Jedro

Glede na vse splošne in specifične informacije, ki jih je tožena stranka pridobila o izvorni državi, in presojo tožnikovih trditev glede na te informacije,tožnikova zatrjevana osebna situacija v izvorni državi ni verjetna.

Tudi če bi tožnika preprodajalec ogrožal, bi moral ta izkazati, da ga pred njim ne bi mogla zaščititi policija oziroma druge pristojne inštitucije. Tega po presoji sodišča ni uspel izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) četrtič zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi je uvodoma povzela tožnikove izjave iz prošnje. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik v prvi vrsti navedel, da išče boljše življenje. Drugi razlog je njegova berberska narodnost. S strani arabskih prebivalcev se je soočal z rasizmom. Arabci Berberov ne razumejo, obtožujejo jih, da se ukvarjajo s čarovnijo in da so čarovniki. Na cesti ali pred vrati njihove hiše so ga zmerjali s čarovnikom in Berberom, zaradi česar je imel nesoglasja s sosedi. V Izvorni državi je moral za preživetje prodajati drogo, zaradi tega bi ga lahko ubili ali pa bi končal v zaporu.

3. Tožena stranka je s tožnikom opravila tri osebne razgovore (6. 10. 2017, 25. 10. 2017 in 29. 5. 2020), in njihovo vsebino v izpodbijani odločbi povzela na straneh od 2 do 9. V nadaljevanju je presojala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 4. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 je tožena stranka ocenila, da bi se tožnik lahko bolj potrudil z utemeljevanjem svoje prošnje. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je ugotovila, da je tožnik navajal različna dokazila (potrdilo o hospitalizaciji, zapisnik na policiji), kljub temu pa je dne 2. 3. 2020 predložil le rojstni list. Zakaj ga je predložil šele tako pozno v postopku, ni pojasnil. Na osebnem razgovoru 29. 5. 2020 je povedal, da so izvide iz bolnišnice in druge dokumente, ki so bili na sodišču, imeli doma, potem pa jih je oče v času, ko je tožnik še bil v Maroku, vrgel v smeti. Takšno pojasnilo po oceni tožene stranke nasprotuje temu, kar je tožnik povedal na prejšnjih osebnih razgovorih, ko je izjavil, da je vsa potrdila in izvide posredoval policiji in sodišču ter da jih oče ne more pridobiti. S tem je po mnenju tožene stranke očitno zavajal pristojni organ.

5. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je tožena stranka presojala tudi skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki bi se nanašale na tožnikov primer. Menila je, da so njegove izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države neskladne, kontradiktorne in neprepričljive. Ugotovila je, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je rojen ... 2000, zaradi česar je bil obravnavan kot mladoletnik brez spremstva. Njegovi pooblaščenci so nato 2. 3. 2020 posredovali originalni rojstni list, iz katerega izhaja, da je rojen ... 1997, kar pomeni, da je bil ob podaji prošnje star 19 let. Trdil je še, da je njegovo pravo ime A. A. in ne B. B. Tožena stranka ni verjela, da je tako ravnal zato, ker ga je bilo strah in je slišal, da mladoletnikov nikoli ne vrnejo. Po njenem mnenju je očitno, da je vseskozi zlorabljal postopek.

6. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove navedbe, da se je v izvorni državi ukvarjal s preprodajo mamil in alkohola. Na tretjem osebnem razgovoru dne 29. 5. 2020 ni bil prepričan, kdaj se je s tem začel ukvarjati, povedal je, da je bil verjetno star manj kot 15 let. Na poziv naj pojasni, zakaj je na prvem osebnem razgovoru 6. 10. 2017 dejal, da se je s preprodajo začel ukvarjati štiri mesece pred odhodom iz države z namenom, da bi zbral denar za na pot (ko je bil po svojih podatkih star 19 let), pa je dejal, da se ne spomni. Na ponovno vprašanje, kdaj se je torej začel ukvarjati s preprodajo, je dejal, da se ne spomni nič. Prav tako je na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 trdil, da je bil mladoletnik in da ni vedel, da je to kaznivo dejanje, na osebnem razgovoru 29. 5. 2020 pa je navajal, da je nekoč srečal preprodajalca, ki ga je poznal od prej; ta ga je vprašal, ali bi mu pomagal, tožnik pa mu je odvrnil, da to ni noben problem. Na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 je trdil, da je bil kot mladoletnik zanimiv za preprodajalca, ker policija mladoletnikov ne zapre, nato pa je 29. 5. 2020 povedal, da je bil ob odhodu iz Maroka že polnoleten, v Grčiji pa je dopolnil 19 let. Na vprašanje, ali se je začel ukvarjati s preprodajo leta 2012, ko je bil star 15 let, je dejal, da ne more povedati, mogoče je to res, mogoče pa ne. Navedel je tudi, da se je s preprodajo ukvarjal več kot eno leto. Ko je bil zatem soočen s tem, da je na prvem osebnem razgovoru 6. 10. 2017 povedal drugače - da je to počel štiri mesece, je izjavil, da za preprodajo mamil in alkohola tega ni rekel, da pa je več kot štiri mesece delal v kmetijstvu.

7. Iz nadaljnjega povzetka tožnikovih izjav je razvidno, da je potem, ko se je nehal ukvarjati z preprodajo drog in alkohola, delal na kmetiji. To je počel leta 2015 ali 2016, kmalu zatem pa zapustil državo. Na prvem osebnem razgovoru 6. 10. 2017 je izjavil, da je policiji, ko ga je zadnjič prijela, povedal ime preprodajalca, zaradi česar ga je bilo strah, da bi ga preganjali, na tretjem razgovoru 29. 5. 2020 pa povedal drugače. Takrat je dejal, da je delal na kmetiji in se nehal ukvarjati s preprodajo. Dodal je, da ga je preprodajalec klical, kadar ga je potreboval, zanj je le redko dostavljal stvari. Njun zadnji stik je bil pet ali šest mesecev, preden je odšel iz države. Po tem preprodajalec ni več stopal z njim v stik, verjetno zato, ker so prijeli njegov vir blaga na severu Maroka. Navedene izjave so po presoji tožene stranke v nasprotju s tem, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje, ko je izjavil, da je zaradi preživetja moral preprodajati drogo.

8. Iz tožnikovih izjav, podanih 6. 10. 2017 je razvidno, da naj bi ga v izvorni državi ogrožal preprodajalec in druge velike mafije. Mafija v Maroku ga je zasledovala in želela, da zanjo zaradi svoje mladoletnosti preprodaja mamila. Povedal je, da moraš pošiljko, če jo izgubiš, poplačati. Če tega ne storiš, te ubijejo. Sam ni bil nič dolžan, vedno, ko je prodal stvari, je preprodajalcu takoj prinesel denar. Na tretjem osebnem razgovoru 29. 5. 2020 je izjavil, da ni pogosto preprodajal, da ga je preprodajalec nehal klicati, z njim je bil zadnjič v stiku nekaj mesecev pred odhodom iz Maroka. Nazadnje, ko je dostavil mamila, preprodajalcu ni dal dolgovanega denarja. Ko je bil vprašan, ali ga preprodajalec zaradi tega ni iskal, je povedal, da ga je zaradi dolga večkrat iskal na domu, vendar so mu vedno rekli, da ga ni doma in da ga je prijela policija. Povedal je še, da ob odhodu iz države ni bil več mladoletna oseba.

