Jedro

Obnova sodnega postopka ni možna, ker je sodišče v postopku, ki se obnavlja, odločalo samo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno že v upravnem postopku.

Izrek

Tožba za obnovo postopka, končanega s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 3.9.1992, se zavrže.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo z dne 3.9.1992 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.3.1992, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Urbanistične inšpekcije mestne uprave za inšpekcijske službe Ljubljana z dne 22.1.1992, s katero je navedeni upravni organ odločil, da mora tožeča stranka v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti gostinski objekt z nadstrešnico in prizidki v tlorisni izmeri objekta 10,60 x 8 m, nadstrešnice 15 x 8 m ter prizidkov 6,40 x 8 m in 22 x 4 m, kar vse je postavila na parceli ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške.

V tožbi za obnovo sodnega postopka tožnica navaja, da s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne more soglašati. Napačna je namreč ugotovitev sodišča, da je šlo v njeni tožbi zoper odločbo tožene stranke za nove dejanske okoliščine in dokaze, ki jih v postopku upravnega spora ne bi mogla več uspešno uveljavljati. Dejstvo namreč je, da urbanistična inšpekcija ni postopala po veljavnih predpisih, saj bi moral biti postopek končan po zakonu o urbanističnem planiranju, ne pa po novem zakonu. S tem so bila kršena obvezna navodila Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 5.3.1991. Zaradi kršenj pravil postopka, kar pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ga potrjuje tudi sodišče, tožnici nastaja velika materialna škoda. Zato predlaga, da sodišče tožbi za obnovo postopka ugodi in z njo naloži organu za urbanistično inšpekcijo obnovo upravnega postopka.

Tožbo je moralo sodišče zavreči. Po določbi 1. točke 1. odstavka 52. člena zakona o upravnih sporih se postopek, ki je bil končan s sodbo ali sklepom na strankin predlog obnovi, če stranka izve za take nove dejanske okoliščine, ali če najde take nove dokaze ali dobi možnost uporabiti take nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se bila nanje sklicevala ali če bi jih bila uporabila v prejšnjem sodnem postopku. Vendar pa je takšen obnovitven razlog podan le, če je sodišče postopalo po 3. odstavku 39. členu zakona o upravnih sporih in samo ugotavljalo dejansko stanje ter na podlagi tega dejanskega stanja odločalo v upravnem sporu. Tožnica pa je vložila tožbo za obnovo sodnega postopka v stvari, v kateri je bila predhodna sodna odločba zasnovana na 1. odstavku 39. člena zakona o upravnih sporih ter na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno že v upravnem postopku. Zato je za odločanje sodišča brez pomena, na kakšne dokaze se v tožbi za obnovo postopka sklicuje tožnica in ali morda lahko pomenijo nove dejanske okoliščine oziroma nove dokaze, na podlagi katerih bi mogel biti spor za stranko ugodneje rešen, če bi se na te dejanske okoliščine ali dokaze sklicevala, ali če bi jih uporabljala v prejšnjem sodnem postopku, ker v njenem primeru iz navedenih razlogov obnova sodnega postopka ni možna.

Ker niso podani obnovitveni razlogi iz 1. točke 1. odstavka 52. člena zakona o upravnih sporih, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 56. člena zakona o upravnih sporih. Pri tem je sodišče zakon o upravnh sporih uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).