Jedro

Zakonska določba o transformaciji delovnega razmerja iz 54. člena ZDR sankcionira le sklepanje pogodb o zaposlitvi v nasprotju z 52. členom ZDR. Zato vsaka pomanjkljivost pogodbe o zaposlitvi (na primer neupoštevanje zdravstvenih omejitev delavca za opravljanje določenega dela), še ne pomeni razloga za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožena stranka je dokazala, da je bil razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom začasno povečan obseg dela. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom in da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2009, 13. 11. 2009, 12. 5. 2010, 20. 8. 2010, 21. 10. 2010, 23. 11. 2010, 29. 4. 2011, 22. 11. 2011, 23. 12. 2011, 23. 1. 2012, 23. 2. 2012, 22. 5. 2012 in 23. 8. 2012, sklenjene med pravdnima strankama, v nasprotju z zakonom in šteje, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 22. 11. 2012, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, tožena stranka pa je dolžna tožniku v roku 8 dni od pravnomočnosti sodne odločbe od 23. 11. 2012 dalje do dneva vrnitve tožnika nazaj na delo plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal in sicer najmanj v višini 730,16 EUR bruto mesečno in od vsakega bruto zneska nadomestila mesečne plače odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve, tožniku pa izplačati neto znesek mesečnih nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačati regrese za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi; poziv nazaj na delo v roku 8 dni od pravnomočnosti sodne odločbe, za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 23. 11. 2012 dalje do vrnitve nazaj za delo, prijavo v invalidsko in pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti, zavarovanje ob sklenitvi delovnega razmerja in morebitna druga socialna zavarovanja (točka I izreka).

Nadalje je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so pogodbe o zaposlitvi, kot so navedene v primarnem tožbenem zahtevku, sklenjene v nasprotju z zakonom, in šteje, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; da delovno razmerje tožniku ni prenehalo dne 22. 11. 2012, temveč je trajalo do odločitve sodišča zaradi ugotovitve, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več možno; plačilo nadomestila plače v višini, kot če bi delal in sicer najmanj v višini 730,16 EUR bruto mesečno za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, od 19. 8. 2013 pa razliko v plači med plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo prejema pri novem delodajalcu, odvod davkov in prispevkov ter drugih javni dajatev in izplačilo neto zneska mesečnih nadomestil tožniku; plačilo regresa za letni dopust od zapadlosti vsakega posameznega zneska za letni dopust v plačilo, in plačilo odškodnine v znesku 8.760,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa naj odloči tudi o stroških pritožbenega postopka. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 298. člena ZPP s tem, ker je na obravnavi dne 18. 9. 2013 med zaslišanjem A.A., direktorja vzdrževanja pri toženi stranki, ko je priči postavljal vprašanja pooblaščenec tožnika, zaslišanje brez utemeljenega razloga prekinilo in zaključilo, kljub opozorilu pooblaščenca tožnika, da ima namen omenjeni priči postavljati še dodatna vprašanja. Sodišče v tem primeru ni prepovedalo določeno vprašanje v smislu tretjega odstavka 289. člena ZPP, ampak je zaslišanje prekinilo brez ustrezne obrazložitve. Pooblaščenec tožnika je namreč hotel priči postavljati dodatna vprašanja zaradi popolnoma nejasnih odgovorov, ki jih je omenjena priča na zaslišanju posredovala sodišču. Nadalje je sodišče na tem naroku napovedalo zaslišanje tožnika in „še kakšne priče“, pri tem pa ni navedlo katere. Tožena stranka je tri pogodbe za projekte predložila v angleškem jeziku in sicer za čas povečanega obsega dela v času od 1. 9. 2009 do 1. 12. 2012, pogodb pa ni pravočasno prevedla v slovenski jezik, čeprav je to zahteval pooblaščenec tožnika. Tožnik tudi ni bil pravočasno seznanjen, katere priče bo sodišče vabilo na narok dne 18. 9. 