Jedro

V sklepu Okrajnega sodišča v Litiji In 75/2012 z dne 10. 10. 2014 o izročitvi nepremičnine je med drugim določeno, da mora dolžnik (toženka) prodano nepremičnino izprazniti stvari in oseb ter jo izročiti kupcu (tožniku) v roku 30 dni od vročitve sklepa. Po drugem odstavku 192. člena ZIZ je sklep v tem delu izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Potemtakem je bilo o tem, da mora toženka ta sporni poslovni prostor izročiti v posest tožniku, že pravnomočno odločeno. Ponovno sojenje o isti stvari ni dopustno. Izpodbijana sodba je zato v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) razveljavi v I. točki izreka in se tožba glede izročitve poslovnega prostora z ID znakom 000-22 v izključno in neposredno posest tožniku zavrže; b) spremeni v IV. točki izreka tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške prvostopenjskega postopka.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 107,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh po prejemu te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izročiti tožniku v izključno in neposredno posest poslovni prostor z ID znakom 000-22, ki se nahaja v poslovni stavbi na naslovu ..., na parcelah št. 1/1 in 1/2 v k. o. ... Nadalje je toženki naložilo, da mora opustiti vsakršno poseganje v tožnikovo lastninsko pravico na poslovnem prostoru z ID znakom 000-19, ki se nahaja v isti poslovni stavbi, zlasti kakršnokoli uporabo prostora s svojimi delavci, postavljanjem svojih delovnih strojev, pripomočkov in drugih svojih stvari v ta poslovni prostor, odstraniti pa mora tudi vse svoje stvari in osebe iz navedenega poslovnega prostora. Obenem ji je prepovedalo vsakršno bodoče vznemirjanje tožnikove lastninske pravice na tej nepremičnini. Nazadnje ji je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 788,42 EUR stroškov pravdnega postopka, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi moralo upoštevati, da toženka uporablja poslovne prostore na podlagi dogovora o sodelovanju s stranskim intervenientom, ki ima s tožnikom sklenjeno najemno pogodbo. Navedeni dogovor vsebuje tudi uporabo poslovnega prostora za lastne toženkine potrebe, za delo na njenih projektih. Tak dogovor je ovira za tožnikov zahtevek. Izselitev bi od toženke smel zahtevati kvečjemu stranski intervenient, če bi odstopil od dogovora, vendar je toženki sporočil le, da ni več pripravljen na skupno sodelovanje. Tudi zahtevek zaradi vznemirjanja lastninske pravice ni utemeljen, obenem pa se oba zahtevka (reivindinkacijski in negatorni) izključujeta. Sodišče je ugodilo obema, za takšno svojo odločitev pa ni podalo zadostnih razlogov. Ker ne tožnik in ne stranski intervenient nepremičnine nimata v svoji posesti, saj prostore trajno zaseda toženka, je prišlo do odvzema stvari. Poleg tega je izrek v II. in III. točki identičen, torej je o isti stvari odločeno kar dvakrat. 3. Tožnik in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo terjal lastninskopravno varstvo na dveh svojih nepremičninah. Glede prve z ID znakom 000-22 je uveljavljal vrnitveni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), glede druge z ID znakom 000-19 pa negatorni zahtevek oziroma zaščito pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ. Pritožbeni očitek, da se takšna zahtevka izključujeta, je odveč. Sodišče prve stopnje je sicer res ugodilo obema zahtevkoma, vendar se vsak od njiju nanaša na drugo nepremičnino.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se odločitev o negatornem zahtevku v II. in III. točki izreka sodbe podvaja. Dejansko gre za enoten zahtevek, ki vključuje tako opustitev poseganja v lastninsko pravico kot prepoved morebitnega bodočega vznemirjanja (na isti nepremičnini), s tem da so primeroma navedene še posamezne oblike vznemirjanja. Tako oblikovana vsebina pravnega varstva je tudi skladna z določilom prvega odstavka 99. člena SPZ, ki opredeljuje obseg negatornega varstva.