9. Razlog za odhod iz izvorne države naj bi bila tudi diskriminacija s strani Arabcev zaradi njegove berberske narodnosti. Ob vložitvi prošnje je povedal le, da so ga zmerjali s čarovnikom in Berberom, zato je imel vsakdanje težave s sosedi. Na prvem osebnem razgovoru 6. 10. 2017 pa je izjavil, da so ga Arabci zaradi njegove berberske narodnosti dvakrat fizično napadli. Po mnenju tožene stranke je nenavadno, da tega ni omenil že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, saj naj bi bil prav arabski rasizem glavni razlog za njegov odhod iz države. Na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 je povedal, da je bil ob napadu star 15 ali 16 let, kar bi po presoji tožene stranke pomenilo, da se je to zgodilo leta 2012 ali 2013. Na osebnem razgovoru 29. 5. 2020 pa dejal drugače in sicer, da je do vseh dogodkov, ko je bil ogrožen zaradi svoje berberske narodnosti, prišlo leta 2015 ali 2016. 10. Tožnik naj bi po lastnih besedah ob prvem fizičnem napadu Arabcev zaradi udarca v glavo padel v nezavest in nato pet ali šest dni preživel v bolnišnici, ob naslednji priložnosti pa so ga tri osebe ponoči, ko se je vračal domov, ugrabile in ga z nožem porezale po roki. Policiji je prijavil le prvi dogodek, ki v zvezi s tem ni ukrepala. O tem je na policiji poizvedoval njegov oče. Ni mu znano ali je sodišče odločilo o njegovem primeru, o tem očeta ni vprašal. 11. Tožena stranka je preverjala, ali tožnikove izjave glede diskriminatornega obravnavanja Berberov in rasizma s strani Arabcev, nasprotujejo aktualnim informacijam o izvorni državi v zvezi s tem. Ugotovila je, da je berberski jezik od leta 2011 zapisan v ustavi kot uradni jezik, leta 2019 pa je bil sprejet nov zakon, ki še bolj konkretno opredeljuje uporabo jezika tako v izobraževalnem kot v javnem življenju. Po mnenju tožene stranke ni verjetno, da bi imel tožnik takšne težave pri šolanju samo zaradi neznanja arabskega jezika. Ob sklicevanju na informacije o izvorni državi je še poudarila, da je v mestu Agadir, kjer živi veliko Berberov in od koder je tožnik, mnogo javnih dogodkov, prireditev, praznovanj, festivalov, glasbenih in drugih kulturnih dogodkov, ki predstavljajo berbersko kulturo. Glede na navedeno je po presoji tožene stranke malo verjetno, da bi tožnik tam imel takšne težave le zato, ker je Berber.

12. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijane odločbe je razvidno, da se je tožnik na prvem osebnem razgovoru skliceval na proteste v Maroku, ki se jih je udeleževal za pravice Berberov. Na drugem osebnem razgovoru 25. 10. 2017 je dejal, da je šlo za majhne demonstracije in da se jih je morda udeležil šestkrat, kar je bilo v letu 2013 in 2014. Velikih demonstracij se ni udeleževal, ker so bile daleč od njegovega kraja, sam je običajno protestiral pred sodiščem v Agadirju. Voditeljev protestov in njihovih imen ni poznal. Zahtevali so šolanje v berberskem jeziku, lasten televizijski program, svoj časopis in politično stranko. Na protestih sta bila tudi policija in vojska, večkrat so ga udarili s palico, a zdravniške pomoči ni iskal. Od tam je večkrat pobegnil. Ko je protestiral v Maroku, ga ni bilo strah in ni bil zaskrbljen, počutil se je pogumnega. Na vprašanje pooblaščenca, ali ga je sedaj strah, ker je v Maroku hodil na proteste, je dejal, da ne razume vprašanja.

13. Tožena stranka ni našla informacij, ki bi se nanašale na proteste v Agadirju leta 2013 ali 2014. Osredotočila se je na zadnje večje protestno gibanje, do katerega je prišlo konec leta 2016 po smrti ribiča Fikrija. V zvezi z informacijami, ki so jih posredovali tožnikovi pooblaščenci (O Hirak gibanju iz Wikipedie, članek s strani MEO, The NewArab in Breitbart, vsi iz leta 2017) je ugotovila, da iz tožnikovih prvotnih izjav ni razvidno, da je bil udeležen na "Hirak" protestih iz leta 2016, ampak da se je udeležil protestov v letu 2013 in 2014.3 Ti so bili usmerjeni v pravice Berberov, protesti leta 2016 pa so se nanašali na splošno korupcijo in brezposelnost v Maroku in niso bili neposredno povezani z Berberi. Iz proučenih informacij ne izhaja, da bi maroška oblast zapirala samo protestnike, ki se opredeljujejo kot Berberi, kot je zatrjeval tožnik.

14. Iz pridobljenih splošnih informacij o izvorni državi nadalje izhaja, da so Tifinagh, enega najstarejših tradicionalnih pisnih sistemov na svetu, ki se uporablja za pisanje amazighskih jezikov, dodali k uličnim znakom in panojem ravno v prosilčevem rodnem mestu (Agadir). Ta odločitev je posledica desetletnega boja Amazighov za jezikovno uravnoteženost, spremembe pa bodo vključevale tudi imena mest, krajev in turistične destinacije, vključno z zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi v Agadirju in okoliških krajih v prihodnosti.

15. Ob presoji splošne verodostojnosti (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1) je tožena stranka ugotovila, da bi se tožnik lahko bolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje in da razen rojstnega lista ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi dodatno utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Menila je, da je dal zavajajoče izjave glede razlogov, zaradi katerih tega ne more storiti, izjave, da je oče njegove dokumente vrgel v smeti že v času, ko je bil še v Maroku, pa so kontradiktorne. Njegove izjave v mnogo delih niso skladne, tožnik pa v zvezi s tem ni podal smiselnih in utemeljenih pojasnil. Zato glede na informacije o izvorni državi njegova osebna situacija ni verjetna.

16. Tožena stranka je poudarila, da so pri oceni splošne verodostojnosti pomembne tudi okoliščine, ki se neposredno ne nanašajo na razloge, zaradi katerih določena oseba prosi za zaščito. S tem v zvezi je izpostavila, da je tožnik večji del postopka dajal zavajajoče izjave glede starosti, imena in priimka, kar ne more iti v prid njegovi verodostojnosti. V tožnikovih izjavah so tako notranja kot tudi zunanja neskladja, zaradi česar navedeni dogodki ob upoštevanju objektivnih informacij o stanju v izvorni državi niso verjetni. Tožnik je za mednarodno zaščito sicer zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), kar pa po presoji tožene stranke ni element, ki bi lahko bistveno pripomogel k pozitivni oceni njegove verodostojnosti. Zato je sprejela stališče, da je tožnik neverodostojen.