2013, s tem pa je bila seznanjena tožena stranka. Zaradi navedenega je bil tožnik prikrajšan za pripravo na zaslišanje prič. Tožena stranka ni natančno obrazložila, kaj bodo te priče povedale (na to je tožnik opozoril na glavni obravnavi), ampak je le na splošno navedla, da bodo potrdile, da je šlo za začasni povečan obseg dela. Prepozno je bilo predlagano zaslišanje B.B., varnostnega inženirja pri toženi stranki, zato ga sodišče ne bi smelo zaslišati in je z njegovim zaslišanjem kršilo določbe postopka. Sodišče prve stopnje ni hkrati zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Za svoj izostanek na prvem naroku C.C. ni predložil opravičila osebnega zdravnika, izdanega na predpisanem obrazcu, s čimer je še dodatno onemogočil tožniku pripravo na zaslišanje. Pričo D.D. je sodišče zaslišalo kar dvakrat, čeprav pri ponovnem zaslišanju ni obrazložilo razlogov, iz dodatnega dokaznega sklepa pa je mogoče razbrati, da bo zaslišana predvsem v zvezi z zdravniškim spričevalom, zaslišana pa je bila praktično o vseh vprašanjih, na katera je že odgovorila. Nadalje opozarja, da sodišče prve stopnje ni dovolilo pooblaščencu tožnika postaviti vprašanje priči E.E., varnostnem inženirju pri toženi stranki, če lahko opiše razliko med deli in nalogami delovnega mesta ključavničar za žerjave in žerjavovodjo, ker naj ne bi bilo trditvene podlage. Na naroku dne 17. 1. 2014 sodišče prve stopnje tudi ni dovolilo pooblaščencu tožnika, da bi priči predočil zdravniško spričevalo z dne 11. 11. 2011, ampak je zahtevalo, da najprej priči postavi vprašanja v zvezi s to listino, zatem pa bo sodišče priči pokazalo to spričevalo. Priča v tej zmedi kljub postavljenemu vprašanju ni odgovorila na vprašanje, kdaj ji je bilo zdravniško spričevalo vročeno. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni dovolilo postaviti vprašanja priči B.B. v zvezi s tem, katera dela je tožnik delal na delovnem mestu ključavničar I za žerjave z obrazložitvijo, da v zvezi s tem ni trditvene podlage. Sodišče prve stopnje ni odločilo, da se ostali predlagani dokazi izvedejo, čeprav je tožnik predlagal na obravnavi 3. 6. 2013 zaslišanje F.F., dr. med., postavitev izvedenca medicinske stroke, specialista za medicino dela, vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnika, ogled kraja delovnega mesta, zaslišanje prič G.G. in H.H., izvedenca za varstvo pri delu, generalnega direktorja tožene stranke v zvezi s trditvijo o članku, v kolikor bi jih tožena stranka prerekala, poizvedbe pri ZZZS I., koliko novih zaposlenih delavcev je tožena stranka v zadnjih treh letih prijavila v zavarovanje oziroma koliko zaposlenih ima prijavljenih v zavarovanje. S temi kršitvami je bistveno vplivalo na potek zadeve, kršena je bila ustavna pravica tožnika do pravičnega sojenja. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 6. 2013 umaknil trditev, da je bil več kot 2 leti neprekinjeno zaposlen na delovnem mestu livar, saj je bil na delovnem mestu livar zaposlen nekaj manj kot dve leti, ne glede na to, pa je vztrajal pri tožbenem zahtevku, saj so bile sklenjene pogodbe (14 pogodb za obdobje 3 let in 2 mesecev) nezakonite iz več (štirih) razlogov: - pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 23. 2. 2012 za delovno mesto „livar“, kot tudi kasnejše pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „ključavničar I za žerjave“, so nezakonite, saj so sklenjene potem, ko je tožena stranka prejela zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da tožnik ni zdravstveno sposoben opravljati navedena dela na delovnem mestu „livar“, „ključavničar I“ oziroma „ključavničar I za žerjave“; - tožena stranka ni dokazala začasnega povečanja obsega dela in časa trajanja posameznih projektov za posle (pogodbe niso prevedene iz angleškega jezika, ena pogodba je sklenjena leta 2008, dela pa so bila zaključena 4 leta kasneje). Tožena stranka ni dokazala povezave med posameznimi naročili in zaposlitvijo tožnika; - tožena stranka je tožniku pred seznanitvijo z zdravniškim spričevalom z dne 11. 11. 2011 v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto livar, kar pa ni bilo izvedeno. Tožena stranka je to na podlagi v naprej pripravljenega pričanja D.D. zanikala, vendar pa so bile trditve tožnika prepričljivejše od trditev tožene stranke, ker je iz predloženih listin razvidno, da se je število zaposlenih pri toženi stranki za določen čas bistveno zmanjšalo, kar je posledica povečanja obsega proizvodnje, nikakor pa ne začasno povečanega obsega dela ali drugega zakonitega razloga, zaradi katerega bi imela tožena stranka podlago za sklenitev 14 pogodb o zaposlitvi za določen čas v obdobju tožnikove zaposlitve pri toženi stranki; - tožena stranka je zaposlila novega delavca na istem delovnem mestu, kot ga je opravlja tožnik in sicer J.J. zaradi česar je tožnik predlagal sodišču, da tožena stranka predloži vse pogodbe o zaposlitvi za omenjenega delavca za leti 2012 in 2013, o tem pa sodišče prve stopnje ni odločilo.

