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. In 132/2007. Te nepremičnine zanj predstavljajo mrtvi kapital, od katerega ne more živeti in z njim ne more plačevati sodnih stroškov, čeprav v njih trenutno še lahko živi, vendar le do tedaj, ko bodo prodane na javni dražbi. Nepremičnin ne more prodati (ker so zarubljene), prav tako ni nobenega interesenta, ki bi jih vzel v najem, sam pa jih ne more obdelovati zaradi zdravstvene nesposobnosti (doživel je infarkt in je nesposoben za večje napore). Javno dražbo bi lahko preprečil le v primeru, če bi uspel v pravdi št. P 401/2010 pred Okrajnim sodiščem v Kranju (v zvezi s katero je tudi vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči). S svojimi prihodki komaj pokriva položnice (244,00 EUR mesečnih prihodkov). Hiša je grajena kot enodružinska in je ni mogoče ločiti na več stanovanjskih enot. Sam na to ni vplival, saj jo je podedoval. Tako se je znašel v začaranem krogu, ko ne more dobiti brezplačne pravne pomoči zaradi premoženja, ki ga ima le še na papirju, saj je v resnici zarubljeno. Ker je v postopku izvršbe si od njega ne more obetati ničesar in mu tudi ne prinaša nobenih dohodkov. Organ za brezplačno pravno pomoč bi moral pri ugotavljanju premoženja poleg aktive (upoštevanega premoženja) upoštevati tudi pasivo (tožnikove dolgove) in šele po poračunu ugotavljati njegovo premoženje. Ker njegov dolg s pripadki presega znesek premoženja, ni mogoče govoriti o tem, da njegovo premoženje presega zakonsko določen cenzus. Zaradi navedenega je dejansko stanje zadeve še vedno nepopolno ugotovljeno. Tožnik zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi obe izpodbijani odločbi in zadevo vrne organu za brezplačno pravno pomoč v ponoven postopek, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, pod izvršbo.

V odgovorih na tožbo tožena stranka navaja, da sta obe nepremičnini, na vrednost katerih je organ za brezplačno pravno pomoč oprl svoje ugotovitve o tožnikovem premoženju (stanovanjska stavba na parc. št. 91.S in stavbno zemljišče na parc. št. 608/1) v lasti prosilca in z njima lahko razpolaga. Iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 22. 11. 2010 in vpogleda v zemljiško knjigo za navedeni nepremičnini z dne 5. 9. 2011 je razvidno, da za navedeni dve nepremičnini ni v teku postopek izvršbe, tožnik pa je njun lastnik do celote. Tako ne držijo navedbe, da sta nepremičnini predmet izvršbe oziroma, da sta zarubljeni in da posledično tožnik z njima ne more razpolagati. Res pa je, da so nekatere druge tožnikove nepremičnine predmet izvršbe pri Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne, prav tako da zavrne tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

V svoji pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2011 tožnik še navaja, da je predmetna stavba (na katero se nanaša ugotovitev o presežku vrednosti) zgrajena kot enostanovanjska hiša, ki v naravi ni deljiva (skupni komunalni priključki, vhod, prostori so medsebojno povezani v eno enoto). Kolikor bi držale ugotovitve tožene stranke glede presežka oziroma možne delitve prostorov, tožnik ne bi bil deležen enkratnih socialnih denarnih nadomestil za kritje svojih stroškov. Tudi mu ni jasno, od kod površine, kot se navajajo, saj gre za malo hišico, ki je nadomestna gradnja, vse ostalo so ali stara stanovanjska hiša (ki jo po potrebno porušiti) ali pa pomožni objekti (gospodarsko poslopje, garaža). Tudi če bi ugotovitve tožene stranke glede parcel 608/1 in 91/0 k. o. ... veljale, pa tožnik dela teh nepremičnin ne more prodati, ker tvorijo nedeljivo celoto in jih kot etažne dele ni mogoče vpisati niti v zemljiško knjigo. Sicer pa tožniku v predmetnih pravdnih zadevah kaže dobro (zadeva je pred zanj ugodno rešitvijo) tako, da bi tožena stranka potem itak prejela sredstva vrnjena. Tožnik zato vztraja pri svojem zahtevku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je organ za brezplačno pravno pomoč tudi po presoji sodišča upravičeno ugotovil, da tožnikovo premoženje, ki ga je treba upoštevati, presega premoženjski cenzus po določbah 23. člena ZSV.

Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 12. člena ZBPP). Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). V 14. členu ZBPP pa je določeno, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo tam navedene določbe ZSV, med drugimi tudi določbe 23. člena ZSV. V 23. členu ZSV pa je določeno, da se denarna socialna pomoč, ne glede na druge določbe tega zakona, ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, pri čemer se kot premoženje (po tem zakonu) ne upošteva stanovanje v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Iz 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Pravilnik, Uradni list RS, št. 14/2004 s spremembami), ki je bil izdan na podlagi 10. in 87. člena Stanovanjskega zakona, izhaja, da je primerno stanovanje za samsko osebo stanovanje v površini do 45 m2. Organ za brezplačno pravno pomoč je v obravnavanem primeru ugotovil, da znaša celotna površina objekta 123,20 m2, neto uporabna površina pa 61,50 m2. Vrednost 1 m2 stanovanjske površine je izračunal ob upoštevanju celotne površine objekta tako, da je po cenilcu ocenjeno vrednost 43.600,00 EUR delil z navedeno površino celotnega objekta. Tako je dobil vrednost 1 m2 v višini 353,89 EUR.

Za ugotavljanje presežka stanovanjske površine pa je Organ za BPP upošteval le uporabno stanovanjsko površino v izmeri 61,50 m2. Ob ugotovitvi, da po 14. členu Pravilnika znaša največja primerna površina stanovanja za samsko osebo 45 m2, je utemeljeno ugotovil, da znaša presežek uporabne stanovanjske površine nad največjo primerno površino stanovanja (za samsko osebo) 16,50 m2. Ob upoštevanju navedene vrednosti za 1 m2 v višini 353,89 EUR je pravilno ugotovljena tudi vrednost presežka površine v višini 5.839,28 EUR.

Upoštevaje navedeno, je neutemeljen tožbeni ugovor, po katerem je Organ za brezplačno pravno pomoč neupravičeno upošteval preveliko površino stanovanjskega objekta. Poleg tega da je ta ugovor pavšalen (tožnik ne pove kakšna pa je po njegovem mnenju oz. meritvah dejanska izmera), je tudi vsebinsko neutemeljen, saj je Organ za brezplačno pravno pomoč v tem pogledu ravnal v korist tožnika. Pri izračunu vrednosti na 1 m2 površine je namreč upošteval celotno površino objekta, pri izračunu presežka nad primernim stanovanjem pa je upošteval le uporabno površino. Oboje navedeno je v tožnikovo korist. Sodišče mora kot neutemeljen zavrniti tudi tožbeni ugovor, da presežka premoženja ni mogoče upoštevati zato, ker se vso upoštevano premoženje nahaja v funkciji enostanovanjske hiše, ki se ne da deliti. V zvezi s tem ugovorom je namreč dosedanja upravna in sodna praksa že oblikovala poenoteno stališče, po katerem je treba presežek vrednosti premoženja oz. stanovanjske površine nad tistim, do katerega je posameznik oziroma družina upravičen po določbah Pravilnika, v vsakem primeru upoštevati, torej tudi v primeru, če gre za stanovanjske površine enostanovanjske hiše, ki se je vsaj s preprostimi posegi ne da deliti. Zato je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen.

Ugovor, da bi Organ za brezplačno pravno pomoč moral pri ugotavljanju premoženja poleg aktive (upoštevanega premoženja) upoštevati tudi pasivo (tožnikove dolgove) je neutemeljen glede na določbe ZBPP in ZSV, po katerih se kot relevantno premoženje upošteva vso prosilčevo premoženje razen tistega, ki je po navedenih zakonih izrecno izvzeto.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.