Jedro

Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku-2 ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kar nenazadnje potrdi tudi tožnik z navedbami v upravnem postopku in zaslišan v tem upravnem sporu, da nima novih dejstev niti novih dokazov in da je vložil Prošnjo 2 (le) zato, da bi odšel iz Centra za tujce, kjer se nahaja ravno zaradi vložene Prošnje 2. Zato je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 pravilna in zato tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 17. 5. 2024 (v nadaljevanju Zahtevek-2).

2.Toženka je ugotovila, da je tožnik, čigar istovetnost ni ugotovljena: (i) 10. 1. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja 1); (ii) da je bil ta postopek podlagi šestega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 s sklepom št. 2142-166/2023/7 (1222-07) z 31. 1. 2023 ustavljen; (iii) da je tožnik 2. 3. 2023 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja 2); (iv) da je bila Prošnja 2 z odločbo št. 2142-166/2023/5 (1222-07) z dne 21. 3. 2023 zavrnjena kot očitno neutemeljeno, (pravnomočno 11. 4. 2023); (v) da je tožnik 5. 2. 2024 na zapisnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Zahtevek 1); (vi) da je bil Zahtevek 1 s sklepom št. 2142-166/2023/23 (1222-07) zavržen. Toženka je ugotovila, da je tožnik 17. 5. 2024 vložil svoj drugi zahtevek (v nadaljevanju Zahtevek 2), v katerem je navedel, da ne obstajajo nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi nastali po izdaji odločitve o prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ali bi obstajala že pred izdajo odločitve, pa jih iz opravičenih razlogov ne bi mogel navesti že v prvem postopku. Navedel je, da si želi zapustiti prostore Centra za tujce v Postojni in da znova prosi za mednarodno zaščito zato, ker bi rad zapustil Center za tujce v Postojni, da bi bil lahko svoboden, se znova svobodno gibal, da izredno težko prenaša omejitev gibanja zgolj na prostore Centra za tujce. Toženka je Zahtevek 2 zavrgla po ugotovitvi, da ga tožnik utemeljuje z istimi razlogi, s katerimi je utemeljeval že Prošnjo 1 in Prošnjo 2, kar je potrdil, ko je dejal, da ne obstajajo nova dejstva ali dokazi. Toženka je po ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zahtevek-2 zavrgla.

Povzetek bistvenih navedb tožnika

3.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4.Toženki očita, da ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub trudu, tam ni bilo mogoče dolgoročno preživeti. Navaja, da v svoji izvorni državi ni varen, da se boji za življenje, zato prosi za azil. V svoji državi je preganjan, izpostavljen nevarnosti, vrnil se je, da bi poskušal preživeti, vendar je moral takoj pobegniti. Poudarja, da države ni zapusti zato, da bi bolj udobno živel ampak zato, da bi preživel. Če bi se moral vrniti v Tunizijo, bi to vodilo samo v še več trpljenja, z družino bi spal na cesti. Tunizija zanj in za njegovo družino ni varna država, zaradi notranje politične situacije v Tuniziji potekajo pogosto demonstracije in protesti z malo ali nič opozorila včasih postanejo postanejo nasilni, večje demonstracije in protesti običajno potekajo v osrednjih predelih Tunisa in drugih večjih mest ter v bližini vladnih zgradb. Demonstracije so pogosto ob koncih tedna. V zadnjih letih so tunizijske oblasti sprejele nove protiteroristične ukrepe v prestolnici in drugod po državi. Izredne razmere, ki so jih lokalne oblasti razglasile leta 2015, so bile ob različnih priložnostih podaljšane in veljajo še danes. Na glavnih prometnih žilah, v prestolnici, v pristaniščih, letališčih in na drugih občutljivih mestih je še vedno povečana varnostna kontrola, tudi preko kontrolnih točk, na katerih so uniformirane osebe in osebe v civilu. Tožnik meni, da glede na nezmožnost preživetja v matični državi, zavrnitev Prošnje 2 s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilna.

Povzetek bistvenih navedb toženke

5.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

6.Ponavlja, da tožnik v Zahtevku-2 uveljavlja okoliščine (revščino in ekonomske težave), ki jih je uveljavljal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, o kateri je pravnomočno odločeno. Iz tožnikovih zahtevkov izhaja, da Zahtevek 2 utemeljuje z razlogi, ki jih je navajal že v postopku priznanja mednarodne zaščite. Drugih razlogov ni uveljavljal, prav tako nima nobenih novih dokazil ali dokumentov. Tožnik v Zahtevku 2 ni uspel izkazati, da navedbe pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

O sodni presoji

7.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A3, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane listine spisa toženke št. 2142-166/2023 in tožnika zaslišalo.

8.Sodišče na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni upoštevalo novih navedb tožnika pod točko III tožbe, ker po presoji sodišča trditev tožnika, da teh dejstev ni navedel prej, ker naj ne bi razumel upravnega postopka, ne predstavlja upravičenega razloga v smislu določbe 52. člena ZUS-1.

Tožba ni utemeljena.

9.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

10.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

11.Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.² Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.³

12.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku-2 ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kar nenazadnje potrdi tudi tožnik z navedbami v upravnem postopku in zaslišan v tem upravnem sporu, da nima novih dejstev niti novih dokazov in da je vložil Prošnjo 2 (le) zato, da bi odšel iz Centra za tujce, kjer se nahaja ravno zaradi vložene Prošnje 2. Zato je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 pravilna in zato tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.⁴

13.Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 2. 4. 2024. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

-------------------------------

1

Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2

Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

3

Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.

4

Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/1, 64/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.