Tožnik v pritožbi še navaja, da so bile izpovedbe prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, kontradiktorne in da tožena stranka ne bi mogla dokazati začasnega povečanega obsega dela, v kolikor bi predložila posamezne pogodbe o naročilih za posamezna obdobja, za katera je tožnik sklenil pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev sodišča, da so bile vse pogodbe sklenjene zakonito oziroma da je tožena stranka s tem, ko je v nekaj daljšem triletnem obdobju sklenila 14 pogodb o zaposlitvi, postopala skladno z 52. členom ZDR, je povsem neutemeljena, saj priče niso navedle konkretnega razloga za sklenitev posamezne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Niso utemeljene obsežne pritožbene navedbe o postopanju sodišča prve stopnje, ki naj bi predstavljalo kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 298. člena ZPP s tem, ker je na obravnavi dne 18. 9. 2013 prekinilo postavljanje vprašanj s strani pooblaščenca tožnika priči A.A.. Tožnik s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da sodišče ni prepovedalo določenega vprašanja v smislu tretjega odstavka 289. člena ZPP, ampak je zaslišanje prekinilo brez ustrezne obrazložitve, ker je hotel pooblaščenec tožnika priči postavljati dodatna vprašanja zaradi popolnoma nejasnih odgovorov, ki jih je omenjena priča na zaslišanju posredovala sodišču. Če namreč sodišče prve stopnje oceni, da je dejansko stanje na podlagi dotedanjih odgovorov priče dovolj razjasnjeno, oziroma da nadaljevanje pričanja ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi stvari, lahko prekine zaslišanje te priče, tudi če stranka meni drugače in temu nasprotuje. V skladu s prvim odstavkom 298. člena ZPP namreč predsednik senata vodi glavno obravnavo, izprašuje stranke, izvaja dokaze, daje besedo članom senata, strankam ter njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem in razglaša odločbe senata. Po določbi drugega odstavka 298. člena ZPP je dolžnost predsednika senata skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje. Odločitev sodišča prve stopnje glede vodenja glavne obravnave, da nadaljevanje pričanja A.A. ni več potrebno, je pravilna, saj tudi po stališču pritožbenega sodišča nadaljevanje postavljanja vprašanj tej priči ne bi prispevalo k temu, da bi se sporni predmet v večji meri raziskal. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odločati o dopustnosti posameznih vprašanj, ki bi se še postavljala priči A.A. v smislu določbe tretjega odstavka 289. člena ZPP, temveč je zaključilo postavljanje vseh nadaljnjih vprašanj tej priči. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi te priče ter ocene ostalih izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ravnanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na zakonitost odločitve. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožena stranka dejansko ni predložila overjenih prevodov treh pogodb, ki so bile sklenjene v angleškem jeziku, vendar ugotovitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela ne temeljijo na teh pogodbah, temveč na oceni drugih dokazov in sicer ostale listinske dokumentacije v spisu, izpovedi prič ter strank, kar je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da ni vedel, katere priče bodo zaslišane na naroku dne 18. 9. 2013 ter se ni mogel pripraviti na njihovo pričanje, tožena stranka pa je bila s tem seznanjena. Sodišče je namreč na prejšnjem naroku napovedalo zaslišanje tožnika in „še kakšne priče“, pri tem pa ni navedlo katere. Ker je sodišče prve stopnje vročalo vabila pričam preko tožene stranke, ni postopalo protipravno, če v dokaznem sklepu ni bilo točno navedeno, katero pričo bo sodišče vabilo, to ni vplivalo na pravilnost zakonitost izdane odločbe v smislu določbe prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v pritožbi ni pojasnil, kaj bi lahko priče izpovedale drugače, če bi točno vedel, da bodo zaslišane. Splošni očitki, da so bile priče, ki jih je predlagala tožena stranka neprepričljive in celo kontradiktorne, in da sodišče prve stopnje ne bi smelo svoje odločitve opreti na njihove izpovedi, ne dokazujejo kršitve določb postopka, temveč po svoji vsebini pomenijo izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja in posledično pravilnost uporabe materialnega prava. S tem v zvezi so zato tudi neutemeljeni očitki, da tožena stranka ni natančno obrazložila, kaj bodo te priče povedale, oziroma da je le na splošno navedla, da bodo priče potrdile, da je šlo za začasni povečan obseg dela. Tožena stranka je podala ustrezno trditveno podlago ter pojasnila, o čem bodo priče, ki jih je predlagala, izpovedale.

