Jedro

Predlog oškodovanca za kazenski pregon zajema vse možne pravne kvalifikacije, ki jih zajema opis kaznivega dejanja kot dogodka, saj na splošno velja, da je izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec, ki je praviloma pravni laik. Takšni opisi oškodovancev ponavadi odpirajo možnosti različnih pravnih kvalifikacij, zato je na mestu zaključiti, da je oškodovanec dal predlog da se obdolženca kazensko preganja za tisto obdolženčevo ravnanje, ki je sedaj kot historični dogodek opisano v krivdoreku in pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 1. odst. 146. čl. KZ.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega B. S. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovanca Ž. T. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu je naložilo, da mora oškodovancu plačati znesek 201,45 EUR, obsodilo pa ga je tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila zagovornica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o kazenski sankciji (neobrazloženo) in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in izda oprostilno sodbo, oziroma vrne zadevo v novo sojenje, torej primarno predlaga spremembo sodbe v oprostilno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec B. O. je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica je na ta predlog pisno odgovorila. Izrazila je vztrajanje pri razveljavitvi sodbe, a ne le iz razlogov, ki jih je izpostavil višji državni tožilec, temveč tudi iz razlogov, navedenih v pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila I. odstavka 383. člena ZKP ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti (z izjemo odločbe o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku) in zakonitosti izpodbijane sodbe pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

Na dan storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je oškodovanec na Policijski postaji Velenje na zapisnik podal ustno kazensko ovadbo, oziroma predlog za pregon. Navedel je, da ga je obdolženec z nogo udaril v levi predel glave, zaradi česar je čutil bolečine v glavi. V zvezi s tem historičnim dogodkom je bil sprožen kazenski postopek, ki se je na prvi stopnji končal z izdajo izpodbijane sodbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ. Obdolženec je bil spoznan za krivega citiranega kaznivega dejanja, ker je dne 26.10.2008 povzročil prepovedano posledico s tem, da je oškodovanca z nogo udaril v predel obraza. Obdolženec torej ni bil spoznan za krivega za drugo kaznivo dejanje, kot ga zajema predlog za pregon. Krivdorek se nanaša na isti historični dogodek, kot predlog za pregon, le določene subjektivne okoliščine oškodovančevega doživljanja posledic obravnavanega ravnanja so drugače opredeljene, zaradi česar pritožbi ni mogoče slediti v njenem naziranju, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke I. odstavka 371. člena ZKP, ker da je prvo sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca. Ob načelu, da predlog oškodovanca za kazenski pregon zajema vse možne pravne kvalifikacije, ki jih zajema opis kaznivega dejanja kot dogodka, saj na splošno velja, da je izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec, ki je praviloma pravni laik, ko takšni opisi oškodovancev ponavadi odpirajo možnosti različnih pravnih kvalifikacij, je treba zaključiti, da je oškodovanec podal predlog, da se obdolženca kazensko preganja za tisto obdolženčevo ravnanje, ki je sedaj kot historični dogodek opisano v krivdoreku in pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ.

