Jedro

Iz ugotovitev, da je nadzorni svet tožeče stranke kot pristojni organ za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja toženo stranko 30. 1. 2007 imenoval na to funkcijo, s te funkcije pa jo je razrešil 5. 2. 2007, izhaja, da je bila tožena stranka v obdobju med 30. 1. 2007 in 5. 2. 2007 vršilec dolžnosti direktorja tožeče stranke. S tem je bila upravičena za vodenje poslov družbe in njeno zastopanje. Vršilec dolžnosti direktorja ima namreč enak položaj in enake prisojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da toženi stranki svojstvo vršilca dolžnosti direktorja ni dajalo pravice, da v imenu in za račun družbe naroča storitve, s katerimi ugovarja določenim organom družbe.

V skladu z 2. odstavkom 263. člena ZGD-1 je poslovodja družbi odgovoren za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. V zvezi s kršitvijo nalog je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da je tožena stranka neupravičeno in za lastne potrebe naročila izdelavo izvedenskega mnenja in vložitev ugovora svoji pooblaščenki ter da sta bili obe storitvi namenjeni tožencu kot fizični osebi, saj sta bili naperjeni proti odločitvam pristojnih organov, zlasti nadzornega sveta. Po presoji pritožbenega sodišča so te trditve o zatrjevani kršitvi nalog premalo konkretizirane, saj iz njih ne izhaja, katero svojo nalogo naj bi tožena stranka kršila in v čem naj bi bila ta kršitev. Samo dejstvo, da sta bili obe storitvi naperjeni proti odločitvam pristojnih organov tožeče stranke, pa še ne pomeni, da sta bili storitvi zato namenjeni toženi stranki osebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 3. 2007 do plačila, in ji v 15-ih dneh povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 13,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev dalje (2. točka izreka).

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, in sicer zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 19. novembra 2009, ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tako je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je občinski svet O. T. toženo stranko 20. 12. 2006 imenoval za vršilca dolžnosti direktorja do delitve bilanc oziroma največ za eno leto, - da je nadzorni svet tožeče stranke toženo stranko 30. 1. 2007 imenoval za vršilca dolžnosti direktorja za obdobje treh mesecev, - da je nadzorni svet tožeče stranke toženo stranko 5. 2. 2007 razrešil s funkcije vršilca dolžnosti direktorja, - da je občinski svet 7. 2. 2007 sprejel sklep, da se njegov sklep z dne 20. 12. 2006 odpravi.

Na podlagi teh ugotovitev pa je sodišče prve stopnje naredilo napačen materialnopravni zaključek, da tožena stranka v času od 30. 1. 2007 do 5. 2. 2007 ni bila vršilec dolžnosti direktorja. Iz ugotovitev, da je nadzorni svet tožeče stranke kot pristojni organ za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja toženo stranko 30. 1. 2007 imenoval na to funkcijo, s te funkcije pa jo je razrešil 5. 2. 2007, izhaja, da je bila tožena stranka v obdobju med 30. 1. 2007 in 5. 2. 2007 vršilec dolžnosti direktorja tožeče stranke. S tem je bila upravičena za vodenje poslov družbe in njeno zastopanje (1. odstavek 515. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Vršilec dolžnosti direktorja ima namreč enak položaj in enake prisojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da toženi stranki svojstvo vršilca dolžnosti direktorja ni dajalo pravice, da v imenu in za račun družbe naroča storitve, s katerimi ugovarja določenim organom družbe.

Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju kot pravno podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilno upoštevalo določbo 2. odstavka 263. člena ZGD-1, ki se na podlagi 6. odstavka 515. člena ZGD-1 uporablja tudi za poslovodjo (direktorja) družbe z omejeno odgovornostjo. V skladu s to določbo je poslovodja družbi odgovoren za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. V zvezi s kršitvijo nalog je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da je tožena stranka neupravičeno in za lastne potrebe naročila izdelavo izvedenskega mnenja in vložitev ugovora svoji pooblaščenki ter da sta bili obe storitvi namenjeni tožencu kot fizični osebi, saj sta bili naperjeni proti odločitvam pristojnih organov, zlasti nadzornega sveta. Po presoji pritožbenega sodišča so te trditve o zatrjevani kršitvi nalog premalo konkretizirane, saj iz njih ne izhaja, katero svojo nalogo naj bi tožena stranka kršila in v čem naj bi bila ta kršitev. Samo dejstvo, da sta bili obe storitvi naperjeni proti odločitvam pristojnih organov tožeče stranke, pa še ne pomeni, da sta bili storitvi zato namenjeni toženi stranki osebno. Šele v pritožbi pa tožeča stranka navaja, da se je ta storitev nanašala na sklep nadzornega sveta z dne 30. 1. 2007, v katerem je nadzorni svet ugotovil, da sklep občinskega sveta Občine T. z dne 22. 12. 2006 ni skladen s 26. členom Statuta K. T., d.o.o., in je zato nadzorni svet svojo napačno odločitev popravil tako, da je sam imenoval toženca za vršilca dolžnosti direktorja, vendar le za obdobje treh mesecev in ne za čas do izdelave delitvene bilance oziroma za dobo enega leta. Ker je tožencu bolj odgovarjal sklep občinskega sveta ObčineT. z dne 20. 12. 2006, ki mu je funkcijo zagotavljal za daljše obdobje, je toženec izključno iz osebnih interesov izpodbijal sklep nadzornega sveta z dne 30. 1. 2007. Iz mnenja družbe A. A.in ugovora je po navedbah pritožnika razvidno, da je toženec zatrjeval, da je pravilna odločitev občinskega sveta Občine T. z dne 22. 12. 2006 in ne sklep nadzornega sveta z dne 30. 1. 2007. Tožeča stranka v pritožbi prav tako zatrjuje, da sta mnenji družbe A. A., ki zagovarjata, da je pravilna odločitev občinskega sveta Občine T. z dne 22. 12. 2006, napačni, saj je tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu IV Cpg 73/2007 z dne 20. 11. 2007 ugotovilo, da je bila odločitev nadzornega sveta pravilna. S temi trditvami, ki jih prvič podaja šele v pritožbenem postopku, tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v postopku v sporih majhne vrednosti pomeni nedovoljen pritožbeni razlog. Teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče zato ni smelo upoštevati (1. odstavek 458. člena ZPP), pritožbeni očitek pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Ker tožeča stranka ni pravočasno in konkretizirano navedla, s čim naj bi tožena stranka kršila svoje naloge, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker torej niso podani razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, in ker pritožbeno sodišče tudi sicer ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).