17. V zvezi s presojo upravičenosti do statusa begunca je tožena stranka uvodoma ugotovila, da tožnik svojo ogroženost temelji na izjavah, da so ga Arabci dvakrat napadli, kar povezuje s svojo berbersko etnično pripadnostjo. Presodila je, da teh tožnikovih navedb ni mogoče obravnavati kot preganjanje.

18. Po oceni tožene stranke so posplošene tudi tožnikove izjave v zvezi z možnostjo zaposlitve. Tožnik je na vprašanje, kako je to, da ni dobil službe, povezano z njegovo berbersko narodnostjo, odgovoril, da je sčasoma ugotovil, da je to zaradi rasizma. Za svojo splošno trditev ni predlagal dokazov, poleg tega pa ni navedel nobenih konkretnih razlogov, ki bi kazali na to, da so mu delodajalci odrekli zaposlitev, ker je Berber. Tožena stranka je zato menila, da ni izkazal osebnih okoliščin, zaradi katerih so mu delodajalci odrekli delo le zato, ker je Berber.

19. Čeprav je tožena stranka tožnikove izjave v zvezi s preganjanjem zaradi njegove etnične pripadnosti ocenila kot neprepričljive in kontradiktorne, je glede na to, da je od njegovega odhoda iz izvorne države preteklo približno pet let, preverila aktualne informacije o Berberih nasploh in v tožnikovem domačem mestu Agadir. Iz pridobljenih informacij izhaja, da je od leta 2011 poleg arabščine tudi berberski jezik tamazight 2011 zapisan v 5. členu maroške ustave kot eden izmed uradnih jezikov. Leta 2019 pa so bile sprejete še bolj konkretne določbe o vključevanju berberskega jezika v javno življenje. Napisan mora biti v Tifinaghovi abecedi, poučuje se na vseh ravneh izobraževanja. V šolskem letu 2018/2019 se ga je učilo skoraj 600.000 osnovnošolcev. Poučevanje tamazighta je v osnovnih šolah obvezno, v času pandemije koronavirusa se je izvajalo tudi na daljavo. Po popisu leta 2004 je četrtina maroškega prebivalstva oziroma osem milijonov ljudi vsak dan spregovorila v enem izmed treh glavnih dialektov tega jezika. V Maroku nacionalni radio Al Idaa Al Amazighia v vseh treh narečjih berberskega jezika predvaja splošne informativne programe in vsebine. Tamazight TV je televizijski kanal v berberskem jeziku in je del nacionalnega združenja za radio in televizijo (SNRT). Cilj programa je spodbujanje in ohranjanje berberske kulture v Maroku in regijah severne Afrike. Trenutno je v Maroku 10 televizijskih kanalov, ki predvajajo v arabščini, en pa predvaja v tamazightu. Obstajajo tudi časopisi Le Monde Amazigh, ki objavlja novice tudi v pisavi Tifinagh. Po preverbi konkretnih informacij o stanju Berberov v mestu Agadir, od koder izhaja tožnik, tožena stranka ni našla poročil, ki bi navajala njihov priviligiran ali zatiran položaj. Po nekaterih navedbah gre za mesto s številčnejšim amazighovskim prebivalstvom, kjer lahko Berberi izkazujejo svojo kulturo brez nasprotovanja oblasti oziroma celo z njihovim sodelovanjem4. 20. Po presoji tožene stranke tožnik ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, ki bi jih glede na njihovo intenzivnost bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Dejanja, ki jih je opisal, pa so neprepričljiva in nekonsistentna. Glede na navedeno tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen. Ob takem stanju stvari tožnik po presoji tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, saj ni izkazal utemeljenosti strahu pred preganjanjem zaradi berberske narodnosti.

21. Tožena stranka je še presojala, ali je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Menila je, da je treba v okviru resne škode v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 obravnavati tožnikove navedbe, da je ogrožen zaradi berberske narodnosti in da ga je strah preprodajalca, za katerega je preprodajal drogo in alkohol. 22. Po podrobni preučitvi tožnikovih izjav o strahu pred preprodajalcem, za katerega je prodajal mamila in alkohol, je zgoraj že ugotovila, da tožnik številnih nedoslednosti in kontradiktornosti v svojih izjavah ni uspel prepričljivo pojasniti. Prošnjo za mednarodno zaščito je vložil kot mladoletnik, šele po dobrih dveh letih in pol bivanja v RS pa je toženi stranki posredoval nove osebne podatke, iz katerih je razvidno, da je Maroko zapustil že kot polnoletna oseba.

23. Tožnik je mestoma navajal, da je preprodajal, da bi lahko preživel, kasneje pa dejal, da je že na začetku vedel, da bo zapustil Maroko, in da je s tem želel zaslužiti denar za pot. Bilo mu je bilo vseeno ali gre za čist ali umazan denar. Izjave je spreminjal tudi glede vprašanja, kdaj je začel s preprodajo, saj je na prvem osebnem razgovoru dejal, da je to počel zgolj zadnje štiri mesece, preden je zapustil izvorno državo (ko je bil glede na rojstne podatke že star 19 let), na tretjem osebnem razgovoru pa dejal, da je s preprodajo začel, ko je bil star manj kot 15 let. Ko ga je tožena stranka opozorila, da so njegove izjave kontradiktorne, je dejal, da se ne spomni nič. Dodatno je navajal, da se je s preprodajo ukvarjal več kot eno leto in ne zgolj zadnje štiri mesece pred odhodom iz države. Nekonsistentne pa so tudi njegove navedbe, zakaj je s preprodajo prenehal, saj je sprva dejal, da bi sicer končal v zaporu ali pa da bi ga kdo ubil, drugič je povedal, da ni želel, da bi za to izvedela starša, tretjič zato, ker je začel delati na kmetiji in da ga na koncu preprodajalec ni več klical, ker naj bi prijeli preprodajalčev vir blaga na severu države.

24. Glede na številne kontradiktornosti v njegovih izjavah, mu tožena stranka ni mogla verjeti, da so se dogodki v zvezi s preprodajo drog in alkohola zgodili na predstavljen način. Izjavil je, da naj bi ga bilo strah, ker preprodajalcu na koncu ni dal denarja, zaradi česar naj bi ga preprodajalec večkrat iskal na njegovem domu. Ta izjava je v nasprotju z njegovo prvotno izjavo, da sam ni ostal ničesar dolžan, saj je vedno, ko je prodal stvari, denar takoj prinesel preprodajalcu. Glede na nasprotujoče si izjave, mu tožena stranka ni mogla verjeti, da preprodajalcu ni dal denarja, zato naj bi ga on iskal doma.