Po presoji pritožbenega sodišča obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe v smislu določila II. odstavka 371. člena ZKP. Pritožnica sama ugotavlja, da sme tožilec do konca glavne obravnave spremeniti obtožni akt. Ravno to je tožilec tudi storil, ko je po zaključku dokaznega postopka nekoliko spremenil opis kaznivega dejanja, samo kaznivo dejanje pa je pravno opredelil po določilu I. odstavka 146. člena KZ. Glede na to, da sme tožilec obtožni akt spremeniti do konca glavne obravnave, torej tudi še po zaključenem dokaznem postopku, ko se sme, če stranke to zahtevajo in če to sodišče ugotovi, dokazni postopek dopolniti, tako pozna sprememba obtoženega akta na glavni obravnavi, na kateri je bil obdolženec navzoč, ne more biti problematična. Oškodovanec je na glavni obravnavi v prisotnosti obdolženca izpostavil prestrašenost. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bil obdolženec onemogočen v razčiščevanju te okoliščine, pa naj gre za čas pred, ali po spremembi obtožnega akta. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bil obdolženec izrecno vprašan o tem, ali je razumel spremenjen obtožni predlog. Iz zapisnika pa izhaja tudi njegov afirmativni odgovor. Ob tem, ko je bila obdolžencu znana vsebina posameznih izpovedb, ko je bil tudi seznanjen z vsebino spremenjene obtožbe, očitno ni videl potrebe po prekinitvi glavne obravnave, saj iz zapisnika ni razvidno, da bi to zahteval. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je imel obdolženec na glavni obravnavi možnost razčistiti vsa dejanska vprašanja, tudi pritožbeno posebej izpostavljeno vprašanje oškodovančeve prestrašenosti. Obdolženec je bil izrecno poučen tudi o pravici do strokovne pomoči pri izvajanju obrambe. Pravici do zagovornika se je odpovedal (list. št. ...), s tem pa je seveda v zakup vzel tudi posledice (pritožbeno zatrjevanega) premalo aktivnega izvajanja obrambe tudi s postavljanjem dodatnih vprašanj. Sicer je pa obdolženec ves čas vztrajal na tem, da kaznivega dejanja ni storil, zato se pritožbenemu sodišču zdi tudi logična obdolženčeva pasivnost pri raziskovanju oškodovančeve prestrašenosti, ki da je po besedah obdolženca lahko le posledica ravnanja nekoga drugega.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba v uveljavljanju procesnih kršitev ni utemeljena. Enako usodo pa pritožba deli tudi v uveljavljanju kršitve kazenskega zakona in tudi v napadanju dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Pravilne dejanske ugotovitve je prvo sodišče povsem utemeljeno subsumiralo pod določilo I. odstavka 146. člena KZ. Opis dejanja, kot ga povzema krivdorek pomeni izpolnitev znakov kaznivega dejanja grdega ravnanja po določilu I. odstavka 146. člena (v času storitve kaznivega dejanja veljavnega) Kazenskega zakonika in tudi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po določilu I. odstavka 135. člena (sedaj veljavnega) Kazenskega zakonika. Ravnanje, ki je bilo inkriminirano po določilu I. odstavka 146. člena KZ torej ni dekriminirano, prišlo je le do združitve dveh kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja. Ker tako dejstvo, da kaznivo dejanje grdega ravnanja po sedaj veljavnem kazenskem zakonu ni več samostojno kaznivo dejanje, samo zase ne nasprotuje pravni opredelitvi v krivdorek povzetega opisa življenjskega dogodka kot kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ. V krivdoreku je oškodovančeva ogroženost konkretizirana. Vprašanje njene dokazanosti je dejansko in ne pravno vprašanje. Vprašanje časa njenega zatrjevanja pa glede na predstavljeno stališče pritožbenega sodišča glede vprašanja, ali je podan (ustrezen) predlog oškodovanca, ni relevantno za razsojo v tej zadevi.

