Jedro

Če je delodajalec na podlagi davčne izvršbe poravnal prispevke, hkrati pa je takšno obveznost moral plačati še na podlagi pravnomočne sodbe v delovnem sporu (kot je to izkazano v toženčevem primeru), lahko zahtevek zaradi neupravičene obogatitve od delavca uveljavlja v delovnem sporu, in ne pred rednim sodiščem, saj gre pri takšnem zahtevku za prejemke, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Gre za individualni delovni spor, za katerega je v skladu s 1. odstavkom, točka b) 5. člena ZDSS-1 stvarno pristojno delovno sodišče.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. točki izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 6.830,18 EUR namesto od 13. 7. 2007, pravilno od 8. 9. 2010 dalje, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 13. 7. 2007 do 7. 9. 2010) pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati 6.830,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 753,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da za obravnavanje zahtevka ni pristojno sodišče prve stopnje, temveč redno sodišče, saj gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Pravni temelj za odločitev o zahtevku predstavlja zamudna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 687/2006 ter pravnomočen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 815/2007. Tožeča stranka zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala, kar pomeni, da se je z njim strinjala. Toženec z rubežem na denarna sredstva tožeče stranke in njihovim prenosom na njegov račun ni bil obogaten. Na drugi strani v zadevi tudi tožeča stranka ni bila v ničemer prikrajšana, saj je bila dolžna za sporno obdobje od njegove plače plačati prispevke za socialno varnost in dohodnino. Če nekdo nekaj plača, čeprav ve da ni dolžan, skladno z določbo 191.člena OZ nima pravice to zahtevati nazaj. Molk oziroma pasivnost tožeče stranke v izvršilnem postopku dokazuje, da je kot dolžnik soglašala, da plača dolgovani znesek. Toženec se tudi ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da mora od prisojenega zneska plačati zamudne obresti, saj sredstev ni pridobil na nepošten način. Glede tega vsebuje sodba pomanjkljivo obrazložene razloge. Toženec je laik in na področju postopkov izvršbe ni pravni strokovnjak, zaradi česar mu ni mogoče očitati, da je kakorkoli ravnal pridobitno in v nasprotju z zakonom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Zamudna sodba bi lahko bila pravni temelj, če bi se glasila tako, da bi nalagala tožeči stranki plačilo dolgovanega zneska. Tožeča stranka je dohodnino in socialne prispevke plačala dvakrat in sicer prvič s pobotanjem, izvedenim s strani pristojne davčne uprave (v nadaljevanju DURS), drugič pa neupravičeno zaradi nepravilno izdanega sklepa o izvršbi. Iz tega razloga je bil toženec obogaten, saj se mu prispevki od plače v nobenem primeru ne bi smeli neposredno nakazati. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne toženčevo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba glede odločitve o glavni stvari pravilne dejanske in pravne razloge, razen v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od prisojene glavnice, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba zmotno opozarja, da bi moralo v sporu, v katerem je predmet obravnavanja neupravičena obogatitev, odločiti stvarno pristojno okrajno sodišče. V konkretnem primeru gre za spor med delavcem in delodajalcem in za odločanje o obogatitvenem zahtevku zaradi plačila prispevkov, ki ima podlago v delovnem razmerju, v takšnem razmerju pa je delodajalec dolžan delavcu za opravljeno delo obračunati dogovorjeno bruto plačo, pri čemer mora od nje na izplačilni dan v imenu in za račun delavca obračunati ter odvesti predpisano dohodnino in prispevke za socialno varnost pristojnim državnim organom, ustrezen neto znesek pa izplačati delavcu. Obračunavanje in plačevanje prispevkov določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe). V skladu z določbo 1. odstavka 3. člena ZPSV plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost od bruto plače oziroma od bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela skladno s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno. Na podlagi določbe 267. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS, št. 54/2004 in spremembe) je plačnik akontacije dohodnine in prispevkov od delavčevih dohodkov iz naslova zaposlitve izplačevalec teh dohodkov oziroma delodajalec. Če delodajalec ne odvede pravočasno prispevkov od delavčeve bruto plače, lahko začne DURS skladno z določbo 143. člena ZDavP davčno izvršbo na delodajalčeva denarna sredstva. V kolikor pride do tega, da je delodajalec na podlagi davčne izvršbe poravnal prispevke, hkrati pa je takšno obveznost moral plačati še na podlagi pravnomočne sodbe v delovnem sporu (kot je to izkazano v toženčevem primeru), lahko zahtevek zaradi neupravičene obogatitve delavca uveljavlja v delovnem sporu, in ne pred rednim sodiščem, za kar se zmotno zavzema pritožba, saj gre pri takšnem zahtevku za prejemke, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Gre za individualni delovni spor, za katerega je v skladu s 1. odstavkom, točka b) 5. člena ZDSS-1 stvarno pristojno delovno sodišče. V tej zvezi tudi določba 1. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) glede pravic in obveznosti ter drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, kar se nanaša tudi na institut neupravičene pridobitve, smiselno napotuje na uporabo pravil civilnega prava, zaradi česar se to vprašanje presoja v delovnih sporih.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila tožeča stranka kot toženčev delodajalec na podlagi pravnomočne zamudne sodbe opr. št. II Pd 687/2006 dolžna tožencu med ostalimi dajatvami od bruto zneskov neizplačanih plač za obdobje od septembra 2005 do aprila 2006 odvesti pristojnim državnim organom tudi prispevke za socialno varnost. Vendar je toženec ne glede na takšen izrek v zamudni sodbi v izvršilnem postopku predlagal, da se terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost v skupnem znesku 6.830,18 EUR nakaže na njegov transakcijski račun, čemur je izvršilno sodišče sledilo ter dovolilo predlagano izvršbo. Toženec je tako 13. 7. 2007 dejansko dobil izplačan navedeni znesek.

