Jedro

Tožnica je s svojim ravnanjem storila hujšo kršitev delovnih obveznosti (zloraba položaja in prekoračitev danih pooblastil), ker je na delovnem mestu "kontrolor v sektorju poslovanja s prebivalstvom" prenesla sredstva s tekočega računa drugega komitenta na svoj tekoči račun ter si na ta način zagotovila odobritev limita v naslednjem letu. Zloraba pložaja je v tem, da kršitelj sicer ima pooblastilo za dejanje, vendar tega ni opravil v interesu delodajalca, pač pa v svojem interesu oz. za svoje koristi. S takim ravnanjem je delavka okrnila ugled bančnega poslovanja in podrla zaupanje komitentov, zaradi česar ji je delodajalec zakonito izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa o začasni odstranitvi z delovnega mesta z dne 21.12.1993, sklepa o začasni odstranitvi iz banke z dne 23.12.1993 in odločbe komisije za pritožbe z dne 1.2.1994 zavrnilo. Odločbo disciplinske komisije z dne 4.2.1994 v zvezi z odločbo komisije za pritožbe z dne 15.3.1994 pa je spremenilo tako, da je tožnico spoznalo za odgovorno hujše kršitve delovne obveznosti po 9. točki 12. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki jih je storila s tem, da je dne 27.7.1993 sama ažurirala 40 komadov čekovnih blanketov, dne 29.9.1993 stornirala 40 komadov dne 27.7.1994 izdanih čekovnih blanketov in 20 kom čekovnih blanketov izdanih dne 2.9.1993, na podlagi knjižne temeljnice z dne 25.9.1993, ki jo je izdelala sama, pa je prenesla celoten promet od 6.1.1993 do 31.8.1993 iz TR ..../29 imetnice K. A., na svoj tekoči račun, za kar se ji po 15. členu istega pravilnika izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Glede preostalih očitanih kršitev pa je sodišče prve stopnje tožnico oprostilo in disciplinski postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi v celoti oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločitev sodišču prve stopnje. Podrejeno tožnica tudi predlaga, da sodišče izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odloži oz. ji izreče milejši ukrep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. člena ZPP). Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem niso bile zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, zlasti ne s pritožbo uveljavljena kršitev po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ustrezna, natančno in prepričljivo obrazložena, zato se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodaja naslednje: V disciplinskem postopku, v katerem je bil tožnici zaradi ravnanj oz. dejanj opisanih v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka kot hujše kršitve delovne obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ni bilo bistvenih kršitev določb disciplinskega postopka, ki bi vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost odločitve disciplinskih organov tožene stranke. Tožnica je z ravnanji opisanimi v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in izreku disciplinske odločbe izpolnila vse znake disciplinske kršitve opredeljene v 9. točki 12. člena Pravilnika tožene stranke o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev ter varstva njihovih pravic, kot tudi iz 7. točke 58. člena (zloraba položaja in prekoračitev danih pooblastil) Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Za vsa ravnanja iz citirane določbe ZTPDR je tožena stranka v svojem pravilniku oz. tudi kolektivni pogodbi dejavnosti določila, da se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar izhaja iz 15. člena pravilnika. S tem je tožena stranka v skladu s pooblastilno normo iz 3. odst. 58. člena ZTPDR ravnanja iz 1. odst. citirane določbe prevzela v svoj splošni akt. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki in opravljala delo na delovnem mestu "kontrolor v sektorju poslovanja s prebivalstvom".