V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče vsa za razsojo relevantna dejstva pravilno in popolno ugotovilo. To je prvo sodišče lahko storilo po tem, ko je temeljito pretehtalo vsak dokaz zase in v povezavi z drugimi dokazi, ko sklepanje prvega sodišča o dokazanosti pravno odločilnih dejstev temelji na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki je v izpodbijani sodbi tudi argumentirano, prepričljivo in za pritožbeno sodišče spremenljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot resnično štelo tisto verzijo obravnavanega dogodka, ki jo je zastopal oškodovanec. Podlago za takšen zaključek je utemeljeno našlo: v oškodovančevi stanovitnosti, ko je pravno relevantna dejstva enako kot v kazenskem postopku, opisoval že v predkazenskem postopku, v dejstvu, da je oškodovanec že ob prijavi navedel storilca kaznivega dejanja in tudi očividca, ko v primeru, da ju ne bi poznal, ne bi postregel celo z njunima telefonskima številkama in ko je življenjsko gledano povsem sprejemljiva oškodovančeva navedba, da v primeru, da se F. ne bi nahajal na kraju kaznivega dejanja, se takšnega tveganega potrjevanja svoje verzije dogodka oškodovanec ne bi posluževal, dejstvu, da je oškodovanec razumno pojasnil okoliščine v katerih je spoznal obdolženca in tudi očividca, ko so po oškodovancu predstavljeni podatki tudi objektivno preverjeni oziroma preverljivi, po drugi strani pa sta obdolženec in očividec to dejstvo (poznanstva) neprepričljivo zanikala, oziroma osporavala, v dejstvu, da je oškodovanec tudi pri zdravniku operiral z znanin storilcem kaznivega dejanja, pri čemer glede na oškodovančevo izpovedbo v povezavi z izpovedbo zdravnika tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je bil oškodovanec pri zdravniku takoj po obravnavanem dogodku in ne šele zvečer, ko to izhaja iz izvida na list. št. … in končno v dejstvu, da po oškodovancu zatrjevanega izvršitvenega dejanja, ki je pripeljalo do prepovedane posledice, tudi izvedenec sodne medicine ni izključil. Dokazna ocena oškodovančeve izpovedbe, da je le-ta verodostojna, je celovita, popolna in prepričljiva. Enako pa velja tudi za dokazno oceno o neprepričljivosti obdolženčevega zagovora in izpovedbe očividca dogodka T. F. Pritožba z obsežnimi navedbami te dokazne ocene in na na njej temelječih dejanskih ugotovitev prvega sodišča ne more spodnesti. Oškodovanec je takoj po dogodku kot storilca identificiral obdolženega S. (list. št. ...). Ko je bil obdolženec na glavni obravnavi pred oškodovancem, slednji ni izrazil nobenega dvoma, da je pred njim ravno oseba, ki ga je udarila, oziroma oseba, katero je ovadil. Dejstvo, da je oškodovanec takoj posredoval obdolženčevo telefonsko številko, glede katere se je obdolženec opredelil, da je njegova, je le garant za točnost oškodovančeve identifikacije storilca. Oškodovanec je prepričljivo pojasnil, da je obdolženca poznal že pred obravnavanim dogodkom, ko je zatrjevano skupno delo z obdolžencem potrjeno tudi s strani študentskega servisa. Pritožbeno izpostavljeno vprašanje, ali je morda tudi obdolženec poznal oškodovanca ob tem, ko je obratno z gotovostjo izkazano, ni relevantno, sicer pa se, glede na dokazano skupno delo in glede na po oškodovancu predstavljeno obdolženčevo opazko o tem, da je bilo obdolžencu znano, da je oškodovančev oče policist, obdolženčevo vztrajanje na tem, da oškodovanca ne pozna, tudi po sodbi pritožbenega sodišča nujno postavlja pod vprašaj.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvega sodišča o tem, da je vprašljiva verodostojnost priče T. F., ki je zanikal prisotnost na kraju, ko je sprva zanikal tudi poznanstvo z oškodovancem, oziroma je to stališče kasneje zelo neprepričljivo omilil. Sprejemljivi so pomisleki prvega sodišča v racionalnost oškodovančevega ravnanja, da bi kot pričo navajal osebo, ki ni bila očividec dogodka in ki je naj sploh ne bi poznal, pri vsem tem pa policistom takoj po dogodku posredoval tudi pričino telefonsko številko, točnosti katere priča ni niti zanikala. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je bil oškodovanec prepričljiv v predstavljanju okoliščin, ki so ga družile s pričo, ko tudi za F. ni bilo spora o tem, da se je ukvarjal z dejavnostjo, ki jo je zatrjeval oškodovanec, le da je neprepričljivo zanikal sodelovanje z oškodovancem. Ob tako prepričljivi oškodovančevi izpovedbi, se tudi po presoji pritožbenega sodišča pribavljanje podatkov o telefonski komunikaciji med oškodovancem in pričo ne zdi neogibno potrebno za pravilno razsojo v tej zadevi.

Izvedenec sodne medicine je dopustil možnost, da bi blag udarec z nogo, obuto v mehko in gladko obuvalo, ki bi oškodovančev obraz zgolj oplazil, lahko povzročil rano na ustnici in odkruška obeh zob (list. št. .). Torej je to dognanje sodišče skladno s podatki spisa povzelo v razloge izpodbijane sodbe. Protispisna pa je pritožbena trditev, da je oškodovanec izključil možnost blagega udarca, saj je oškodovanec, ko je bil o moči udarca natančneje zaslišan, pojasnil, da o moči udarca ne bo govoril. Ni tako na mestu pritožbeni očitek, da je prvo sodišče z napačnim interpretiranjem mnenja izvedenca sodne medicine in oškodovančeve izpovedbe zmotno ugotovilo dejansko stanje. Obramba tekom postopka na prvi stopnji ni predlagala zaslišanja pritožbeno izpostavljenih drugih očividcev dogodka. Potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka v pritožbeno nakazani smeri tudi sodišče prve stopnje ni videlo. Zaradi neizvedbe teh dokazov pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni na mestu očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Izvedeni dokazi so prepričljivo ovrgli obdolženčev zagovor, po drugi strani pa v celoti potrdili oškodovančevo verodostojnost. Pritožbeno izpostavljeni oškodovančevi nedoslednosti glede zaporedja dogodkov po storjenem kaznivem dejanju, ko se le-ta ne naša na pravno odločilna dejstva, prvo sodišče utemeljeno ni pripisalo relevantnosti, ki bi vnesla dvom v verodostojnost oškodovančeve prezentacije dogodka, ki ima znake kaznivega dejanja. Enako velja tudi za pritožbeno izpostavljeno izpovedbo oškodovančevega očeta, ki se glede nebistvenih okoliščin ne sklada v celoti z oškodovančevo izpovedbo.