7. Tožnik je lastninsko pravico na prvi nepremičnini z ID znakom 000-22 po lastnih navedbah pridobil z nakupom na javni dražbi. V sklepu Okrajnega sodišča v Litiji In 75/2012 z dne 10. 10. 2014 o izročitvi nepremičnine je med drugim določeno, da mora dolžnik (toženka) prodano nepremičnino izprazniti stvari in oseb ter jo izročiti kupcu (tožniku) v roku 30 dni od vročitve sklepa. Po drugem odstavku 192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je sklep v tem delu izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Potemtakem je bilo o tem, da mora toženka ta sporni poslovni prostor izročiti v posest tožniku, že pravnomočno odločeno. Ponovno sojenje o isti stvari ni dopustno. Izpodbijana sodba je zato v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),1 na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Izpodbijano sodbo glede prvega zahtevka je razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

8. V preostalem pa pritožba ni utemeljena. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka za uporabo spornega poslovnega prostora z ID znakom 000-19 nima najemne ali podnajemne pogodbe, ki bi sicer morali biti sklenjeni v pisni obliki, da bi bili veljavni. Prav tako je ugotovilo, da toženkina posest ni dobroverna, in še, da toženka (doseženega) soglasja pravdnih strank za njeno uporabo spornega poslovnega prostora ni dokazala. Pritožbeno sklicevanje na toženkin (ustni) dogovor s stranskim intervenientom, ki naj bi vključeval tudi uporabo prostora za toženkine lastne potrebe oziroma delo na njenih projektih, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje se je na podlagi tožnikove izpovedi in pisnega poziva z dne 24. 3. 20162 lahko zanesljivo prepričalo, da je bila toženka takrat pozvana k izpraznitvi poslovnega prostora in odstranitvi svojih stvari. Takšen poziv nedvomno izključuje zatrjevano soglasje za kakršnokoli nadaljnjo uporabo.

9. Toženka nadalje neutemeljeno oporeka tožnikovi aktivni legitimaciji. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi toženko smel terjati le stranski intervenient, ki je imel sporni poslovni prostor v najemu po pogodbi s tožnikom. Najemnik namreč ne uživa negatorne zaščite, ker izvršuje svojo posest na podlagi pravnega posla z lastnikom. Nasprotno pa lahko lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, vedno zahteva, da vznemirjanje preneha.

10. Toženka se temu zahtevku neupravičeno upira, češ da je v obravnavanem primeru dejansko prišlo do odvzema posesti. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na sodno prakso,3 tožniku v takem primeru ni mogoče odrekati izbranega negatornega varstva. Bistveno je pač, da toženka s svojimi posestnimi dejanji onemogoča oziroma otežuje tožniku rabo njegove stvari, ne da bi sama imela pravico do posesti. Nasprotnega toženki ni uspelo dokazati.

11. Po navedenem je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo v delu, ki se nanaša na nepremičnino z ID znakom 000-19, kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP). Izpodbijana odločitev je namreč v dejanskem in pravnem pogledu pravilna.

12. Delna razveljavitev sodbe pa je terjala drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik nazadnje dosegel zahtevano pravno varstvo le glede enega od dveh spornih poslovnih prostorov, je bil uspeh pravdnih strank v pravdi izenačen. Približno enaki so bili tudi njuni pravdni stroški, saj obe stranki zastopata odvetnika. Sodišče je zato odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

13. Tožnik pa mora toženki glede na njen doseženi pritožbeni uspeh povrniti tudi polovico njenih pritožbenih stroškov. Sodišče jih je odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Obsegajo stroške za sestavo pritožbe (375 točk – tar. št. 21/1), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Skupaj znašajo 214,20 EUR, kar pomeni, da tožnik iz tega naslova dolguje toženki 107,10 EUR.

1 Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj je bila izpodbijana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 2 Priloga A12. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 93/2013 z dne 3.4 2014.