25. Tožena stranka je preverila aktualne informacije v izvorni državi glede aktivnosti državnih organov pri preprečevanju preprodaje in glede zagotavljanja zaščite državljanom pred preprodajalci. Ugotovila je, da maroški varnostni aparat vključuje več policijskih in paravojaških organizacij s prekrivajočimi se pooblastili. Nacionalna policija upravlja notranji pregon v mestih in poroča ministrstvu za notranje zadeve. Pomožne sile poročajo tudi Ministrstvu za notranje zadeve ter podpirajo žandarje in policijo. Kraljevska žandamerija poroča Upravi državne obrambe, odgovorna pa je za kazenski pregon v podeželskih regijah in na nacionalnih avtocestah. Pravosodna (preiskovalna) podružnica kraljevske žandamerije in nacionalne policije poroča kraljevemu tožilcu in ima pristojnost za aretacijo posameznikov. Po podatkih Generalnega direktorata za nacionalno varnost (DGSN) se je stopnja kaznivih dejanj v Maroku v letu 2019 zmanjšala za 9%. Na 23. strani izpodbijane odločbe je povzela številčne in odstotkovne podatke obravnavanih in rešenih kazenskih zadev v letu 2018 in 2019. Iz teh podatkov izhaja, da je bila pri tem bolj uspešna v letu 2019 kot v letu poprej.

26. Tudi iz drugih pridobljenih informacij izhaja, da varnostne službe v Maroku izvajajo veliko operacij v boju proti trgovini z mamili. Iz članka Middle East Online z aprila 2021 izhaja, da so maroške oblasti zasegle 1,354 tone chire in aretirala 9 posameznikov, osumljenih povezav z mrežo, ki je bila dejavna v mednarodnem prometu z mamili na severu Maroka. Portal Morocco world news je februarja 2021 poročal o aretaciji osumljencev v bližini Casablance in zasegu 715 kg konopljine smole in 912 kg konoplje, marca 2021 pa o aretaciji 18 ljudi na potniškem terminalu v pristanišču Tanger, ki so zaužili veliko količino kapsul konopljine smole. Tudi statistični podatki za leto 2020 so pokazali, da je maroška policija v primerjavi z letom 2019 zasegla 37 ton več konoplje.

27. Iz Poročila Transatlantskega varnostnega svetovalnega odbora (OSAC) o kriminalu in varnosti v Maroku za leto 2020 izhaja, da je trgovina z nedovoljenimi mamili v Maroku temeljito zasidrana. To je tranzitna država za preprodajalce kokaina, ki svoje izdelke iz južne Amerike usmerjajo v Evropo in podsaharske države. Maroška vlada vlaga veliko truda v boj proti mednarodni trgovini z mamili. Leta 2019 je policija poročala, da je zasegla 2,4 tone kokaina, več kot 1,161.000,00 farmacevtskih tablet in tablet MDMA (ekstazi) ter 150 ton konopljine smole. Kazni za posredovanje prepovedanih drog so stroge in oblasti ostro obravnavajo sumljive trgovce z mamili.

28. Tožena stranka je preučila tudi informacije, ki so jih tožnikovi pooblaščenci v zvezi s to tematiko predložili dne 20. 7. 2021. Opozorili so na informacije, ki kažejo na to, da v Maroku obstaja visoka stopnja korupcije ter povezanosti med predstavniki oblasti in kriminalnimi mrežami, ki se ukvarjajo s preprodajo mamil (poročilo Projekta ENACT - Indeks organiziranega kriminala v Maroku za leto 2019, poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o praksi človekovih pravic v Maroku za leto 2019 ter Poročilo BTI - "Bertelsmann Tranformation Indeks" za leto 2018). Zaradi navedenega tožnikovi pooblaščenci menijo, da tožnik ne more realistično pričakovati zaščite s strani države. Ob tem navajajo tudi poročilo o kaznivih dejanjih, povezanih z mamili in dejstvom, da je Maroko ena največjih pridelovalcev hašiša in kanabisa na svetu (članek s strani L'Expression s 30. 1. 2021).

29. Tožena stranka meni, da novice s strani Morroco world news s 27. 7. 2019, ki govorijo o storilcih, ki sta med streljanjem po pomoti ustrelila domačega študenta medicine in novice s strani Fr.le 360 z 18. 2. 2019, ki navaja, da so kriminalci ugrabili 21-letnega moškega in ga po zahtevi za odkupnino ubili, ni mogoče povezati s tožnikovim primerom. Kot že obrazloženo je tožnik sodeloval z enim preprodajalcem, za katerega je redko dostavljal stvari za njegove stranke, tega pa s situacijami, v katerih se znajdejo vplivni člani kriminalnih združb, ki se ukvarjajo s preprodajo mamil, ni mogoče primerjati. Tožena stranka tudi ne sprejema navedb pooblaščencev tožnika, da je stopnja korupcije in povezanosti med predstavniki oblasti in kriminalnimi mrežami tako močna in očitna, da je mogoče zaključiti, da država prosilca ne bi uspela ustrezno zaščititi. Novejše poročilo ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2021, ki ga je pridobila tožena stranka navaja, da notranji mehanizem državne policije (DGSL) preiskuje primere nelegalnih praks svojih uslužbencev in sproža ustrezne sankcije, ki lahko pomenijo opomin ali preusmeritev na generalno tožilstvo. Tudi statistika obravnav kazenskih zadev in visok odstotek uspešno rešenih kazenskih zadev kažejo na to, da je policija učinkovita in še posebej na področju boja proti trgovini z mamili izvaja veliko naporov.

30. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so lahko subjekti, ki izvajajo preganjanje ali povzročajo resno škodo, nedržavni le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja (vključno z mednarodnimi organizacijami), niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. To torej pomeni, da bi moral tožnik v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite. Šele, ko bi dokazal, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, bi lahko uveljavljal preganjanje ali resno škodo.

31. Glede na ugotovljeno tožena stranka meni, da bi policija tožnika lahko zaščitila pred preprodajalcem, če bi ga dejansko prijavil na policijo oziroma če bi počakal na ukrepanje policije. Dejstvo je, da ga je zaradi preprodaje drog večkrat prijela in ga priprla ter tako vsaj za določen čas onemogočila preprodajalca, s katerim je sodeloval. Poleg tega ga je preprodajalec prenehal kontaktirati, ker so prijeli njegov vir blaga na severu Maroka.

32. Tožnik je navajal, da nima informacij o tem, kako je ukrepala policija v zvezi s prijavo zoper mafijsko združbo, hkrati pa ni zatrjeval, da je poiskal pomoč policije, da bi ga zaščitila pred njo. Glede na to ni izkazal, da bi mu policija oziroma oblastna struktura v Maroku odrekla pomoč. Zato ni mogoče zavzeti stališča, da ga izvorna država ne bi bila sposobna zaščitit ali da bi mu odrekla zaščito pred resno škodo.

