Jedro

Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - da oporočitelj izjavi voljo o vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem; - da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi), - da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike določa ZD.

Ni pogoj za upoštevanje določene listine kot veljavne, da je ta zakonito razglašena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 23.8.2004 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je pisna oporoka pred pričami z dne 30.3.1998, zapustnice V. J. neveljavna, ker je ni podpisala oporočiteljica. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.503.445,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Odločitev je obrazložilo z utemeljitvijo, da je oporoko podpisala oporočiteljica, sedaj pokojna V. J..

Proti sodbi se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje po drugem sodniku. Graja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom razveljavitvenega sklepa višjega sodišča, kar je privedlo do ponovne nepravilne odločitve. Zagrešilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ugotavlja, da iz grafološke ekspertize izvedenca D. K. izhaja, da je podpis zapustnice na razglašeni oporoki (C1) ponarejen.

Povzema ugotovitev iz njegovega dopolnilnega mnenja z dne 26.2.2004, ki po njenem tudi potrjuje, da gre za ponarejen podpis. Sodišču prve stopnje očita, da je njegovo sklepanje v povezavi z ugotovitvijo izvedenca K., da ni nobenega dvoma, da je listino, ki jo je predložila v postopku toženka, podpisala pokojna V. J., v direktnem nasprotju z vsebino mnenja - osnovnega in dopolnjenega, izvedenca K..

Sklepanje, da na razglašeni oporoki ni pristnega podpisa zapustnice, ima oporo tudi v izvedeniškem mnenju B. P.. Po njenem mora sodišče listino, da se šteje za oporoko, najprej zakonito razglasiti. Šele od tedaj tečejo tudi roki za vse eventuelne ugovore za oporoko.

Poudarja, da je na to sodišče opozarjala in da je sodišče kljub temu listine, ki jih je vložila tožena stranka kot primerjalni podpis, nepravilno štelo za oporoko. Graja, da se je sodišče prve stopnje, kljub pojasnilu višjega sodišča, da je za ugotovitev pristnosti oziroma nepristnosti podpisa potrebno strokovno znanje, ponovno tudi oprlo na pričevanje zaslišanih prič. Glede nezainteresiranosti prič se v celoti sklicuje na svojo pritožbo z dne 19.11.2002. Navaja še, da nobena od prič nima ustreznega grafološkega znanja. Iz izvedeniških mnenj je razvidno, da razglašene oporoke ni podpisala oporočiteljica, zato je dokazna ocena zmotna in je s tem tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je prezrlo jedro izvedeniškega mnenja P., saj je povzelo le njegov pravni del, nepravilno pa je povzelo tudi izvedeniški mnenji izvedenca K.. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je posledično nepravilno tudi uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njegovo zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo 362. člena ZPP in je pri ponovnem odločanju upoštevalo napotke razveljavitvenega sklepa višjega sodišča. Drugačne pritožbene trditve so zmotne. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa višjega sodišča z dne 23.4.2003 ustrezno dopolnilo dokazni postopek, kritično ocenilo izvedeniški mnenji izvedencev D. K. in B. P. ter ocenilo druge izvedene dokaze, vse v skladu z določbo 8. člena ZPP. Zavzelo je stališče, da je na sporni oporoki (priloga spisa C1) lastnoročen podpis oporočiteljice in zato posledično (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke.

Sodba tudi nima v pritožbi očitanih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s seboj v nasprotju. Nobenega nasprotja tudi ni v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Izvedenec K. je v dopolnilnem mnenju

