Jedro

Ugovora, da dolžnik nima denarja in ne more plačati v celoti, sodišče ne more upoštevati kot razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Morebitni upnikov pristanek na obročno odplačevanje je stvar dogovora med strankama in ne ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave zgoraj navedene terjatve.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da celotnega zneska ne more plačati v enem kosu. Plačal bo po obrokih v najkrajšem možnem času.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega v skladu z 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 54. čl. ZIZ dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da dolžnikova pritožba zoper sklep o izvršbi ni utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako navedena dejstva. V kolikor dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče omenjeno določbo razlaga tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru smiselno priznava obstoj upnikove terjatve. Ugovora, da dolžnik nima denarja in ne more plačati takoj v celoti, sodišče ne more upoštevati kot razlog, ki bi preprečeval izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ, saj se izvršba v konkretni zadevi vodi na predlog upnika, ki je svojo terjatev izkazal z ustreznimi verodostojnimi listinami v skladu s 23. in 41. čl. ZIZ, iz katerih izhajajo temelj, višina in čas zapadlosti dolžnikove obveznosti, vsemu temu pa dolžnik niti ne ugovarja. Dolžnikova obveznost je zapadla v plačilo in jo je zato dolžan poravnati v celoti, kot se glasi. Morebitni upnikov pristanek na obročno odplačevanje pa je zgolj stvar dogovora med strankama in ne ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ.

Zato sodišče ugotavlja, da dolžnik ugovora ni utemeljil v skladu z 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Ker drugostopno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ in 2. odst. 55. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je pritožbo (ugovor) na podlagi 2.točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.