Vendar je sodišče prve stopnje po predloženih obvestilih DURS-a, ki je izvedel postopek davčne izvršbe, ugotovilo, da je tožeča stranka skladno s pobotom preplačila iz naslova preveč plačanega DDV z obveznostmi iz naslova davkov in prispevkov za svoje delavce v spornem času, med ostalim tudi za toženca, v celoti poravnala obveznosti iz naslova prispevkov od bruto plač. To pa pomeni, da je bil toženec 13. 7. 2007, ko je dobil iz tega naslova izplačan navedeni znesek, skladno z določbo 1. odstavka 190. člena OZ obogaten na škodo tožeče stranke. Glede tega se pritožba zmotno zavzema, da je bila podlaga za takšno izplačilo v pravnomočni zamudni sodbi opr. št. II Pd 687/2006, saj se je glasil izrek sodbe na obveznost delodajalca, da odvede oziroma plača takšne dajatve pristojnim državnim organom, ne pa tožencu. Ker je tako tožeča stranka poravnala naložene obveznost dvakrat, prvič pravilno pristojnim organom s pobotanjem terjatev v davčnem postopku, drugič pa neupravičeno tožencu neposredno na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da iz tega naslova vrne neupravičeno prejeta denarna sredstva.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja na zmotno odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od plačila naloženega zneska. Toženec namreč v času, ko je dobil od tožene stranke na podlagi pravnomočne zamudne sodbe nakazan znesek 6.830,80 EUR, še ni mogel vedeti, da je hkrati pri DURS-u zoper tožečo stranko tekel postopek davčne izvršbe, v katerem so bile skladno z izvedenimi poboti poravnane vse obveznosti tožeče stranke iz naslova dohodnine in prispevkov za njene delavce v spornem času. Zato se mu do vložitve tožbe 8. 9. 2010 glede prejetih sredstev od tožeče stranke ne more v ničemer očitati, da jih je pridobil na nepošten način, oziroma da je kot laik kakorkoli ravnal v nasprotju z zakonom.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da je datum teka zamudnih obresti 13. 7. 2007 od naloženega zneska 6.830,18 EUR nadomestilo z 8. 9. 2010, višji obrestni zahtevek pa zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjen delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako spremenjena odločitev glede datuma teka zamudnih obresti od prisojene glavnice ne vpliva na odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe.

Stranki sta v zvezi s pritožbenim postopkom priglasili stroške in sicer toženec v zvezi z vloženo pritožbo, tožeča stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj toženec s pritožbo o glavni stvari ni uspel, uspešen je bil delno samo glede spremenjenega datuma teka zamudnih obresti, vendar predstavlja to zanemarljiv pritožbeni uspeh. Poleg tega na drugi strani odgovor tožeče stranke ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).