Jedro

Če je organ prve stopnje v konkretni zadevi ugotovil, da je pritožbo zoper njegovo odločbo vložila nepooblaščena oseba, takšne pritožbe ne bi smel takoj zavreči, temveč bi moral izvesti postopek po 68. členu ZUP. Storiti bi moral, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem se mora to zgoditi. Ker organ prve stopnje ni tako ravnal, tožena stranka pa je celo pritožbo zoper odločbo prve stopnje zavrgla kot nedovoljeno, je tudi njena odločba nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 24.2.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla "pritožbo odvetnika G.Š., ki jo je vložil v imenu F.M., zoper odločbo Oddelka za splošne zadeve občine I. št. ... z dne 21.9.1993". V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je I.V. roj. M., dne 3.8.1993 pri Oddelku za splošne zadeve občine I. zaprosila za ugotovitev državljanstva. Z odločbo z dne 31.8.1993 je bilo ugotovljeno, da imenovana ni državljanka Republike Slovenije. Odločba je bila vročena 2.9.1993 F.M., ki jo je tožnica dne 2.8.1993 pooblastila za vročitev odločbe v skladu z 89. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

17.9.1993 je F.M. zoper navedeno odločbo vložila pritožbo. Organ prve stopnje je njeno pritožbo z odločbo z dne 21.9.1993 zavrgel, sklicujoč se na 2. odstavek 234. člena ZUP. Menil je, da F.M. ni upravičena oseba za vložitev pritožbe, saj ima pooblastilo zgolj za vročitev odločbe. Imenovana je 9.10.1993 pooblastila odvetnika G.Š., da jo zastopa v vseh pravnih stvareh oz. mu je dala splošno pooblastilo. Ta je v njenem imenu 9.10.1993 vložil pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje z dne 21.9.1993. V njej je med drugim navajal, da je tožnica poleg pooblastila za vročitev na Veleposlaništvu Republike Slovenije v R. "uredila" tudi splošno tudi pooblastilo za zastopanje v vseh zadevah in da ga bo odvetniku poslala 11.10.1993. Tožena stranka ugotavlja, da navedeni odvetnik ni upravičena oseba v smislu 1. odstavka 234. člena ZUP in v tem primeru ne more vložiti pravnega sredstva zoper odločbo prvostopnega organa. Iz spisa prvostopnega organa je namreč razvidno, da F.M. ni odvetnica, tožnica pa jo je pooblastila samo za vročitev odločbe. Pa tudi če bi pooblaščenka imela splošno pooblastilo za zastopanje, le tega ne bi mogla brez posebnega pooblastila prenesti na drugo osebo. Iz spisa ni razvidno, da bi bila pooblaščenka pooblaščena za kaj drugega kot za vročitev odločbe. V dopisu prvostopnega organa je izrecno navedeno, da drugačnega pooblastila ni v spisu in temu organu ni ničesar znanega o kakem drugem pooblastilu.

Tožnica v tožbi navaja, da gre pri izpodbijani odločbi za neresnično navedbo ter za nepravilno razlago določil o pooblaščencih. Res je nastal zaplet s splošnim pooblastilom, ki ga je tožnica dala F.M. in sicer zato, ker se je to pooblastilo na občini I. očitno nekje zataknilo. F.M. so na občini ob vložitvi pritožbe z dne 9.10.1993 povedali, da so pooblastilo našli in ji napravili fotokopijo tega. Zato je F.M. upravičeno sklepala, da je občina original tega pooblastila skupaj s spisom predložila toženi stranki. V pritožbi je še napisala, da je v primeru, da se to pooblastilo ne najde, pripravljena preskrbeti fotokopijo tega pooblastila. Nerazumljivo je, da se tožena stranka ni pozanimala, kaj je s pooblastilom oziroma pooblaščenke ni pozvala, naj ga predloži. Pooblaščenka je torej splošno pooblastilo imela, kar potrjuje njegova fotokopija, ki jo prilaga tožbi. Tožnico je zastopala v skladu s pooblastilom. K odvetniku se je obrnila zaradi zapleta, odvetnik pa je ravnal v skladu z določili Zakona o odvetništvu. Ni torej mogoče oporekati F.M., da se je v nastali situaciji obrnila po pomoč do pravnega strokovnjaka, prav tako pa tudi ne odvetniku, da je kot stranko sprejel F.M. in ne I.V., saj se v času sestave pritožbe in pred potekom roka za njeno vložitev, pooblastilo tožnice še ni našlo in se odvetnik nanj ni mogel sklicevati. Ne gre za prenos pooblastila, ki bi ga lahko opravil samo odvetnik, kot navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Če je organ prve stopnje v konkretni zadevi ugotovil, da je pritožbo zoper njegovo odločbo z dne 31.8.1993 (ki se nanaša na ugotovitev državljanstva I.V.), vložila nepooblaščena oseba, takšne pritožbe ne bi smel takoj zavreči, temveč bi moral izvesti postopek po 68. členu ZUP. Po tem določilu, če ima vloga takšno formalno pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ, ki sprejme tako vlogo, mora storiti, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem se mora to zgoditi. Ker organ prve stopnje ni ravnal tako in ker tožena stranka pri reševanju pritožbe zoper odločbo o zavrženju (odločba z dne 21.9.1993) navedene kršitve pravil postopka ni odpravila, temveč je celo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrgla kot nedovoljeno, je tudi njena, v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, po presoji sodišča, nezakonita že iz navedenega razloga.

Glede na navedeno je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, zaradi česar je sodišče njeno odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 57/97 in 65/97 - popr.). Določbe ZUS/77 in ZUP je sodišče pri tem smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).