Jedro

Pri presoji vprašanja realizacije pogodbe niso bila upoštevana in ocenjena dejanja podjetja tožencev, ki je izstavilo tožnici račun za prvemu tožencu prodani avtomobil, kateremu naj bi tožnica svojo obveznost do tožencev izpolnila s plačilom dolžne razlike kupnine iz računa in naj bi bila izvršena vinkulacija zavarovanja v korist tožnice, kar vse predstavlja izpolnitvena dejanja (in ki jih ne predstavljajo le denarna plačila, pač pa tudi zavarovanja, pridržek lastninske pravice idr.).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17.2.1999 in zavrnilo tožničin zahtevek, da sta ji toženca dolžna nerazdelno plačati 71.026,93 EUR v tolarski vrednosti z 2% mesečnimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1999 do plačila in povrniti stroške postopka. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica iz vseh razlogov iz 370. člena ZPP ter predlagala, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se ugodi njenemu zahtevku, ali pa naj se sodbi razveljavita. Pri odločanju sodišči nižjih stopenj nista pravilno presodili pravne narave pogodbe, ki predstavlja finančni leasing in ne prodaje na obroke. Toženca sta podpisala izvod pogodbe, ki je bil dostavljen tožnici in za sklenitev dvostranske pogodbe je dovolj, da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki. Zato ne more biti dvoma o tem, da je bila pogodba sklenjena v ustrezni obliki. Celotna transakcija je potekala tako, da je G. A. d.o.o., katerega ustanovitelja sta toženca, izdal račun za znesek 474.600 ATS, ki je bil za A. P. nakazan G. A. d.o.o. Toženec je izpovedal, da je tožnico zaprosil za kredit in podpisal papirje, ker je želel pridobiti kredit in je njegovo podjetje za svoje komitente urejalo kredite preko tožnice, tožnica pa je dokazala, da je bil denar s čekom nakazan G. A. d.o.o., toženca pa sta se zavezala s pogodbo, da bosta tožnici denar vrnila v 37 obrokih. Vseh navedenih okoliščin pritožbeno sodišče ni ocenilo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Na nižjih stopnjah sojenja je bilo kot odločilno ocenjeno, da je bilo vozilo, za nakup katerega naj bi toženca zaprosila za kredit, tedaj že v lasti druge toženke, ter da zato ne morejo biti resnične tožničine trditve, da je prvi toženec najel pri njej kredit za nakup tega vozila. Pogodba o leasingu pa da ni bila sklenjena v pisni obliki, kot je predpisana, ter ob drugih pomanjkljivostih na pogodbi tudi ni podpisa pooblaščencev tožnice. Ker toženca tožnici na podlagi pogodbe še nista ničesar plačala, pomanjkanje predpisane oblike ni sanirano z realizacijo v smislu 72. člena ZOR. Predvsem na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da tožničin zahtevek ni utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča izhaja odločitev sodišč nižjih stopenj iz delno zmotnih materialnopravnih izhodišč, zaradi katerih je tudi odločitev pravno zmotna. V postopku in pri odločanju je namreč ostala prezrta okolnost, da predstavlja tako razmerje, kot je obravnavano, vsaj v dejanskem pogledu, tristransko razmerje: pogodbeno razmerje med pravdnima strankama in še (vsaj dejansko) razmerje z G. A. d.o.o., katerega direktor je bil prvi toženec in lastnica druga toženka. (Dejanski) predmet nakupa, ki naj bi ga kreditirala tožnica in ki naj bi ga prodalo podjetje G. A. d.o.o., je bil tako odvisen od tožencev in njunega podjetja. Zato okoliščina, ki sta jo sodišči nižjih stopenj šteli za pravno odločilno to je, da predmet kreditiranja ni bil resničen, ker je bila druga toženka že lastnica avtomobila, katerega nakup naj bi se šele kreditiral s sporno pogodbo, ne more biti temeljni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Predvsem pa pri presoji vprašanja realizacije pogodbe niso bila upoštevana in ocenjena dejanja podjetja tožencev, ki je izstavilo tožnici račun za prvemu tožencu prodani avtomobil, kateremu naj bi tožnica svojo obveznost do tožencev izpolnila s plačilom dolžne razlike kupnine iz računa in naj bi bila izvršena vinkulacija zavarovanja v korist tožnice, kar vse predstavlja izpolnitvena dejanja (in ki jih ne predstavljajo le denarna plačila, pač pa tudi zavarovanja, pridržek lastninske pravice idr.).

V kolikor gredo razlogi sodišč nižjih stopenj v smeri navideznosti spornega razmerja, pa je ugotoviti, da razlogi ne vsebujejo ugotovitev o volji oziroma vednosti tožnice, kar je predpostavka za morebitno neveljavnost pogodbe po prvem odstavku 66. člena ZOR. Tudi zato ne bo nepomembna ugotovitev, ali je tožnica res izpolnila svojo obveznost do tožencev, o čemer se sodišči nista jasno opredelili oziroma sta njuni stališči različni.

Na podlagi navedenih razlogov je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč nižjih stopenj, pri čemer se je oprlo na določilo drugega odstavka 380. člena ZPP. V nadaljnjem postopku bo naloga sodišča prve stopnje, da poda dokazno oceno o spornem razmerju pravdnih strank na podlagi v spisu nahajajočih se dokazov. Spor bo moralo presoditi v okviru uveljavljene dejanske podlage, pri pravni presoji spora pa bo moralo ob že nakazanih vprašanjih upoštevati tudi posebnost takoimenovanega finančnega leasinga, v tem primeru v okviru zatrjevanega dogovora pravdnih strank (saj ta institut s predpisi ni urejen). Pri pogodbah take vrste (s poudarkom na kreditiranju), pa bo osrednjega pomena okolnost, ali je tožnica plačala G. A. d.o.o. dogovorjeno razliko, ki je predmet spora (ker je okolnost odločilnega pomena v dveh pogledih: kot izkaz izpolnitve oziroma dolga in kot sredstvo za presojo verodostojnosti akterjev posla).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.