Na zakonitost izpodbijane sodbe tudi ni vplivalo dejstvo, da sodišče prve stopnje ni hkrati zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala tožena stranka ter da C.C. ni predložil opravičila osebnega zdravnika, izdanega na predpisanem obrazcu, za njegovo odsotnost s prvega naroka. Tožnik s tovrstnimi navedbami neutemeljeno posega v procesno vodstvo sodišča prve stopnje. Odsotnosti C.C., tudi če bi bila neupravičena, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi kakor koli vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako tudi ne dejstva, da je sodišče prve stopnje pričo D.D. zaslišalo dvakrat. Sodišče prve stopnje ni vezano na svoje dokazne sklepe, sodišče pa lahko priči, v okviru trditvene podlage, postavlja vprašanja o vseh okoliščinah, o katerih lahko priča izpove. Zato odločitev sodišča, da ponovno zasliši pričo D.D., čeprav pri ponovnem zaslišanju ni obrazložilo razlogov, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Nadalje je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko pooblaščencu tožnika ni dovolilo postaviti vprašanja priči E.E., varnostnem inženirju pri toženi stranki, glede razlike med nalogami delovnega mesta ključavničar za žerjave in žerjavovodjo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za to ni ustrezne trditvene podlage, to vprašanje pa tudi ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane, saj za odločitev ta razlika ni bistvena in ne vpliva na ugotovitev o obstoju razloga za zakonito sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Tožnik sicer pravilno navaja, da je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 6. 2013 umaknil trditev, da je bil več kot 2 leti neprekinjeno zaposlen na delovnem mestu livar, saj je bil na delovnem mestu livar zaposlen nekaj manj kot dve leti. Sodišče prve stopnje je kljub temu preverilo časovno trajanje tožnikove zaposlitve na vseh delovnih mestih v smislu določbe drugega odstavka 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alinee prvega odstavka prejšnjega člena. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu ugotovilo dejstvo, ki sicer ni bilo sporno, ni mogoče izpodbijani sodbi očitati, da je nejasna in sama s seboj v nasprotju. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi niso sami s seboj v nasprotju, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Zato ni podana uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno tudi ne pomeni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika glavne obravnave, na katerem je tožnik umaknil navedeno trditev in med samim tem zapisnikom glavne obravnave.

Po določbi prvega odstavka 52. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za: - izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, - nadomeščanje začasno odsotnega delavca, - začasno povečan obseg dela, - zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja, - poslovodne osebe in za tistega vodilnega delavca, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, - opravljanje sezonskega dela, - delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja, - zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu, - opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom, - pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, - delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev, - voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah, - druge primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.

Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožena stranka je trdila, da je razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom začasno povečan obseg dela. Razlog za transformacijo v smislu 54. člena ZDR bi torej bil podan, če tožena stranka tega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ne bi dokazala. Le v okviru razlogov, ki jih 52. člen ZDR določa za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je mogoče uveljavljati transformacijo delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Če je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto livarja zaradi začasnega povečanja obsega dela, potem ko je tožnik 11. 11. 2011 toženo stranko seznanil s svojimi zdravstvenimi omejitvami, po katerih ne bi več smel opravljati dela livarja (saj se opravlja v prostorih, kjer bi bil izpostavljen aerosolom težkih kovin in drugim onesnaženjem), zaradi tega ni mogoče šteti, da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto livarja sklenjena v nasprotju z 52. členom ZDR. Zakonska določba o transformaciji delovnega razmerja iz 54. člena ZDR namreč sankcionira le sklepanje pogodb o zaposlitvi v nasprotju z 52. členom ZDR. Vsaka pomanjkljivost pogodbe o zaposlitvi, torej npr. neupoštevanje zdravstvene omejitve delavca za opravljanje določenega dela, še ne pomeni razloga za transformacijo, saj ne gre za neupoštevanje določbe 52. člena ZDR pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tudi sicer je nelogično tožnikovo zavzemanje za to, da bi bila z njim sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas zgolj zaradi tega, ker za to delovno mesto ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato ni odločilno, da je tožena stranka s tožnikom dne 22. 11. 2011, 23. 12. 2011 in 23. 1. 2012 sklenila pogodbe za delovno mesto livarja oziroma talilca, saj je dokazano, da je šlo za zaposlitve za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Posledično so nebistvene vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnik sodišču prve stopnje očita kršitve določb pravdnega postopka zaradi zaslišanja priče B.B., varnostnega inženirja pri toženi stranki, ker naj bi tožena stranka predlog za zaslišanje te priče podala prepozno ter da sodišče prve stopnje tožniku tudi ni dovolilo postavljati vprašanja tej priči v zvezi s tem, katera dela je tožnik delal na delovnem mestu ključavničar I. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni dovolilo pooblaščencu tožnika, da bi priči E.E. predočil zdravniško spričevalo z dne 11. 11. 2011, ampak je zahtevalo, da najprej priči postavi vprašanja v zvezi s to listino, zatem pa bo sodišče priči pokazalo to spričevalo, v ničemer ne vpliva na ugotovljeno dejansko stanje, kot pa je bilo že pojasnjeno, vprašanja glede zdravniškega potrdila niso pravno odločilna za presojo zakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas in eventualne transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno, sicer smiselno, zavrnilo tudi dokazne predloge tožnika z zaslišanjem F.F., dr. med., imenovanjem izvedenca medicinske stroke, specialista za medicino dela, vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnika, ogled kraja delovnega mesta in imenovanje izvedenca za varstvo pri delu, saj za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje izvedba teh dokazov ni potrebna. Posledično tožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu je bila s takšnim ravnanjem sodišča prve stopnje kršena ustavna pravica do pravičnega sojenja. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko naj bi upoštevalo pogodbe, ki niso bile prevedene v slovenski jezik, saj je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo odločitev, v kateri ni upoštevalo neprevedenih pogodb oziroma je odločitev oprlo na druge izvedene dokaze.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala začasnega povečanja obsega dela in časa trajanja posameznih projektov za sklenjene posle, ki so utemeljevali zaposlitev tožnika za določen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je bil razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom začasno povečan obseg dela. Tožena stranka je namreč uspela dokazati povezavo med posameznimi naročili in zaposlitvijo tožnika, kot to neutemeljeno v pritožbi izpodbija tožnik. Tožnik je imel v času od 24. 9. 2009 do 22. 11. 