Jedro

Roki, ki jih zakon predvideva za stranke, ne glede na to, ali je dolžina predpisana v zakonu ali je določitev dolžine prepuščena sodišču, so praviloma prekluzivni, sodni roki pa so podaljšljivi. Določba četrtega odstavka 202. člena ZIZ, ki predpisuje, da ravna sodišče, kot da terjatev ni sporna, če se pravda ne začne v določenem roku, potrjuje stališče, da je rok prekluziven v zvezi z odložitvijo odločitve o poplačilu iz kupnine tistih upnikov, katerih terjatve so sporne. Prekluziven pa ni glede pravice upnika, ki izpodbija terjatev, da tudi po koncu postopka začne pravdo zoper tistega, čigar terjatev izpodbija.

Pritožnik v 30 dneh od prejema sklepa, s katerim je bil napoten na pravdo, ni začel pravde v zvezi z obstojem terjatve upnice A. A., česar v pritožbi niti ne izpodbija, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in na podlagi četrtega odstavka 202. člena ZIZ izdalo izpodbijani sklep.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa, češ da je vloga A. A. z dne 2. 11. 2017 nepotrebna za postopek, če je sodišče štelo, da je njena terjatev nesporna. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo izpodbijani sklep na podlagi domneve nespornosti terjatve, ker pritožnik ni začel pravde v določenem roku, ne pa zato, ker bi v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sámo presodilo, da odločitev ni odvisna od spornih dejstev. Spornost dejstev je bila na podlagi trditev obeh upnikov ugotovljena v postopku pred izdajo sklepa, v katerem je bilo nato odločeno o napotitvi na pravdo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožnik in upnica A. A. sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje iz preostanka položene kupnine 103.670,33 EUR za v I. točki izreka navedene nepremičnine poplačalo terjatev upnice A. A. v izvršilni zadevi In 24/2014 po sklepu o izvršbi z dne 11. 3. 2014 v višini 103.670,33 EUR (I. točka izreka), sklenilo, da se šteje, da je terjatev navedene upnice v celoti poplačana (II. točka izreka), upniku X., d.o.o. pa je naložilo upnici A. A. v roku 8 dni povrniti stroške v višini 572,06 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje upnik X., d.o.o. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Upnica A. A. po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v dne 15. 1. 2018 pravnomočnem sklepu z dne 19. 12. 2017 (red. št. 131 spisa) odločitev o poplačilu terjatve upnice A. A. iz preostanka prejete kupnine v višini 103.670,33 EUR za nepremičnine, ki so v solasti dolžnice B. B. do 4/6, odložilo do poteka 30-dnevnega roka, ki ga je določilo v V. točki izreka navedenega sklepa, v primeru, da bo pravda začeta, pa do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi.

6. Napačno je pritožbeno stališče, da rok iz prvega odstavka 202. člena ZIZ ni prekluziven. Roki, ki jih zakon predvideva za stranke, ne glede na to, ali je dolžina predpisana v zakonu ali je določitev dolžine prepuščena sodišču, so praviloma prekluzivni, sodni roki pa so podaljšljivi (drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Določba četrtega odstavka 202. člena ZIZ, ki predpisuje, da ravna sodišče, kot da terjatev ni sporna, če se pravda ne začne v določenem roku, potrjuje stališče, da je rok prekluziven v zvezi z odložitvijo odločitve o poplačilu iz kupnine tistih upnikov, katerih terjatve so sporne. Prekluziven pa ni glede pravice upnika, ki izpodbija terjatev, da tudi po koncu postopka začne pravdo zoper tistega, čigar terjatev izpodbija (peti odstavek 202. člena ZIZ, na katerega se sklicuje pritožnik).

7. Glede na to, da je bilo sodišče prve stopnje obveščeno, da pritožnik v 30 dneh od prejema sklepa z dne 19. 12. 2017 ni začel pravde v zvezi z obstojem terjatve upnice A. A., česar v pritožbi niti ne izpodbija, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in v skladu z odločitvijo v pravnomočnem sklepu z dne 19. 12. 2017 na podlagi četrtega odstavka 202. člena ZIZ izdalo izpodbijani sklep. Pritožbene navedbe o kršitvi drugega odstavka 202. člena ZIZ so neutemeljene, saj se z izdajo sklepa o poplačilu v primeru izpodbijanja terjatev počaka do konca pravde le, če je le-ta začeta v določenem roku (četrti odstavek 202. člena ZIZ).

8. Neutemeljena je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa, češ da je vloga A. A. z dne 2. 11. 2017 nepotrebna za postopek, če je sodišče štelo, da je njena terjatev nesporna. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo izpodbijani sklep na podlagi domneve nespornosti terjatve, ker pritožnik ni začel pravde v določenem roku, ne pa zato, ker bi v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sámo presodilo, da odločitev ni odvisna od spornih dejstev. Spornost dejstev je bila na podlagi trditev obeh upnikov ugotovljena v postopku pred izdajo sklepa z dne 19. 12. 2017, v katerem je bilo nato odločeno o napotitvi na pravdo. V ostalem se višje sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja.

9. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), upnica A. A. pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni prispevala. Glede na vsebino izpodbijanega sklepa in vsebino pritožbe odgovor nanjo ni bil potreben in so zato tudi stroški nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).