Oškodovanec je natančno opisal okoliščine obiska zdravnika in že sam je tudi po presoji pritožbenega sodišča ovrgel točnost zapisa ure obiska na izvidu na list. št. ... Prvo sodišče je utemeljeno izpostavilo, da je oškodovanec takšen razvoj dogodka opisoval, še preden je takšno možnost dopustil tudi zdravnik. V takšni situaciji je prvo sodišče utemeljeno sledilo oškodovančevi izpovedbi o takojšnjem obisku zdravnika, saj končno tudi iz kazenske ovadbe izhaja, da je bil že pred podajo kazenske ovadbe, torej pred 16.35 uro pri zdravniku in da ga je le-ta napotil k lečečemu zdravniku in k zobozdravniku. Poškodbe, ki jih je oškodovanec navajal ob podaji kazenske ovadbe in nasvet zdravnika pa sta razvidna tudi iz citiranega izvida. Tako pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo prvega sodišča, da oškodovancu sledi tudi glede zatrjevanja takojšnjega obiska zdravnika. Ob tako prepričljivih dokazih po presoji pritožbenega sodišča ni prav nobene potrebe po preverjanju oškodovančeve izpovedbe še preko video nadzora oziroma preko uradnih evidenc, ki da jih vodi zdravstveni dom.

Ob tem, ko je oškodovanec storilca kaznivega dejanja jasno identificiral v predkazenskem postopku ni bilo potrebe po prepoznavi po fotografijah v smislu določil Zakona o policiji. Ob oškodovančevi jasni in prepričljivi izpovedbi ni bilo potrebe za opravo pritožbeno zahtevanega procesnega dejanja – prepoznave, niti v kazenskem postopku. Že zgoraj je izpostavljeno, da oškodovanec, ki se je z obdolžencem soočil na glavni obravnavi, ni izrazil dvoma v točnost storilčeve identitete.

Dejansko izvedeni in pravilno ocenjeni dokazi povsem zadoščajo za odločitev o utemeljenosti obtožbe, zato povsem pavšalna pritožbena graja neizvedbe ogleda in obširnejšega zbiranja obvestil v predkazenskem postopku ne more vnesti dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba ne pove, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se razčiščevalo z zaslišanjem policistov.

Oškodovanec je opisal obdolženčevo obutev. Izvedenec je dopustil možnost, da je bila obdolženčeva noga ob blagem udarcu obuta v po oškodovancu zatrjevano obuvalo. V takšni situaciji se izkaže natančnejša analiza obuvala kot nepotrebna. Končno pa pritožba v okviru uveljavljanja tega pritožbenega razloga neutemeljeno izpostavlja še neažurno delo policije, ko zatrjevan način dela policije ob tem, ko je z gotovostjo dokazana obdolženčeva udeležba pri tem kaznivem dejanju, ne more imeti vpliva na pravilnost in popolnost po prvem sodišču ugotovljenega dejanskega stanja.

Po presoji pritožbenega sodišča je tako prvo sodišče od doslednem spoštovanju procesnih določb, pravilno in popolno dognalo pravno relevantno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, zato v odločitvi o obdolženčevi krivdi ne more biti nič oporečnega. Pritožbeno sodišče je preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Dognalo je, da je izbira kazenske sankcije opominjevalne narave na mestu in tudi znotraj pogojne obsodbe določena kazen in preizkusna doba se izkažeta kot primerna in pravična odmena za obdolžencu dokazano naklepno storjeno kaznivo dejanje. Ker je prvo sodišče pravilno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, pritožbeno sodišče ni videlo potrebe po spremembi odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist. V nasprotju s tem pa pritožbeno sodišče ni moglo prezreti utemeljenosti pritožbene graje odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Oškodovanost je zatrjeval oškodovanec sam, a zahtevka ni določno opredelil. Oškodovanost pa je po drugi strani zatrjeval tudi oškodovančev oče. Ob tem in ko tudi predložen račun ne izkazuje nujno sanacije materialne škode, ki da jo je oškodovanec utrpel ravno v obravnavanem dogodku, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da podatki, zbrani v kazenskem postopku ne dajejo zanesljive podlage za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi sledilo in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca z odškodninskim zahtevkom napotilo, da ga uveljavlja v pravdi (določilo II. odstavka 105. člena ZKP).

Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbi in sodbo prvega sodišča v tem pogledu spremenilo (določilo I. odstavka 394. člena ZKP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih, ko ni dognalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, pritožbeno sodišče ni določilo sodne takse (določilo II. odstavka 98. člena ZKP).