2012 sklenjene pogodbe na treh različnih področjih dela, in sicer za čas od 24. 9. 2009 do 20. 4. 2010 je na podlagi treh pogodb o zaposlitvi delal na delovnem mestu strojni ključavničar v obratu jeklarna - vzdrževanje, od 1. 5. 2010 do 22. 2. 2012 je na podlagi osmih pogodb o zaposlitvi delal na delovnem mestu livar v obratu jeklarna oziroma jeklarna - kontliv in adjustaža, jeklarna - izdelovanje slabov, jeklarna - izdelovanje jekla in jeklarna, od 23. 2. 2012 do 22. 11. 2012 pa je na podlagi treh pogodb o zaposlitvi delal kot ključavničar I za žerjave v obratu vzdrževanje - tehnične storitve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič A.A., direktorja vzdrževanja pri toženi stranki, C.C., tožnikovega vodje v času dela v jeklarni in K.K., direktorice marketinga v krovni družbi L. d.d., ugotovilo, da je morala tožena stranka zaradi izgube nekaterih velikih naročnikov preusmeriti proizvodnjo v druge programe, za kar pa je šele začela pridobivati nove poslovne partnerje. Septembra 2009, ko je tožnik sklenil prvo pogodbo o zaposlitvi, se je morala tožena stranka prilagajati novim razmeram, s tem prilagajanjem pa so bile povezane zaposlitve delavcev za določen čas. Zaposlitev novih delavcev je bila po izpovedi A.A. vezana na odobritev mesečnih sredstev s strani finančnega direktorja. Planiranje v proizvodnji je temeljilo na težnji, da se v celoti zapolnijo kapacitete, vendar se je pogosto zgodilo, da so v začetku meseca, ko so planirali proizvodnjo za ta mesec, lahko to večinoma pokrili z naročili, del meseca pa je ostajal odprt in ga je prodaja intenzivno tržila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bila proizvodnja, s tem pa število zaposlenih delavcev, in tistih, ki jih je glede na naročila nameravala zaposliti, vezana na dobavne roke, kupci pa so po izpovedi priče K.K. sproti povpraševali za vsak mesec posebej, mesečno se je oblikovala tudi cena, tožena stranka pa zaradi tega ni ustvarjala zalog, saj so kupci istočasno povpraševali tudi po konkurenci.

Ker se je tožnik zaposlil pri toženi stranki v letu 2009, je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo v letu 2009 do upada proizvodnje toplovaljnih trakov (TVT), povečala pa se je prodaja debele pločevine, za kar pa je tožena stranka potrebovala projektna oziroma posamična naročila. Povečanje naročil je izkazala z razpredelnico Gibanje prodaje v tonah (B4). Proizvodnja TVT se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje znižala in sicer je od 28 % deleža v skupni prodaji v letu 2008 padla na 2 % v 2012. Iz seznama Novi kupci debele pločevine (B5), o čemer je izpovedala tudi K.K., pa izhaja, da je bilo veliko novih kupcev tožene stranke. Večje število novih kupcev debele pločevine, kar je posledica preusmeritve proizvodnje v druge programe ter pridobivanje novih poslovnih partnerjev, o čemer so prepričljivo izpovedali A.A., C.C. in K.K., v povezavi z načinom planiranja proizvodnje in zaposlitev pri toženi stranki, kar je bilo posledica sprotnega povpraševanja kupcev, tudi po stališču pritožbenega sodišča dokazuje način planiranja pri toženi stranki, ki je pogojeval nove zaposlitve. Glede na navedeno in tudi izpoved M.M. (managerja za razvoj kadrov), ki je potrdil, da se je lahko obseg dela iz meseca v mesec spreminjal, je sodišče prve stopnje za čas tožnikove zaposlitve na delovnem mestu livarja pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala začasno povečan obseg dela ter s tem povezano prilagajanje zaposlitve posameznim naročilom, v povezavi z dejstvom, da tožena stranka ni delala zalog in je bilo delo vezano na dobavne roke za posamezna naročila.

Zaposlitev tožnika v času od 24. 9. 2009 do 30. 4. 2010 na delovnem mestu strojni ključavničar temelji na treh investicijskih projektih in sicer projekt 356 - brusilni stroj, projekt 353 - transport debele pločevine, 327 - stranski obrez. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved A.A. o času trajanja projektov, ter svoje odločitve ni oprlo na pogodbe v angleškem jeziku, na kar opozarja pritožba. Ker je priča izpovedala o trajanju projektov ter tudi, da je bila pogodba podpisana v letu 2008, ni odločilno, da tožnik izpostavlja to letnico v pritožbi, saj ne vpliva na dejstvo, da je v spornem obdobju obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas iz 3. alineje 52. člena ZDR.

