Up-303/00

10. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z. na seji senata dne 10. 10. 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 775/2000 z dne 31. 5. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 36/96 z dne 3. 1. 2000 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 36/ 96 z dne 25. 1. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je v pravdi zaradi odstranitve talnih oblog in prepovedi vznemirjanja zoper drugotoženo stranko A. A. izdalo začasno odredbo, s katero mu je prepovedalo vstop v stanovanjsko hišo (sicer solastnino prvotožene B. B. in tožnika - njenega bivšega moža) in povzročanje kakršnihkoli sprememb na vratih ali notranjosti stanovanjske hiše. Sodišče je začasno odredbo izdalo, da bi se preprečila samovolja in nasilje, saj naj bi drugotožena stranka samovoljno izvajala dela v hiši in tožniku onemogočala vstop v hišo ter odstranjevala njegove ključavnice. Zoper začasno odredbo je drugotoženi vložil ugovor, ki ga je sodišče zavrnilo. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo sta se pritožila tako prvo kot drugotožena stranka. Pritožbo prvotožene B. B. je Višje sodišče zavrglo, saj je menilo, da se izpodbijani sklep nanjo ne nanaša, zato nima pravice vložiti pritožbe. Pritožbo drugotoženega je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Ustavna pritožnika navajata, da so temeljne pravice in svoboščine lahko omejene le s pravicami drugih in da solastninska pravica tožnika na stanovanjski hiši nima takšne teže, da bi dopuščala tako obsežno omejevanje njunih pravic, kot ga ima za posledico začasna odredba. Po mnenju ustavnih pritožnikov je sodišče pri tehtanju posameznih človekovih pravic dalo preveliko težo toženčevi solastninski pravici in tako kršilo njuno pravico do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave). S tem, ko je sodišče ustavnemu pritožniku prepovedalo vstop v stanovanje ustavne pritožnice, naj bi poseglo tudi v njeno pravico do zasebnosti (iz 35. člena Ustave) in njegovo svobodo gibanja (iz 32. člena Ustave) ter v njuno pravico do zbiranja in združevanja (iz drugega odstavka 42. člena Ustave). Glede na njuno sorodstveno razmerje oče-hči naj bi ta prepoved kršila tudi njune osebnostne pravice (iz 35. člena Ustave). Z zavrženjem pritožbe ustavne pritožnice naj bi Višje sodišče kršilo tudi njeno pravico do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sklepi kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sklepe ni uspel, še ne pomeni kršitve enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave), svobode gibanja (iz 32. člena Ustave), pravice do zbiranja in združevanja (iz drugega odstavka 42. člena Ustave) in osebnostnih pravic (iz 35. člena Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanim sklepom ni mogoče očitati niti v delu, v katerem je bila pritožba B. B. zavržena, niti v delu, v katerem je bila pritožba A. A. zavrnjena.

3.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude