Jedro

Bistveni del obrambe na prvi stopnji, vključno s sedanjo pritožničino in pritožnikovo, zoper začetek stečajnega postopka je bilo zatrjevanje domnevne neskladnosti dolžničinega davčnega dolga s pogoji njene prisilne poravnave. Vendar pa potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve, h katerim spadajo prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plače in nadomestila plač za zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. To pomeni, da zatrjevana neusklajenost dolžničinega dolga nima nobenega pomena na to, da je 2. točka četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP v dejanskih okoliščinah te zadeve izpolnjena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se začne stečajni postopek nad dolžnico in imenovalo stečajnega upravitelja.

2. Vsak svojo pritožbo zoper ta sklep vlagata dolžnica in njen uvodoma navedeni družbenik (v nadaljevanju tudi: pritožnica in pritožnik).

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Za primere, kot je zadevni, peti odstavek 239. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da sodišče na naroku za začetek stečajnega postopka izvede dokaze o upnikovi procesni legitimaciji za vložitev predloga in o tem, ali je dolžnik insolventen, in odloči o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka na podlagi izida dokaznega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v tej zadevi; med drugim je prebralo zbrano dokazno listinsko gradivo in izvedenkino poročilo, kot nepotrebno pa je zavrnilo, da bi se to poročilo še dopolnjevalo. Za navedeno presojo je osrednji pojem insolventnosti, ki je urejen v 14. členu ZFPPIPP. V prvem odstavku je razčlenjen na položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), in na položaj, v katerem dolžnik postane dolgoročno plačilno nesposoben. V nadaljnjih odstavkih so urejene domneve – nekatere izpodbojne in druge neizpodbojne –, kdaj sta eden ali drugi položaj podana, med drugim tudi za primer, ki je v tej zadevi podan, da je bila nad dolžnikom pravnomočno potrjena prisilna poravnava, in nadalje za ravno tako zadevno relevanten primer, da dolžnik zamuja s plačili davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem.

5. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo narobe, da je iz dejstev, da dolžnica v Sloveniji po 13. 10. 2020 ni imela odprtega bančnega računa in da se je odtlej njen davčni dolg s seznama izvršilnih naslovov povečeval, davčna izvršba po sklepu o davčni izvršbi z dne 3. 9. 2020 pa izjalovila, sklepalo, da ni treba dopolnjevati poročila izvedenke, ki jo je bilo na dolžničin predlog postavilo zato, da mu pomaga ugotoviti, ali je dolžnica insolventna, izvedenka pa je opozarjala, da ne razpolaga z vsemi potrebnimi podatki, da bi lahko podala mnenje. Sodišče je namreč s tem svojim ravnanjem domnevo glede bančnega računa iz tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP iz izpodbojne (uvod tega odstavka se namreč glasi: če se ne dokaže drugače) preobrazilo v neizpodbojno. Dolžničina pritožbena kritika s tem v zvezi je utemeljena: sodišče jo je s tem, da je dokaz z izvedencem prekinilo na pol poti, prikrajšalo za možnost do sodelovanja in izjavljanja v postopku (kar je bila sicer ne izrecno, vendar pa po vsebini pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, smiselno uporabljenega na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP). Ker je bila navedena domneva napačno uporabljena kot neizpodbojna (in iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, iz katerih lahko izpodbijani sklep neodvisno od pravkar navedene kršitve obvelja), pritožbeno sodišče ni sledilo pritožničinemu predlogu, da zahteva ustavno presojo navedene domneve (v katere ustavno skladnost, v obliki, kakršna je uzakonjena, tj. kot izpodbojna domneva, sámo sicer ne dvomi).

6. Smiselno isti razlogi veljajo za obrazložitev sodišča prve stopnje (v 21. točki njegove obrazložitve) glede prve alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (sodišče je tam to alinejo tudi napačno povzelo), da dolžnica ni izpolnila določenih obveznosti po sklepu St 000 z dne 5. 6. 2019 o potrditvi prisilne poravnave nad njo. Tudi ta domneva je izpodbojna.

7. Končno prvostopenjsko sodišče ni navezalo na nobeno konkretno zakonsko določbo svojih ugotovitev (iz 23. točke obrazložitve), da je imela dolžnica v letu 2019 negativen kapital preko 520.000 EUR, v letu 2021 pa še skoraj 110.000 EUR večjega. Najbrž je imelo v mislih prezadolženost (po 1. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), vendar svojih zaključkov ni natančneje razložilo.

8. In vendar je po presoji in ugotovitvah pritožbenega sodišča treba prvostopenjski sklep ohraniti v veljavi že na podlagi dejstev, ki niso sporna in ki jih je država kot predlagateljica dolžničinega stečaja navedla v svojem predlogu z dne 14. 5. 2021. V nadaljevanju postopka ni bilo prerekano, da dolžnica plačil prispevkov delavcem, ki jih je morala obračunati ali plačati hkrati s plačami, ni poravnala od septembra 2014 (in je to tudi sicer vidno iz obeh zadevnih seznamov izvršilnih naslovov – s pomenom iz 9. točke drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku – finančne uprave, tj. tistega z dne 13. 1. 2021, priloženega navedenemu predlogu, kot iz tistega z dne 21. 11. 2022, ki ga je država izročila sodišču na drugem naroku 24. 11. 2022; nekaj ugotovitev o neplačilu prispevkov vsebuje tudi izpodbijani sklep v 12. točki obrazložitve). Druga točka četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP se zadevno relevantno glasi: _„Velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba […] postal[a] trajneje nelikvid[na], če za več kot dva meseca zamuja […] s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.“_ Ta domneva ni izpodbojna in v tej zadevi utemeljuje dolžničino insolventnost. Bistveni del obrambe na prvi stopnji, vključno s sedanjo pritožničino in pritožnikovo, zoper začetek stečajnega postopka je bilo zatrjevanje domnevne neskladnosti dolžničinega davčnega dolga s pogoji njene prisilne poravnave – češ, da ti pogoji nisi bili upoštevani pri terjatvah s seznama izvršilnih naslovov, na podlagi katerega je država predlagala stečaj. Vendar pa potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIP), h katerim med drugim spadajo prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plače in nadomestila plač za zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (6. točka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP). To pomeni, da zatrjevana neusklajenost dolžničinega dolga nima nobenega pomena na to, da je zgoraj citirana 2. točka četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP v dejanskih okoliščinah te zadeve izpolnjena, dolžnica pa neizpodbojno trajnejše nelikvidna in torej insolventna.

9. Potem ko je pritožbeno sodišče odpravilo navedene napake v prvostopenjskem sklepu in ker drugih napak v njem ni našlo (ne tistih na katere opozarjata pritožnika ne onih na katere samo pazi po uradni dolžnosti), je sklep potrdilo in zavrnilo obe pritožbi (prvi odstavek 354. in prvi odstavek 355. člena v zvezi s 366. členom in 2. točko 365. člena ZPP, uporabljeni na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP).