Jedro

Odvetnik, ki je bil z odločbo pristojnega organa za BPP določen za izvajanje pravnega svetovanja in zastopanja za opravljanje pravne pomoči, je upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljanim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene BPP. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 36. člena ZOdvT, saj gre v predmetni zadevi za odvetniško družbo z odvetnikom, ki je bil prosilki za BPP dodeljen z odločbo o BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu – Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), predlogu tožnika za odmero stroškov za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 135/2008 z dne 3. 2. 2009 delno ugodila in priznala 371,52 EUR, ki bodo izplačani v 30 dneh po prejemu računa odvetniške družbe, v preostalem delu pa je predlog zavrnila. Z odločbo Bpp 135/2008 z dne 3. 2. 2009 je bila prosilki A.A. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), ki je obsegala pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji v neuvedenem pravdnem postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe od 2. 2. 2000 dalje. Za izvajanje BPP je bil 16. 12. 2010 imenovan tožnik, ki je 9. 5. 2011 vrnil izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero stroškov. Na podlagi šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) je odvetnik, ki je bil z odločbo pristojnega organa za BPP določen za izvajanje pravnega svetovanja in zastopanja za opravljanje pravne pomoči, upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljanim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene BPP. Tožnik je priglasil nagrado za narok po tari. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 944,40 EUR, nagrado po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in pripadajoči DDV. Vrednost spornega predmeta je bila 71.800,00 EUR. Upoštevajoč 36. člen ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna, je bila določena nagrada v višini 258,00 EUR, pri čemer se upošteva količnik 1,2 za nagrado za narok po tar. št. 3102 in skupaj znaša 309,60 EUR. Organ za BPP ni priznal priglašene nagrade po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, saj je takšno nagrado že priznalo s sklepom o odmeri stroškov z dne 24. 12. 2010. Priznal pa je DDV v višini 61,92 EUR. Skupaj priznani stroški znašajo 371,52 EUR.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Meni, da je izpodbijani sklep napačen in nezakonit, kolikor temelji na 36. členu ZOdvT, ki je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-C), ki je začel veljati 9. 5. 2009, v celoti razveljavljen. Na podlagi prehodne določbe iz prvega odstavka 19. člena ZOdv-C pa se ZOdvT v celoti uporablja še do uveljavitve predpisa, ki bo urejal odvetniško tarifo in bo sprejet na podlagi spremenjenega 19. člena ZOdv-C. Tožnika mani, da je razveljavljeni 36. člen ZOdvT neskladen s 14. členom Ustave RS, saj vzpostavlja razlikovanje pri pravici do nagrade odvetnika, pooblaščenca in drugih izvajalcev BPP (notarji, izvršitelji, sodni izvedenci). Posledično pa je tudi 19. člen ZOdv-C neskladen z Ustavo RS. Tožnik meni, da je podano razlikovanje med pooblaščenci, odvetniki v isti zadevi in navaja določbe 12. člena, 14. člena, 17. člena in 36. člen ZOdvT. Prikazuje izračun nagrade, ki bi jo dobil odvetnik v pravdi in odvetnik na podlagi 36. člena ZOdvT. Podano je tudi razlikovanje odvetnikov, kot izvajalcev BPP glede na druge izvajalce brezplačne pravne pomoči. V nadaljevanju navaja 26. člen ZBPP. Med upravičence do nagrade iz sredstev proračuna za BPP sodijo poleg odvetnikov tudi izvedenci, izvršitelji, vročevalci in stečajni upravitelji. Odmera nagrade za izvajanje BPP s strani notarjev je urejena v Pravilniku o notarski tarifi, ki ne vsebuje določb, da se notarjeve nagrade v primeru opravljanja BPP odmerjajo nižje kot v primerih, ko notar storitev opravlja po naročilu stranke. Nagrado sodnih izvedencev in sodnih cenilcev določa Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Nagrado sodnih tolmačev pa ureja Pravilnik o sodnih tolmačih. Nobeden od pravilnikov ne predvideva, da se sodnemu izvedencu, cenilcu ali tolmaču izplača nižja nagrada pri izvajanju BPP. Nagrado upravitelju v postopku insolventnosti in prisilne likvidacije ureja Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopku zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen. Tudi ta ne določa, da se v primeru, da se upravitelju nagrada izplača iz sredstev BPP, upravitelju ta nagrada zniža. Tako je podana diskriminacija na podlagi osebne okoliščine. Za diskriminacijo na podlagi opravljanja poklica oz. dejavnosti zakonodajalec ni imel opravičenega razloga. V premoženjskem pogledu ni mogoče delati razlik med poklici, ki so dejanski izvajalci BPP. Zakonodajalec je dolžan obravnavati vse poklice enako. Takšno razlikovanje je po mnenju tožnika v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS.

3. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZOdv se odvetnik res prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oz. seznam odvetnikov, ki izvaja BPP. Vendar pa odločitev ni popolnoma prosta. Na podlagi četrtega odstavku 5. člena ZOdv se v primeru, ko predsednik pristojnega sodišča ugotovi, da seznam odvetnikov ne zadošča, za izvajanje zagovorništva po uradni dolžnosti oz. BPP, določi odvetnika po abecednem vrstnem redu izmed vseh odvetnikov, vpisanih v imenik, na območju posameznega okrožnega sodišča. To pa je v prosti presoji predsednikov sodišč. Tako obstaja verjetnost, da bo odvetnik določen za izvajanje BPP, čeprav prostovoljno ni uvrščen na seznam odvetnikov za izvajanje BPP. Tožnik meni, da ureditev iz 36. člena ZOdvT posega v odvetnikove človekove pravice (premoženjske in pravic iz dela), kar je tudi v nasprotju s 1. členom protokola Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nagrada za opravljeno BPP je nesorazmerno znižana glede na nagrado, ki bi jo prejel odvetnik v primeru zastopanja stranke po pooblastilu, ne glede na obseg odvetnikovega angažiranja v zadevi. Z vrednostjo spornega predmeta narašča kompeksnost in pomembnost zadeve, kar pa 36. člen ZOdvT ne upošteva. Delež brezplačnosti odvetnikove storitve progresivno narašča glede na vrednost spornega predmeta. Gre tako za poseg v odvetnikove človekove pravice, ki varujejo njegove premoženjske interese in ekonomsko neodvisnost in za diskriminacijo ter kršitev 14. člena Ustave RS.

4. Razlikovanje pa je dopustno le pod pogojem, da za sprejeto ureditev obstaja upravičen in utemeljen razlog. Gre za nesorazmerje med odvetnikovo nagrado in zahtevnostjo storitve. Razlog za ureditev, da je odvetnikovo plačilo iz sredstev za BPP znižano, pa dejansko ne obstaja. Odvetnik mora v primeru izvajanja storitev BPP prav tako čakati na plačilo za opravljeno delo. Sistem financiranja BPP ni urejen tako, da bi odvetnik plačilo zanesljivo prejel v zakonsko predvidenih rokih. Potem ko v proračunu zmanjka sredstev za BPP mora odvetnik čakati na rebalans proračuna.

