Jedro

Ker je postopek po ZPND že sam po sebi podoben postopku za izdajo začasne odredbe, ukrepi, ki jih lahko sodišče izreče, pa začasni in časovno celo absolutno omejeni, izdajanje začasnih odredb po ZIZ znotraj tega postopka ne pride v poštev.

V dokaznem postopku za izdajo ukrepov po ZPND praviloma ni prostora za izvedenca ali za večje število prič, praviloma pa sodišče vendarle ne more odločiti le na podlagi listin, sploh če le-te ne izkazujejo nedvoumno ogrožajočega nasilja. Narok, na katerem si lahko sodišče neposredno razjasni nasprotujoče si navedbe obeh udeležencev z njunim zaslišanjem, se praviloma zdi potreben, če že ne nujen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve spremeni tako, da se ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep istega sodišča z dne 13. 9. 2013 ugodi, ta se razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Predlagateljica mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper svoj sklep, s katerim mu je do pravnomočne odločite v tej zadevi, največ pa za šest mesecev, prepovedalo vstopiti v stanovanjsko hišo na B. ter se na manj kot 200 metrov približevati tej hiši, krajem, kjer se redno nahaja predlagateljica ter šoli in vrtcu, ki ju obiskujeta otroka udeležencev tega postopka. Prepovedalo mu je tudi navezovati stike bodisi s predlagateljico bodisi z otrokoma, mu naložilo prepustitev omenjene stanovanjske hiše v izključno uporabo predlagateljici ter mu za primer vsake posamične kršitve izreklo denarno kazen 1500 EUR.

Pri svoji odločitvi se je oprlo na določbe Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), posebej glede začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev.

2. Nasprotni udeleženec se proti temu sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev. Sodišču očita, da ga ni zaslišalo in mu s tem ni omogočilo, da bi se izrekel o neresničnih navedbah predlagateljice, dejansko stanje pa je zato tudi napačno ugotovljeno. Zanika, da bi bil do predlagateljice nasilen, kvečjemu je nasprotno, za kar je predložil tudi dokaze. Zanika, da bi bil nasilen tudi do otrok in drugače kot predlagateljica pojasnjuje dogodek, v katerem si je njegov mladoletni sin M. novembra 2012 poškodoval prst. Nasprotuje zaključku, da je priznal kakršnokoli nasilno dejanje, nasprotuje pa tudi temu, da je sodišče povsem sprejelo navedbe v zapisniku multidisciplinarnega tima, ki je oprto zlasti tudi na navedbe policista Ž.; slednjemu odreka verodostojnost, je pristranski, ker je predlagateljičin znanec. Kot nedopusten in nesorazmeren označuje izrečeni ukrep, po katerem otrok, ki ga imata rada in sta nanj navezana, ne more videti, v hiši pa ima tudi del poslovnih prostorov. Cilj predlagateljice je, da na ta način pride do stanovanja. Njej se niti nima namena približevati in je tudi že vložil tožbo za razvezo njune zakonske zveze, z otroki pa je drugače. Po pritožnikovem mnenju bi bilo treba pridobiti mnenje strokovnjaka. Sklicuje se na druge primere v sodni praksi, kjer so bili enaki ukrepi izrečeni ob povsem drugih razlogih in izkazanosti nasilja. Drži, da prihaja med zakoncema do prepirov, vendar je predlagateljica tista, ki ga napada (ga brca in udarja s pestmi), sam se brani in jo je ob enem od takih situacij odrinil. 3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Najprej je treba opozoriti, da je sodišče prve stopnje povsem napačno o ukrepu po ZPND odločilo kot o začasni odredbi, pri tem pa se naslonilo na določbe ZIZ. Tudi v posledici tega je nerazumljiv oz. sam s seboj v nasprotju že izrek z ugovorom izpodbijanega sklepa: ta se glasi, da se ukrep nasprotnemu udeležencu izreka do konca pravnomočne odločitve v tej zadevi, a najdlje za šest mesecev, kar je že samo po sebi protislovno. Ukrepi, ki jih je možno izreči po ZPND so tako in tako začasni: trajajo lahko šest mesecev in se potem za največ toliko lahko še enkrat podaljšajo. Začasno odločiti v zavarovanje „terjatve“, ki je že po določbi zakona lahko samo začasna, in to celo tako, da se začasno odredbo izda za dobo, za katero ukrep po ZPND sploh sme trajati, je nesmiselno in brez podlage. Določb ZIZ glede pogojev za izdajo začasne odredbe se v postopku po ZPND ne dâ uporabiti. To pa še ne pomeni, da se s predlogom za izrek ukrepa za preprečevanje nasilja v družini po ZPND ne ravna kot z zelo nujno začasno odredbo, kar je to pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo (1). V tem smislu lahko sodišče prve stopnje, če ne zagotovi takojšnje kontradiktornosti in ukrep izda, še preden ima nasprotni udeleženec možnost izjaviti se, izvede tudi ugovorni postopek in na ta način zagotovi kontradiktorno obravnavo. Postopek je torej sam po sebi podoben postopku za izdajo začasne odredbe (2), ukrepi, ki jih lahko sodišče izreče, pa začasni, časovno celo absolutno omejeni. Zato znotraj tega postopka ni prostora še za začasno odredbo (po ZIZ).