26.2.2004 zapisal, da podpis na oporoki, ki ni bila zakonito razglašena (oporoka, ki jo je predložila toženka - priloga spisa B8) najverjetneje napisala V. J. (mnenje podaja z najvišjo stopnjo verjetnosti), zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da so njegove ugotovitve v "direktnem nasprotju" z osnovnim in dopolnilnim mnenjem izvedenca K.. Delni povzetek dopolnilnega mnenja izvedenca K. v pritožbi bi sicer res govoril v prid pritožbeni trditvi, da tudi dopolnilno mnenje izvedenca K. potrjuje, da je bil podpis oporočiteljice ponarejen, vendar pa je izvedenec v nadaljevanju zapisal, da dopušča možnost, da je podpis na razglašeni oporoki prevlečen, da je mogoče, da gre za popravljanje zelo slabega, izpisanega pravega, pristnega podpisa oporočiteljice, z namenom, da bi bil ta bolj podoben običajnim podpisom oporočiteljice. Podpisa na drugih dveh oporokah (nista bili zakonito razglašeni) pa z najvišjo stopnjo verjetnosti oceni kot pristna (priloga spisa B8, B17). Tudi drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem sojenju dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (64. člen ZD). Pritrditi je sicer treba pritožnici, da je predmet preizkusa pristnosti podpisa oporočiteljice v predmetnem postopku le podpis na oporoki, ki je bila zakonito razglašena, vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da se je med postopkom pred sodiščem prve stopnje izkazalo, da obstajajo trije podpisani izvirniki oporoke z isto vsebino. Za izvirnika, ki nista bila zakonito razglašena (priloga spisa B8, B17) je izvedenec K. v dopolnilnem mnenju z najvišjo stopnjo verjetnosti ocenil, da je podpis oporočiteljice na njih pristen, izvedenec P. pa je v dopolnilnem mnenju 29.1.2002 (primerjal je zakonito razglašeno oporoko z izvirnikom oporoke, ki ga je predložila toženka), da gre za podpis "enega in istega pisca", žal pa ni mogoče z gotovostjo, ki bi bila potrebna za tako listino potrditi, da je bila to pokojnica. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da listina pridobi lastnost oporoke šele, ko jo sodišče zakonito razglasi. Po določbi 62. člena ZD je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki, ki jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: -da oporočitelj izjavi voljo o vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem; -da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi); -da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike določa ZD (v obravnavanem primeru pisna oporoka pred pričami - 64. člen ZD).

Pritožnica ima sicer prav, da roki za razveljavitev oporoke tečejo šele od razglasitve oporoke, vendar pa ZD ne določa, da mora biti za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke le ta zakonito razglašena. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo pri presoji pristnosti podpisa na razglašeni oporoki, tudi pristnost podpisa na oporoki, ki jo je predložila toženka. Sodišče prve stopnje je oporo za ugotovitev, da je podpis oporočiteljice na oporoki, ki jo je predložila toženka pristen imelo v dopolnitvi izvedeniškega mnenja izvedenca K. (4. stran izvedeniškega mnenja). Izvedenec res ni uporabil izraza, "da ni nobenega dvoma", kot to navaja sodišče prve stopnje, vendar pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je njegova ugotovitev v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, saj je sodišče v nadaljevanju zapisalo ugotovitev izvedenca, da jo je "z najvišjo stopnjo verjetnosti podpisala pokojna V. J.".

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki med drugim temelji tudi na dokazni oceni izpovedb zaslišanih prič. Določba 8. člena ZPP sodišču nalaga, da oceni dokaze, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zato sodišče prve stopnje ni ravnalo napačno, ker je dokazno oceno oprlo tudi na izpovedbe prič. Priče izpovedujejo o dejstvih, s katerimi so seznanjene na podlagi lastnega zaznavanja (239. člen ZPP). Oporočni priči, ki ju je sodišče prve stopnje zaslišalo, sta bili prisotni ob sestavi oporoke (seznanjeni sta z odločilnimi dejstvi). Izpovedovali sta o tem, kar sta sami zaznali in ni treba, da bi imeli strokovno znanje (pritožbeni očitek, da priči nimata grafološkega znanja). Ob prvem odločanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedeniških mnenj in je odločitev oprlo le na izpovedbe zaslišanih prič. Ob tokratnem sojenju pa je sodišče prve stopnje v skladu z napotki višjega sodišča kritično ocenilo izvedeniška mnenja, pravilno pa je odločitev oprlo tudi na izpovedbe prič. Dokazna ocena zaslišanih prič (sodišče prve stopnje izpovedbe šteje kot prepričljive) temelji na neposrednem vtisu ob zaslišanju in je pritožnica z neobrazloženo grajo (glede nezainteresiranih prič se sklicuje na pritožbo z dne 19.11.2002), ne more uspešno izpodbiti. Sodišče druge stopnje ne more upoštevati trditev iz pritožbe zoper sodbo, ki je bila že razveljavljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje jedro izvedeniškega mnenja izvedenca B. P., ki govori o nepristnosti podpisa prezrlo, saj je pravilno povzelo (2. odstavek na 4. strani sodbe), da izvedenec ni mogel z gotovostjo potrditi, da je podpis na obeh oporokah (priloga spisa C1, B8) zapustničin. Po oceni sodišča druge stopnje iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, kot želi prikazati pritožnica, da oporoke, ki je bila zakonito razglašena, ni podpisala oporočiteljica. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tako osnovno kot dopolnjeno mnenje izvedenca D. K. in so drugačne pritožbene trditve zmotne.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo, glede na njihovo vsebino, sodišče druge stopnje ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.