5. Skupščina odvetniške zbornice je že 10. 4. 2010 sprejela sklep o sprejemu odvetniške tarife, ki je bil 12. 4. 2010 posredovan v soglasje pristojnemu ministrstvu. To pa soglasja še ni dalo. Tako se 36. člen ZOdvT uporablja že več kot dve leti potem ko je bil razveljavljen. Takšna prehodna določba je tudi v neskladju z 2. členom Ustave RS. Iz navedenega sledi, da je tudi 19. člen ZOdv-C v neskladju z Ustavo RS (2. in 14. člen). Tožnik sodišču predlaga, da prekine upravni spor in pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti 19. člena ZOdv-C, kolikor ta določa, da se do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena ZOdv-C, uporablja 36. člen ZOdvT. Tožnik sodišču tudi predlaga, da s sodbo zavrnilni del sklepa tožene stranke Bpp 135/2008 z dne 17. 5. 2011 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pravilno uporabila veljavno določbo 36. člena ZOdvT, ki določa nagrade odvetnikom, ki se izplačujejo iz državnega proračuna, saj gre v konkretnem primeru za odvetnika oz. odvetniško družbo, ki je bila prosilki za BPP postavljena z odločbo. Tudi na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS II U 488/2009 z dne 25. 8. 2010 se odmerijo odvetniške storitve za BPP z upoštevanjem 36. člena ZOdvT. Tožena stranka pa zgolj pavšalno navaja, da po njeni oceni zatrjevana protiustavnost 36. člena ZOdvT oz. 19. člena ZOdv-C ni podana. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je tožba vložena pravočasno, saj je oddana po pošti 20. 6. 2011. V citiranem judikatu pa ni izpostavljeno vprašanje ustavnosti ureditve 36. člena ZOdvT oz 19. člena ZOdv-C. Tožena stranka brez ni upoštevala ugovorov tožnika o neskladnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijani sklep in zavrnila tožnikov zahtevek. Opravljanje BPP pomeni izvrševanje storitve za državo. Pretežni del stroškov zagotavljanja pravice do BPP pa je v obliki pravnega zastopanja odvetnika. Tako je država prevalila breme na izvajalce BPP. Gre za poseg v premoženjske pravice, ki jih jamči 33. člen Ustave RS in 1. člen protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik navaja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-315/05 z dne 1. 3. 2006. Tožnik je gospodarski subjekt zasebnega prava. V danem primeru gre tudi za poseg v njegovo lastninsko upravičenje, varovano s 33. členom Ustave RS.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, za odločitev pa so tudi navedeni pravilni in utemeljeni razlogi. Iz upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporna višina stroškov, ki jih je tožena stranka odobrila na podlagi odločbe BPP 135/2008 z dne 3. 2. 2009, sklepa tožene stranke z dne 24. 12. 2010 in napotnice tožnika za opravljeno BPP A.A. Tožnik je namreč v napotnici priglasil stroške za opravljeno BPP v skupni višini 944,40 EUR, tožena stranka pa je priznala zgolj stroške v skupni višini 371, 52 EUR. Pri tem je tožena stranka upoštevala določbe 36. člena ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost spornega predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 36. člena ZOdvT, saj gre v predmetni zadevi za odvetniško družbo z odvetnikom, ki je bil prosilki za BPP dodeljen z odločbo o BPP. Tudi sama višina povrnjenih stroškov je določena pravilno. Vrednost konkretnega predmeta je bila 71.800,00 EUR, kar med strankama ni sporno. Na podlagi 36. člen ZOdvT je bila določena nagrada v višini 258,00 EUR, pri čemer je bil tudi pravilno upoštevan količnik 1,2 za nagrado za narok po tar. št. 3102 in skupaj znaša 309,60 EUR. Sodišče ni priznalo priglašene nagrade po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, saj je takšno nagrado že priznalo s sklepom o odmeri stroškov z dne 24. 12. 2010. Priznalo pa je DDV v višini 61,92 EUR. Tako skupaj priznani stroški za nudeno BPP po presoji sodišča pravilno znašajo 371,52 EUR. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je oprt na določbo 36. člena ZOdvT, s katerim je zakonodajalec brez utemeljenega razloga vzpostavil razlikovanje med odvetniki, ki nudijo BPP ter odvetniki po pooblastilu, kakor tudi notarji, izvedenci, sodnimi tolmači, izvršitelji, vročevalci in stečajnimi upravitelji, ki ga v tožbi obsežno opiše. Po mnenju tožnika gre za diskriminacijo in za poseg v tožnikove premoženjske pravice iz 33. člena Ustave RS ter za kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS. Vendar pa sodišče ni našlo zatrjevane kršitve tožnikovih ustavnih pravic in tako tudi ni sledilo predlogu tožnika, da naj pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti 19. člena ZOdv-C, kolikor ta določa, da se do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena ZOdv-C, uporablja 36. člen ZOdvT.

10. V zvezi s tožbenim predlogom, da naj sodišče ta postopek prekine in naj sproži postopek ocene ustavnosti in zakonitosti 19. člena ZOdv-C pred Ustavnim sodiščem RS gre tožniku pojasniti, da sta upravni spor, ki ga vodi Upravno sodišče RS in postopek pred Ustavnim sodiščem RS dva samostojna postopka. Pri tem pa se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1 primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vprašanje utemeljenosti ustavne pritožbe pa v tem upravnem sporu ne more biti obravnavano kot predhodno vprašanje na podlagi 13. člena ZPP. Sodišče pa tudi ne vidi razloga za prekinitev tega postopka na podlagi 206. člena ZPP.

11. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.