6. V smislu zgoraj pojasnjenega je v postopkih po ZPND sicer upravičeno odločiti upoštevaje nižji dokazni standard spornih dejstev, in sicer zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka, in dejstva, da so izrečeni ukrepi začasni. Nasilje pa mora biti vendarle izkazano z določeno stopnjo zanesljivosti, in sicer mora biti vsaj zelo verjetno. O tem je treba sklepati na podlagi dokazov: dokazovanje zaradi urgentnosti zadeve seveda ne more biti posebej obsežno in izčrpno, v nekem obsegu pa ga je vsekakor treba izvesti. Tako v dokaznem postopku za izdajo ukrepov po ZPND praviloma ni prostora za izvedenca ali za večje število prič, praviloma pa sodišče vendarle ne more odločiti le na podlagi listin, sploh če le-te ne izkazujejo nedvoumno ogrožajočega nasilja. Narok, na katerem si lahko sodišče neposredno razjasni nasprotujoče si navedbe obeh udeležencev z njunim zaslišanjem, se praviloma zdi potreben, če že ne nujen.

7. Ravno obravnavani primer je takšen, ki terja sicer hitro ukrepanje, pa kljub temu tudi preverjanje oz. ugotavljanje bistvenih spornih relevantnih okoliščin. Listine, ki sta jih predložili obe stranki, in njune navedbe, narekujejo razjasnitev spornih dejstev, ki jih zakonca prikazujeta diametralno različno. Same po sebi zato ne dajejo zadostne podlage za izrečeni ukrep. Tako iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe, kot tudi iz zapisnika 1. medinstitucionalnega tima, izhaja, da je med zakoncema v zadnjem obdobju napeto vzdušje hudih prepirov. Eden od vzrokov zanje naj bi bila navezanost nasprotnega udeleženca na A. D., vedeževalko, h kateri sta se zakonca sprva skupaj zatekla po pomoč zaradi bolezni enega od sinov. Predlagateljica je brez zaposlitve, hiša je last nasprotnega udeleženca, imata denarne težave. Po navedbah predlagateljice mož večino časa preživi v pisarni, domov pa se tudi vrača, prinaša ji denar. V ovadbi je predlagateljica navedla, da jo je tudi že udaril, da pa zaradi tega zdravnika ni obiskala. Ovadbo je kasneje umaknila, češ da bo zadeve skušala rešiti po mirni poti, na Centru za socialno delo pa je navedla, da jo je umaknila iz strahu. Izvid z dne 29. 9. 2013 dokazuje kontuzijsko značko na levi rami, podlakti in desni pogačici, do česar naj bi prišlo tako, da jo je nasprotni udeleženec porinil in je padla. Nasprotni udeleženec je na Policijski postaji povedal svoje videnje dogodkov; opisal je, da je predlagateljica vrgla vanj kozarec, vpila, zahtevala denar, inscenirala je padec. V juliju 2013 je vložil tožbo za razvezo njune zakonske zveze, ker med njima ni več čustvene navezanosti, ločena sta že od mize in postelje. Predlaga, da se oba otroka, sina M., roj. 2004, in sina J., roj. 2010, zaupa v vzgojo in varstvo materi, sam pa ima z njima redne stike in plačuje preživnino po 250 EUR mesečno za vsakega. Nasprotni udeleženec je predložil še kopijo elektronskega sporočila predlagateljice A. („vedeževalki“), iz katerega izhaja, da prva slednjo poziva, naj pusti nasprotnega udeleženca pri miru, češ da je uničila zakon ter očeta dvema fantoma in da se nasprotni udeleženec vrača domov agresiven in preutrujen. Nadalje je predložil poročilo Centra za socialno delo z dne 20. 11. 2013, očitno izdelanega v razveznem postopku, iz katerega izhaja, da očetova odsotnost ni v korist mladoletnima otrokoma. Izhaja pa iz tega zapisnika tudi povzetek pogovora z mladoletnim M., ki opisuje tudi očetova nasilna ravnanja. Ocena ogroženosti, ki jo je podal medinstitucionalni tim pri Centru za socialno delo 22. 7. 2013 je, da […] „je ogroženo predvsem psihično zdravje ga. R., v kolikor bo še naprej pasivna v svojih vedenjih in vztrajala v vlogi žrtve, ter se od moževih dejanj ne bo distancirala“.

8. Vse navedeno brez dvoma terja (hitro) izvedbo naroka z zaslišanjem obeh udeležencev, nato pa odločitev, ki bo sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve, če bo le-ta ugotovljena.

9. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, izpodbijani sklep pa spremeniti tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o začasni odredbi razveljavi ter se predlog za njeno izdajo zavrne. V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje upoštevajoč vse navedeno čimprej odloči o predlogu za izdajo ukrepa po ZPND.

10. ZPND ne ureja vprašanj v zvezi s stroški postopka, zato veljajo pravila Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po katerem pa vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (1. odst. 35. čl. ZNP).

(1) Prim. sklep VSL IV Cp 742/2011 in druge kasnejše. (2) Prim. T. Pavčnik, Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten št. 2, letnik XXXIII, Ljubljana 2012, str. 96.