Tudi za čas zaposlitve od 23. 2. 2012 do 22. 11. 2012, torej pri projektu št. 371 prenova 75 tonskega žerjava, pri katerem je tožnik delal na delovnem mestu ključavničar I za žerjave, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izvajala največji remont v svoji zgodovini in da je tožnik nadomestil delavca, ki so ga napotili na remont, ki je po svoji definiciji na določen čas vezano opravilo. V tem letu je tožena stranka izvajala tudi ojačitev žerjavne proge, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da sta ta projekta zahtevala, da so morali zaradi remonta in vgradnje novih delov na taka dela premestiti izkušene delavce, s tem pa je nastopilo pomanjkanje delavcev na ostalih delih, zato so bili v obratu vzdrževanja zaposleni delavci za določen čas. V tem delu je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na preglednico tožene stranke z dne 24. 1. 2013 (B16), ki se nanaša na konkretna dela tožnika od avgusta 2012 do novembra 2012. Dokazano je npr. popravilo reduktorja na 16 tonskem žerjavu v oktobru 2012, prav tako tudi projekt ojačitve žerjavne proge N., kar izhaja iz zapisnika Kovinske opreme, vzdrževanje O.O., s.p. o dokončanju del (B14). Vse navedeno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi v tem času obstajal zakoniti razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom, zaradi začasno povečanega obsega del v smislu določbe 3. alineje 52. člena ZDR.

Tožnik neutemeljeno navaja, da so bile izpovedbe prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, kontradiktorne in da tožena stranka ne bi mogla dokazati začasnega povečanega obsega dela, v kolikor bi predložila posamezne pogodbe o naročilih za posamezna obdobja, za katera je tožnik sklenil pogodbe o zaposlitvi. Priče so v zadostni meri pojasnile način načrtovanja proizvodnje, pojasnile okoliščine, ki so vplivale na obseg proizvodnje, zato je lahko sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič in listinske dokumentacije v spisu, ki je zgoraj navedena, ugotovilo razlog za začasno povečan obseg dela. V obsežnih navedbah tožnik neutemeljeno opozarja na posamezne dele izpovedb prič in s tem želi vnesti dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ni utemeljeno, glede na pravilno in popolno ugotovitev sodišča prve stopnje glede okoliščin na trgu, ki so vplivale na obseg in vrsto proizvodnje pri toženi stranki v času od 2009 dalje, ko se je prilagajala situaciji na trgu po nastanku gospodarske krize.

Glede na zgoraj obrazloženo, da vsaka posamezna pogodba o zaposlitvi za določen čas temelji na začasno povečanem obsegu dela, niso odločilne pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku pred seznanitvijo z zdravniškim spričevalom z dne 11. 11. 2011 v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto livar, kar pa ni bilo izvedeno. Ker do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto livarja ni prišlo, so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi poizkuša tožnik omajati verodostojnost in prepričljivost izpovedbe priče D.D., ki je to zanikala. S tem v zvezi je torej neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je njegova izpoved prepričljivejša od izpovedi navedene priče, ker tudi iz predloženih listin in seznama izhaja, da se je število zaposlenih pri toženi stranki za določen čas bistveno zmanjšalo, kar je posledica povečanja obsega proizvodnje, nikakor pa ne začasno povečanega obsega dela ali drugega zakonitega razloga, zaradi katerega bi imela tožena stranka podlago za sklenitev 14 pogodb o zaposlitvi za določen čas v obdobju tožnikove zaposlitve pri toženi stranki.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je tožena stranka zaposlila novega delavca na istem delovnem mestu, kot ga je opravlja tožnik in sicer J.J., zaradi česar je tožnik predlagal sodišču, da tožena stranka predloži vse pogodbe o zaposlitvi za omenjenega delavca za leti 2012 in 2013, o tem pa sodišče prve stopnje ni odločilo, je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da novih zaposlitev ni bilo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved prič C.C. in A.A. ter preglednic (B15). Za določen čas je tožena stranka sicer sklenila dve pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 11. 2011 in 21. 12. 2012 za obrat vzdrževanja na delovnem mestu strojni ključavničar, v obeh primerih je šlo za zaposlitev za čas enega meseca, kar je bilo po izpovedi priče K.K. vezano na začasno povečan obseg dela. Zato tožnik neutemeljeno izpostavlja, da je na njegovem delu zaposlila drugega delavca.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, saj niso podani niti v pritožbi zatrjevani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena. V obrazložitvi sodbe mora namreč sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).