33. V zvezi z razlogom, da tožnik išče boljše življenje in da v Maroku nima ničesar, tožena stranka ponovno poudarja, da inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma jim grozi utemeljeno tveganje soočenja z resno škodo. Tožniku ni mogoče verjeti, da je bilo njegovo preživetje v Maroku odvisno zgolj od preprodaje drog, saj je sam navajal, da je s tem prenehal in začel delati na kmetiji. Poleg tega se je s preprodajo ukvarjal bolj redko, na koncu pa ga preprodajalec sploh ni več kontaktiral. 34. Glede na tožnikove kontradiktorne in neprepričljive izjav in proučene informacije o izvorni državi je tožena stranka ugotovila, da ni utemeljenega razloga, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ogroženosti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v Maroku tožnik ni uveljavljal. Povzetek tožbenih navedb

35. Tožnik očita toženi stranki, da se je glede nevarnosti preprodajalcev kot subjektov resne škode ponovno sklicevala na splošne informacije, ki se na njegov primer ne nanašajo. Te je v javnost lansirala maroška oblast, ki precenjuje svoje dosežke v boju proti trgovini z drogo. Sklicevanje tožene stranke na novejše poročilo ameriškega zunanjega ministrstva iz leta 2021 zato ni ustrezno. Iz tega poročila sicer izhaja, da notranji mehanizem državne policije (DSNG) preiskuje primere nelegalnih praks svojih uslužbencev in zanje sproža ustrezne sankcije (opomin ali preusmeritev na generalno tožilstvo), vendar pa tudi kaže na to, da so zagrožene sankcije za storitev sicer zelo resnih kaznivih dejanj, izredno blage.

36. Hkrati je tako iz domačih člankov kot tudi iz informacij o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka, jasno razvidno, da sta v Maroku nezakonita proizvodnja in promet z drogo zelo razvejana. Znano je, da v Maroku obstaja visoka stopnja korupcije in povezanosti med predstavniki oblasti in kriminalnimi mrežami, ki se ukvarjajo s preprodajo droge5. Država se z korupcijo in mafijo, ki obvladuje državno oblast, ne spopada uspešno. Stališče tožene stranke, da primerov, ko sta dva storilca po pomoti ustrelila domačega študenta, in ko so 21-letnega moškega potem, ko so ga ugrabili in zanj zahtevali odkupnino, umorili, ni mogoče povezati s tožnikovim primerom, je zato zmotno. Tožnik opozarja, da je tožena stranka zmanjšala in relativizirala pravni standard resne škode, ki jo v Maroku povzročajo nedržavni organi in njegov strah pred to škodo. Njeno pričakovanje, da bi policija lahko učinkovito zaščitila tožnika, potem ko bi ta prijavil preprodajalca, ni realno. Če bi bilo temu tako, Maroko ne bi bil uvrščen tako visoko na seznamu tveganih držav pri pridelovanju nedovoljenih drog in pri pranju denarja.

37. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, da so njegove izjave glede preprodaje drog in alkohola, kontradiktorne. Za mednarodno zaščito je zaprosil že avgusta 2017, zato so dogodki, zaradi katerih je bil primoran zapustiti državo, časovno zelo oddaljeni in se jih ne spominja več natančno. Bistvo njegovih izjav pa ostaja enako; nanašajo se na strah pred diskriminacijo zaradi berberske narodnosti in na strah pred mafijo in preprodajalci droge. Ne ogroža ga le ena oseba, temveč velika mafija. Če npr. izgubiš eno pošiljko, jo moraš poplačati, sicer te bodo ubili, poleg tega je težko zapustiti skupino preprodajalcev.

38. Ugovarja presoji tožene stranke, da so njegove izjave nekonsistentne, ker je na prvem razgovoru dejal, da od preprodaje drog ni nikomur ostal nič dolžan, na drugem razgovoru pa povedal, da preprodajalcu ni dal denarja. Prepričan je, da je v postopku izpovedoval enako in konsistentno, in da je tožena stranka njegove različne izjave iztrgala iz konteksta. Skozi ves postopek trdi, da se je s preprodajo ukvarjal zato, ker je želel pridobiti denar za odhod iz Maroka.

39. Meni, da bi mu ob vrnitvi grozila resna škoda, saj se boji preprodajalske mreže. Iz razlogov izpodbijane odločbe naj ne bi bilo razvidno, na podlagi katerih informacij je tožena stranka ocenila, da mu ne grozi resna škoda s strani prekupčevalcev. Informacije se namreč nanašajo na stanje in politiko glede drog, ne pa na učinkovitost policije pri zaščiti oseb berberske etnične pripadnosti, ki jih ogrožajo člani preprodajalskih mrež. Policiji je izdal ime preprodajalca, ustrašil se je in se še vedno boji, da se bo to razvedelo. Če bi se moral vrniti v izvorno državo, bi zaradi tega lahko utrpel resno škodo, saj bi ga zaradi tega lahko celo ubili.

40. Tožnik je fizični napad prijavil policiji, ki pa ni ukrepala. Meni, da je presoja glede tega, da ne izpolnjuje pogojev za izpolnjevanje statusa begunca, zmotna. Konsistentno je opisal dogodke, v katerih so ga Arabci diskriminirali in ga fizično napadli, dokazal je tudi, da zato ker je Berber, policija v zvezi s tem ni storila nič. Čeprav Berberi v Maroku formalno niso diskriminirani, je praksa drugačna. Iz maroške ustave npr. izhaja, da je poleg arabščine uradni jezik tudi berberski jezik, kljub temu pa je imel tožnik pouk le v arabskem jeziku. Tožena stranka v zvezi z diskriminacijo dejanskega stanja ni ugotovila pravilno in popolno. Ozko se je osredotočila le na jezik in kulturo, ne pa tudi na socialno, ekonomsko in pravno diskriminacijo.

41. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in mu s sodbo prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki.

_Povzetek odgovora na tožbo_

42. Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Presodila je tožnikove navedbe in pridobila ustrezne informacije tako za področje Agadirja (od koder izvira tožnik) kot tudi za področje celotnega Maroka. Ugotovila je, da se tožnikove navedbe v zvezi z diskriminacijo zaradi berberske narodnosti (glede napadov, prijave na policijo, šolanja) med seboj razlikujejo, niso skladne in prepričljive, informacije o izvorni državi pa jih v več delih ne potrjujejo. Tožnik ni izkazal, da šolanja ni mogel nadaljevati zaradi berberske narodnosti, prav tako mu ta ni onemogočala najti zaposlitve. Po presoji tožene stranke zatrjevana negativna dejanja v Maroku niso bila tako intenzivna, da bi kršila tožnikove človekove pravice in da bi bila diskriminatorna do te mere, da bi lahko štela kot preganjanje.

