Jedro

Ker zaradi prejudicialnosti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bilo mogoče odločiti, ne da bi sodišče zavzelo stališče o obstoju pravnega razmerja, katerega ugotovitev stranka terja z nasprotno ugotovitveno tožbo, je pravilno stališče tožene stranke, da so razlogi smotrnosti narekovali skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe (prvi odstavek 300. člena ZPP). Vendar pa ločeno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe ni imelo za posledico relativne bistvene kršitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke, ki jo ima na parc. št. 330/3 k.o. ..., in da mora odstraniti del nadstreška, plinsko omarico in dvojni ventilator za prezračevanje, kar je fiksirano na podpornem zidu v lasti tožeče stranke. V bodoče je toženi stranki prepovedalo tovrstna in podobna dejanja ter vsakršno vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke. Presodilo je, da je tožeča stranka dokazala, da je lastnica spornega dela podpornega zidu na parc. št. 330/3 k.o. ... in da jo je tožena stranka s konkretnimi dejanji vznemirjala pri izvrševanju lastninske pravice.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da gre za mejni zid, zato bi moralo sodišče upoštevati pravno domnevo, ki jo določa pravno pravilo paragrafa 854 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), da gre za skupni zid. Lastništvo zidu bi moralo ugotavljati kot predhodno vprašanje. Sodišče druge stopnje je sicer navedlo, da je sodišče prve stopnje to storilo, vendar pa gre zgolj za domnevo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje bi moralo nasprotno tožbo obravnavati skupaj s tožbo. V konkretnem primeru je šlo za pravno situacijo iz 3. točke prvega odstavka 183. člena ZPP, zato neobravnavanje nasprotne tožbe skupaj s tožbo pomeni izničenje instituta nasprotne tožbe. Konkreten poseg (pritrditev nadstreška, plinske omarice in ventilatorja na zid) ne pomeni oviranja pri izvrševanju lastninske pravice.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Za zavrnitev očitka tožene stranke, s katerim meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zadošča povzetek spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih je v uvodnem delu obrazložitve sodbe opredelilo sodišče prve stopnje: lega zidu glede na mejo med parc. št. 330/3 in 330/21 in lastninska pravica na zidu (peti odstavek na 3. strani sodbe). Poleg tega je med predpostavkami, ki jih mora dokazati tožeča stranka, da bi uspela z negatorno tožbo, izrecno navedlo, da mora dokazati svojo lastninsko pravico (četrti odstavek na 3. strani sodbe). Nobenega dvoma torej ni, da je sodišče prve stopnje vprašanje lastninske pravice na podpornem zidu štelo kot vprašanje, od rešitve katerega je odvisna odločitev o glavni stvari (13. člen ZPP).

Tožena stranka je v teku pravde vložila nasprotno tožbo za ugotovitev, da je lastnica spornega dela podpornega zidu. Zahtevala je torej pravnomočno odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju - obstoju pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Ker zaradi prejudicialnosti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bilo mogoče odločiti, ne da bi sodišče zavzelo stališče o obstoju pravnega razmerja, katerega ugotovitev stranka terja z nasprotno ugotovitveno tožbo, je pravilno stališče tožene stranke, da so razlogi smotrnosti narekovali skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe (prvi odstavek 300. člena ZPP). Vendar pa ločeno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe ni imelo za posledico relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. v zvezi s tretjim odstavkom 300. člena ZPP. Potem ko je sodišče prve stopnje rešilo predhodno vprašanje o lastninski pravici na podpornem zidu, je odločilo o utemeljenosti negatornega tožbenega zahtevka. Čeprav ima odločitev o predhodnem vprašanju učinek le v konkretni zadevi (drugi odstavek 13. člena ZPP), pa to nima vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Četudi bi namreč sodišče skupaj obravnavalo tožbo in nasprotno tožbo in odločilo o nasprotnem tožbenem zahtevku, s čimer bi bilo o predhodnem vprašanju odločeno z učinkom pravnomočnosti, odločitev o negatornem tožbenem zahtevku v danem trenutku, upoštevajoč isto zbrano procesno gradivo, vsebinsko ne bi mogla odstopati od tiste, ki je predmet revizijskega preizkusa.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Zato razloge napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Revizijska trditev, da "je bilo nesporno ugotovljeno, da gre za mejni zid med parcelama pravdnih strank", je po vsebini prikrita polemika za dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in kasneje sprejelo sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče se zato z njo ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

Končno je neutemeljena tudi kritika tožene stranke, da v konkretnem primeru ni šlo za poseg, ki bi tožečo stranko dejansko oviral pri izvrševanju lastninske pravice. V skladu s prvim odstavkom 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90, v nadaljevanju ZTLR) sme lastnik s tožbo zahtevati, da vznemirjanje preneha, kadar ga kdo tretji neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Ravnanja, ki pomenijo neutemeljeno vznemirjanje, v citirani določbi niso našteta. Iz negativnega vidika lastninske pravice izhaja, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice. Tožena stranka ima prav, da vsak poseg ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice. Vendar pa sklop pravno odločilnih dejstev, na katerih sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili svojo odločitev (tožena stranka je v sporni del betonskega podpornega zidu fizično vgradila nadstrešek, plinsko omarico in dvojni ventilator za prezračevanje), napotuje na sklep, da je tožena stranka s svojim ravnanjem, upoštevajoč kriterij "krajevno običajnega", očitno presegla standard sprejemljivosti poseganja drugega v lastninsko pravico posameznika.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).