Glede na položaj njenega delovnega mesta, je imela določena pooblastila pri poslovanju s tekočimi računi, tako da je smela odobriti izdajo večjega števila čekovnih blanketov, predlagati odobritev večjega limita in tudi stornirati čekovne blankete. Imela je določena pooblastila v zvezi s poslovanjem tekočih računov, vendar pa tovrstnih pooblastil delavec, ki je istočasno tudi komitent banke, ne sme uporabljati za lastne potrebe. Tožnica pa je svoj položaj izkoristila za to, da je opravila bančne storitve, ki jih sicer, če bi bila samo komitent banke ne bi mogla. Pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da tožnica, če ne bi bila delavka banke in bi kot stranka pristopila k bančnim delavcem, bi ji na dan 27.7.1993, ko je bila izkazana nedovoljena prekoračitev limita, čekovnih blanketi ne bi bili izdani pod nobenim pogojem. Kot izhaja iz tožničine izpovedbe se čekovni blanketi avtomatično stornirajo šele po šestih mesecih od izdaje čekovnih blanketov. Zato čekovni blanketi izdani dne 27.7.1993 oz. dne 2.9.1993 ne bi bili stornirani že septembra 1993, če ne bi to storila tožnica sama, kar pa je lahko glede na to, kakšno delo je opravljala v banki. Zlasti pa tožnica, če ne bi bila zaposlena v banki, ne bi mogla prenesti sredstev s tekočega računa svoje matere na svoj tekoči račun, saj bi morala navedeno bančno storitev opraviti mama tožnice osebno. Ne glede na to, da je bil tekoči račun last tožničine mame, je bil za tožnico to tuj tekoči račun, zato po navodilih za poslovanje s tekočimi računi, brez prisotnosti mame tega ne bi mogla storiti, saj mora prenos sredstev opraviti lastnik tekočega računa osebno. Tožnica pa je to naredila z namenom, da prekrije izkazane prekoračitve limita na svojem tekočem računu in si je na ta način zagotovila odobritev limita v naslednjem letu, kar pa tudi po presoji sodišča druge stopnje v teh okoliščinah pomeni pridobitev neupravičene premoženjske koristi. Če tožnica prometa na svojem tekočem računu na nedovoljen način ne bi popravila, ji limit ne bi bil odobren. Vsega tega pa tožnica ne bi mogla storiti, če ne bi bila zaposlena v banki in opravljala taka dela kot so ji bila zaupana na delovnem mestu kontrolorja. V tožničinem ravnanju so podani vsi znaki zlorabe položaja. Storitev takšne kršitve je povezana s položajem delavca pri delodajalcu, z delom in nalogami, ki jih opravlja, z njegovimi pooblastili in dolžnostmi, ki izhajajo iz predpisov, internih aktov ali odločitev pristojnih organov. Zloraba položaja je v tem, da kršitelj sicer ima pooblastilo za dejanje, vendar tega dejanja ne opravi oz. ga opravi ne v interesu delodajalca, pač pa v svojem interesu oz. za svoje koristi. S tem, ko je tožnica kot kontrolor opravljala sporne bančne storitve v svojo korist, je zlorabila svoj položaj, saj so jo k očitanemu in dokazanemu ravnanju vodili njeni osebni interesi, ne pa interesi, potrebe oz. koristi tožene stranke. Ravno nasprotno, s svojimi ravnanji je okrnila ugled bančnega poslovanja in podrla zaupanje komitentov tudi do ostalih bančnih delavcev.

Ker je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno dokazno ocenjeno tako v disciplinskem postopku pri toženi stranki kot pred sodiščem prve stopnje, da gre v tožničinem primeru za ravnanja, ki pomenijo prekoračitev pooblastil, saj je s položaja kontrolorja opravljala bančne storitve v svojo korist, česar pa ne bi mogla, če bi bila samo komitent banke, zlasti pa ne bi mogla razpolagati s sredstvi na tujih tekočih računih, sta odločitvi disciplinskih organov zakoniti. Vsa opisana ravnanja predstavljajo za bančno poslovanje zavržna dejanja, ki podira zaupanje med komitenti in banko.

Sicer pa tudi v pritožbi tožnica ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne predlaga novih dokazov, ki bi kazali na drugačno dejansko stanje oz. bi lahko vzbudili dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede obstoja kršitve in disciplinske odgovornosti tožnice ter glede primernosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Tudi v pritožbi predlagana omilitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, s tem, da bi se ukrep pogojno odložil, ni na mestu. Kot izhaja iz disciplinskega postopka pri toženi stranki, so disciplinski organi pri izbiri sankcije in ukrepa upoštevali okoliščine naštete v 16. členu pravilnika in upoštevajoč načelo individualizacije disciplinske sankcije pravilno zaključili, da ni mogoče izreči milejšega ukrepa, niti ne izrečenega pogojno odložiti. S temi zaključki se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je potrebno pri tožničinem ravnanju upoštevati dejstvo, da se bančni uslužbenci ne smejo samovoljno obnašati, če so komitenti banke. Gre za ustvarjanje nezaupanje med komitenti in taka ravnanja nedvomno krnijo ugled bančnega poslovanja. Zato tudi iz generalno preventivnih ukrepov ni možno po 90. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) pogojno odložiti tožnici izrečeni disciplinski ukrep prenahanja delovnega razmerja. Gre pač za tako zavržena dejanja, ki jih uslužbenec banke, ki je istočasno tudi komitent, ne sme storiti.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).