43. Ne strinja se s tožbenimi očitki glede neupoštevanja navodil v sodbi Upravnega sodišča I U 1208/2020-17 z dne 29. 3. 2021. Opredelila se je glede tožnikovih izjav o strahu pred preprodajalcem drog, tako da je ocenila njihovo skladnost in verjetnost ter jih nato primerjala z ustreznimi dostopnimi specifičnimi situacijami. Ocenila je ali je Maroko sprejel razumne ukrepe za preprečitev resne škode, ki bi jo tožniku utegnila povzročiti mafija. V dokaznem postopku je ugotovila, da so tožnikove trditve glede odnosa s preprodajalcem in tožnikovega strahu pred njim, nedosledne in si nasprotujejo. Tožnikove trditve v zvezi s tem je preverila tudi z vidika splošnih informacij. V tem okviru je še zlasti preverjala učinkovitost maroškega varnostnega sistema v boju s prekupčevanjem in koliko je ta aparat pri tem zmožen zaščititi civilno prebivalstvo. Ugotovila je, da je maroški varnostni organ precej aktiven in uspešen v boju s prekupčevalci drog. Zaupanje Maročanov v oblast in varnostni sistem je višje kot je bil nekdaj, stopnja kriminala se zmanjšuje. Presodila je, da bi bil Maroko oziroma njegovi varnostni organi zmožni zaščititi svoje državljane, nobenega razloga ni, da to ne bi moglo veljati tudi za tožnikov primer. Tožnik ni izkazal, da bi mu maroška policija takšno pomoč odrekla oziroma mu je ne bi bila sposobna nuditi. Maroko je za tožnika varna država, zato tožniku v primeru vrnitve ne grozi resna škoda.

_Presoja sodišča_

44. Dne 2. 9. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je prebralo dokazne listine tako v sodnem spisu kot tudi v upravnem spisu, ki se nanaša na predmetno zadevo. Zaslišalo je tožnika.

45. Tožba ni utemeljena.

46. V obravnavani zadevi tožnik nasprotuje četrti zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v RS. Izpodbijana odločba je bila izdana po sodbi tega sodišča I U 1208/2020 z dne 29. 3. 2021, s katero je sodišče tožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

47. Skladno z drugim odstavkom 20. členu ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 48. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

49. O pogojih za priznanje mednarodne zaščite se odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1). Tožena stranka je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker ni izkazal utemeljenosti strahu pred preganjanjem zaradi berberske narodnosti. Ugotovila je tudi, da ne obstojijo utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi preteklega sodelovanja s preprodajalcem v smislu 28. člena ZMZ-1. Zato je njegovo prošnjo zavrnila tudi glede priznanja statusa statusa subsidiarne zaščite.

50. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

51. Ni utemeljen tožbeni očitek, da se tožena stranka sklicuje na splošne informacije, ki se na predmetno zadevo ne nanašajo. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je tožena stranka pred odločitvijo pridobila relevantne splošne in specifične informacije o izvorni državi. Od tožnikovega odhoda iz Maroka je minilo že več kot pet let, zato je preverila aktualne informacije o Berberih v tej državi nasploh in v tožnikovem domačem mestu Agadir. Upoštevala je tiste, ki jih je pridobila sama (ki naj bi jih po besedah tožnika „v svet lansirala maroška oblast“), pa tudi tiste, ki so jih 13. 12. 2017, 27. 8. 2019, 24. 6. 2020 in 20. 7. 2021 predložili tožnikovi pooblaščenci. Ugotavljala je ali so njegove izjave skladne s temi informacijami ali jim nasprotujejo. Na 15. - 17. strani in na 19. - 20. strani izpodbijane odločbe je tako presojala tožnikove izjave glede na informacije o udejanjanju različnih pravic Berberov v izvorni državi6 in glede na informacije o protestih ter zatrjevanih sankcijah, ki naj bi zaradi udeležbe na teh protestih doletele Berbere. Na 23. in 24. strani izpodbijane odločbe je njegove izjave preverjala v luči pridobljenih informacij o učinkovitosti državnih organov pri preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj v zvezi s preprodajo drog in o učinkovitosti pravnega varstva državljanov pred preprodajalci drog. Glede na vse splošne in specifične informacije, ki jih je tožena stranka pridobila o izvorni državi, in presojo tožnikovih trditev glede na te informacije, se sodišče pridružuje oceni tožene stranke, da tožnikova zatrjevana osebna situacija v izvorni državi ni verjetna.

52. Tožnik pravilno navaja, da Maroko na seznamu držav z visokim tveganjem, ki ga je avgusta 2021 objavila vlada RS, spada med države proizvajalke surovin za prepovedane droge, kjer obstaja veliko tveganje za financiranje terorizma in pranje denarja. Ni dvoma, da sta v tej državi nezakonita proizvodnja in promet z drogo zelo razvejana, da se s tem ukvarja zelo veliko Maročanov, ki živijo v vaseh v regiji ter da proizvodnja konoplje zanje predstavlja pomemben vir dohodkov. To je dejavnost, ki pomeni povečano življenjsko tveganje in nevarnost; ne le za tiste, ki se s tem neposredno ukvarjajo, temveč za vse prebivalce v regiji. Vendar to samo po sebi še ni okoliščina, ki bi Berberom, ki se v Maroku ukvarjajo s preprodajo drog in alkohola, zagotavljala mednarodno zaščito. Glede na tretji odstavek 20. člena ZMZ-1 morajo biti ti soočeni z nevarnostjo za nastanek resne škode, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je tožena stranka pravilno ugotovila, da ta nevarnost pri tožniku ni izkazana.

53. Tožnik se je v izvorni državi ukvarjal s preprodajo drog in alkohola. Med strankama je sporno ali bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi tega ogrožen. Tekom postopka je v zvezi z opravljanjem te dejavnosti konkretno govoril le o eni osebi - o preprodajalcu, s katerim sta se poznala že od prej (na tretjem osebnem razgovoru je dejal, da gre za njegovega prijatelja). Zanj je občasno dostavljal stvari, zadnjič je to storil približno šest mesecev pred odhodom iz države, nato pa ga preprodajalec ni več kontaktiral. Povedal je, da naj bi policiji (ko ga je ta prijela zadnjič) izdal imena preprodajalcev. Ti naj bi to sumili, zato ga iščejo. Na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 je trdil, da ga ogroža preprodajalec in druge velike mafije. Po presoji sodišča je tožnik sodeloval z enim samim preprodajalcem. Na zaslišanju je povedal, da mu je ime C. Zanj je dostavljal robo, v zameno pa prejemal denar, ki ga je nato izročal temu preprodajalcu. Povedal je, da z drugimi preprodajalci ni delal. Ko je bil zaslišan vprašan, zakaj je na osebnem razgovoru trdil, da ga ogroža preprodajalec in druge velike mafije, je izpovedal, da je C. le en člen v verigi mafije, kontaktiral je le z njim.

54. Glede na to, da je tožnik ves čas omenjal le enega preprodajalca in da je imel stik le z njim, po mnenju sodišča ni verjetno, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo ogrožala (velika) mafija. Treba pa je ugotoviti ali je tožnik izkazal, da bi ga ob morebitni vrnitvi ogrožal preprodajalec C. Na naroku je v zvezi s tem izpovedal, da se C. boji, ker naj bi ga ljudje ob treh, štirih zjutraj slišali, da se krega z drugimi in jim grozi. Druge naj bi tudi večkrat napadel z nožem. Na vprašanje, ali pozna koga, ki ga je C. napadel, je odgovoril le, da je teh oseb več. Čeprav naj bi bil po njegovih besedah ta preprodajalec nevaren, mu tožnik ni vrnil denarja, ki mu ga je dolgoval zaradi preprodaje droge. Dolgovani denar bi mu lahko vrnil, saj sta po njegovih besedah zatem gotovo še tri mesece živela v isti soseski. V tem času naj bi se pred njim skrival, denar pa zadržal zase. Vrnil mu ga ni niti po tem, ko naj bi ga C. iskal na njegovem domu in govoril z njegovimi starši. Njim ni nikoli grozil ali jih spraševal po dolgovanem denarju, zanimalo ga je le, kje je tožnik. Tudi njemu osebno nikoli ni grozil, ker pa je nasilen, je tožnik pričakoval, da bi mu lahko kaj hudega naredil. Upoštevaje tožnikovo povzeto izpoved (zlasti dejstvo, da preprodajalcu dolgovanega denarja ni vrnil, čeprav bi to lahko storil, poleg tega pa mu preprodajalec nikoli ni grozil), sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo preprodajalec C. ogrožal. Če bi do tega prišlo, bi ga o tem lahko obvestili starši, pa ga niso. Tožnik je izpovedal, da ima z njimi stike, ti so ga prvo leto obveščali, kadar ga je C. iskal na domu, od tedaj dalje pa o preprodajalcu ne govorijo več. Če bi bilo tožnika strah pred nasiljem preprodajalca zaradi dolgovanega denarja, bi mu lahko ta denar vrnil v treh mesecih, ko sta še živela v isti soseski, vendar tega ni storil. Tožnik zato po presoji sodišča ni izkazal, da ima pred preprodajalcem C. utemeljen strah, da mu bo povzročil resno škodo v primeru, da se vrne nazaj v Maroko.

55. Tožnik v tožbi navaja, da moraš v primeru, če izgubiš pošiljko, le-to poplačati, sicer te bodo ubili. Zaslišan je na naroku zanikal, da bi on kadarkoli izgubil kakšno pošiljko, zato ga omenjena situacija ne more ogrožati. Povedal je, da je bil preprodajalec tisti, ga je prenehal kontaktirati, torej ni utemeljena posplošena tožbena navedba, je težko zapustiti skupino preprodajalcev. Tudi če bi ga preprodajalec ogrožal, bi moral tožnik izkazati, da ga pred njim ne bi mogla zaščititi policija oziroma druge pristojne inštitucije7. Tega po presoji sodišča ni uspel izkazati. Zaslišan je namreč izpovedal, da je policija iskala preprodajalca od dneva, ko ga je izdal. Vedno mu je bila za petami, vendar se jim je izmuznil. Še preden ga je tožnik prijavil, so vsi, tudi policija, vedeli, da je ta oseba preprodajalec. Maroški policiji torej ni mogoče očitati, da na tožnikovo prijavo ni odreagirala. Če je bilo policiji že znano, da je C. preprodajalec (to naj bi vedeli vsi), še pred ga je tožnik izdal, potem niti ni jasno, zakaj bi bil tožnik zaradi te prijave kakorkoli ogrožen. Kot je izpovedal tudi sam, mu preprodajalec tudi po prijavi ni grozil ali ga kako drugače ogrožal. 56. Kot že navedeno zgoraj, je tožena stranka pridobila in se opredelila do informacij o učinkovitosti državnih organov pri preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj v zvezi s preprodajo drog in o učinkovitosti pravnega varstva državljanov pred preprodajalci drog. Da so maroški državni organi pri tem uspešni, kažejo tudi tožnikove izjave. Na naroku je zaslišan izpovedal, da je policija poskušala izslediti preprodajalca, na tretjem osebnem razgovoru 29. 5. 2020 pa je pojasnil, da ga je preprodajalec nehal kontaktirati, ker naj bi bil prijet preprodajalčev vir blaga na severu države.

57. Tožena stranka je na 24. strani obrazložitve izpodbijane odločbe povzela poročilo Transatlantskega varnostnega svetovalnega odbora o kriminalu in varnosti v Marku za leto 2020, iz katerega med drugim izhaja, da korupcija policije v zvezi s preprodajo mamil ni nezaslišana, in čeprav so oblasti občasno vpletene v pomoč trgovcem z ljudmi, jim sodijo in kaznujejo, ko jih prepoznajo. Sklicuje se tudi na novejše poročilo ameriškega zunanjega ministrstva z leta 2021, ki navaja, da notranji mehanizem državne policije (DGSN) preiskuje primere nelegalnih praks svojih uslužbencev in sproža ustrezne sankcije, ki lahko pomenijo opomin ali preusmeritev na generalno tožilstvo. Sodišče pritrjuje tožniku, da gre pri preprodaji droge za zelo resna kazniva dejanja in da je opomin izredno blaga sankcija, vendar tega ni mogoče reči za preusmeritev na generalno tožilstvo. Ne glede na to tožnik niti ni navajal in izkazoval, da bi maroški varnostni organi v njegovem primeru ravnali koruptivno in da bi mu zaradi tega odrekli zaščito. Kvečjemu obratno, povedal je, da je policija na njegovo prijavo takoj odreagirala.

58. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik s preprodajalcem le redko sodeloval. Pravilno je sklepala, da tega ni mogoče primerjati s situacijami, v katerih se znajdejo vplivni člani kriminalnih združb, zato primera, ko sta dva storilca pomotoma ustrelila študenta in primera, ko so moškega ubili potem, ko so ga ugrabili in zanj zahtevali odkupnino, ni mogoče povezati s konkretno zadevo. Tožnik sicer zatrjuje, da je to stališče zmotno, vendar svojega nasprotovanja v zvezi s tem ne obrazloži, ter ne pove zakaj in kako sta ta dva primera povezana z njim. Zgolj splošno navajanje, da v Maroku obstaja visoka stopnja korupcije in povezanosti med predstavniki oblasti in kriminalnimi mrežami, ki se ukvarjajo s preprodajo droge, pa po oceni sodišča temu ne more zadostiti.

59. Ne drži očitek tožnika, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih trditev glede ekonomske in socialne diskriminacije ter diskriminacije v administrativnih in sodnih postopkih. Tožena stranka je po treh osebnih razgovorih pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da je berbersko poreklo razlog, da ni dokončal šole in da so ga zaradi tega zavrnili pri iskanju službe8. Sam je pojasnil, da nekateri berberski otroci niso ponavljali razredov in da je po zakonu razred mogoče ponavljati dvakrat. Sodišče ugotavlja, da tožnik razume arabski jezik,9, zato to ne more biti prepreka za opravljanje dela v izvorni državi, o socialni in ekonomski diskriminaciji tožnika zaradi njegove narodnosti pa ni mogoče govoriti.

60. Tožnik je tekom postopka vseskozi zatrjeval, da organi pregona in sodišče v izvorni državi Berberom ne nudijo ustreznega pravnega varstva pred nasiljem s strani Arabcev. Zaradi svoje berberske narodnosti naj bi ga dvakrat fizično napadli. Prvi fizični napad je prijavil policiji, ki kljub njegovim poizvedbam in poizvedbam njegovega očeta ni ukrepala. Očetu naj bi policisti povedali, da zaradi nasprotnih izjav napadalcev nimajo dokazov, da se je dogodek zgodil tako, kot trdi tožnik. Če bi maroško sodišče obsodilo napadalce, bi bil o tem gotovo obveščen. Tožena stranka je presodila, da tožnik teh svojih trditev ni izkazal. 61. Po oceni sodišča je med strankama sporno ali so organi pregona in sodišče v izvorni državi tožniku zaradi njegove narodnosti res odrekli ustrezno varstvo potem, ko naj bi prijavil fizično nasilje. Na naroku je tožnik imel možnost pojasniti administrativne in sodne postopke v zvezi s temi dogodki. Vendar zaslišan ni želel odgovoriti na vprašanje, kaj je bil razlog za spor, v katerem naj bi ga trije Arabci porezali z nožem. Dejal je, da so razlogi isti, kot jih je navedel na treh razgovorih. Sodišče ugotavlja, da je tožnik na prvem in tretjem razgovoru navajal različne razloge za ta spor10, na naroku pa razlik v svojih izjavah ni pojasnil. Nesporno je, da tega incidenta na policijo ni prijavil, z očetom sta prijavila le predhodni dogodek, ko je zaradi udarca v glavo moral v bolnišnico. Ko je bil tožnik v nadaljevanju na naroku vprašan, ali drži, da se je njegov oče na policiji pozanimal v kateri fazi je ta postopek, je odgovoril, da se bo zagovarjal z molkom. Dejal je, da o tem ne bo več govoril, ker se dogodka zaradi časovne oddaljenosti ne spominja več. Zato sodišče na naroku resničnosti zatrjevanih okoliščin v zvezi z zatrjevanim fizičnim nasiljem ni moglo preveriti.

62. Drži, da so dogodki, na katere se sklicuje tožnik, časovno oddaljeni, zato ni pričakovati, da se bo spomnil vseh podrobnosti v zvezi s tem. Kljub temu pa gre za okoliščine, v katerih naj bi bil fizično ogrožen in zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti izvorno državo. Če želi tožnik prejeti mednarodno zaščito, je dolžan izkazati, da je zatrjevanih okoliščin dejansko prišlo in da predstavljajo preganjanje oziroma da utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1. Po presoji sodišča bi moral zato na naroku vsaj na splošno izpovedati o teh dogodkih. Za svoje trditve nosi dokazno breme; če temu ne zadosti, ni mogoče šteti, da je zaradi zatrjevanega fizičnega nasilja, ki naj bi temeljilo na diskriminaciji zaradi njegovega porekla, upravičen do mednarodne zaščite.

63. Tožnik je na drugem osebnem razgovoru povedal, da je poizvedoval na policiji in na sodišču glede postopka zaradi prijave fizičnega nasilja. Zato bi na zaslišanju o tem lahko vsaj na splošno izpovedal, prav tako pa tudi o obeh fizičnih napadih in izkušnjah s policijo in maroškim sodiščem glede vodenja postopka po njegovi prijavi. Tega na naroku ni želel storiti, zato po oceni sodišča ni izkazal, da mu je v izvorni državi policija zaradi njegove berberske narodnosti odrekla pomoč po prijavi fizičnega napada s strani Arabcev.

64. Tožnik izpostavlja, da je bila njegova verodostojnost v določenem delu že potrjena s strani sodišča in meni, da njegove izjave glede razlogov za mednarodno zaščito niso kontradiktorne. Sodišče temu ne more pritrditi. Čeprav so dogodki, zaradi katerih je zapustil izvorno državo časovno oddaljeni, ni mogoče spregledati, da je tožnik izjave glede teh dogodkov v bistvenem spreminjal. V prej izdanih sodbah (l U 535/2018-7 s 6. 3. 2019 in I U 1444/2019-8 z dne 12. 2. 2020) je sodišče tožnikove izjave glede njegove mladoletnosti ob vložitvi prošnje, nezmožnosti predložitve relevantne zdravstvene in administrativne dokumentacije ter razlogov za mednarodno zaščito štelo kot prepričljive, vendar se je tekom postopka izkazalo, da ne držijo. Tožena stranka je svoje ugotovitve v zvezi s tem v izpodbijani odločbi natančno in prepričljivo obrazložila11, sodišče pa jih v celoti sprejema.

65. Po presoji sodišča bi morale tožnikove izjave o ključnih okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ne glede na časovno oddaljenost dogodkov, vsaj v bistvenem ostati enake. Ker jih je tožnik spreminjal, za to pa ni podal prepričljivih razlogov, je tožena stranka pravilno ocenila, da ni verodostojen. Ob upoštevanju vsega navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Informacije tožnikovih pooblaščencev (članek s strani Le360 z leta 2019 in MEO iz leta 2018) prikazujejo proteste, ki so se zgodili v Agadirju v letih 2018 in 2019, ko tožnika ni bilo več v izvorni državi. 4 Številni primeri tega so našteti na 20. strani izpodbijane odločbe. 5 Poročilo projekta ENACT - indeks organiziranega kriminala v Maroku za leto 2019, poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o praksi človekovih pravic v Maroku za isto leto ter poročilo BTI „Bartelsmann transformation index za leto 2018. 6 npr. do uporabe svojega jezika na prednostnih področjih javnega življenja, izobraževanja in protestov v zvezi s tem 7 Subjekti, ki lahko povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, - nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. 8 Svoje stališče v zvezi s tem je tožena stranka prepričljivo obrazložila na 18. in 19. strani izpodbijane odločbe. Tožnik je povedal, da je v Maroku nazadnje delal na kmetiji, z opravljanjem tega dela pa je zaslužil tudi nekaj denarja za pot v Evropo. 9 Tožnik je na naroku 2. 9. 2022 je tožniku prevajal tolmač za arabski jezik. Na izrecno vprašanje sodišča je tožnik potrdil, da tolmača razume, poleg tega pa na zapisnik ni dal nobene pripombe glede prevajanja iz slovenskega v arabski jezik in obratno. 10 Na prvem osebnem razgovoru 6. 10. 2017 je povedal, da meni, da so ga z nožem tri osebe porezale zato, ker naj bi napadalci vedeli, da je Berber. Na tretjem osebnem razgovoru maja 2020 je v zvezi s tem dogodkom povedal drugače. Izjavil je, da se je z nekom skregal, ta oseba pa je nato naslednji dan prišla s skupino in ga zabodla z nožem. Tožnika je užalila z grdimi besedami. 11 O spreminjanju njegovih izjav glede identitete in dejanske starosti ob vložitvi prošnje ter glede obstoja in (ne)zmožnosti predložitve relevantne dokumentacije so razlogi izpodbijane odločbe povzeti v 4., 5. in 24. točki obrazložitve, glede preprodaje droge in alkohola pa v 6. in 7. točki obrazložitve.