Jedro

Prvi toženec je bil zaradi dalj časa trajajočega tožnikovega ravnanja (glasnega predvajanja glasbe, pospremljenje z zvokom motorja in žaljivimi besedami, ki se je nadaljevalo kljub večkratnim prošnjam prvega toženca po prenehanju) močno razdražen, tožnika je udaril v afektu, kljub nedopustni uporabi fizične sile pa ni podano nesorazmerje med tožnikovimi dalj časa trajajočimi provokacijami in s strani prvega toženca uporabljeno fizično silo (prijemom za ramena in zgolj enim udarcem v obraz) ter posledicami, ki jih je ta povzročila (tožnik je utrpel majhno škodo – nekaj dni trajajoče telesne bolečine in srednje hud kratkotrajen primarni strah). Upoštevaje navedeno (in dejstvo, da se prvi toženec ni pritožil) pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik do 75% soodgovoren za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku solidarno plačati odškodnino v znesku 105 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2007 dalje do plačila, drugi toženec pa je dolžan tožniku plačati še odškodnino v znesku 315 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2007 dalje do plačila. V preostanku zahtevane odškodnine do 600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2007 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožniku solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 110,38 EUR, drugi toženec pa je dolžan tožniku povrniti še pravdne stroške v znesku 115,89 EUR, v primeru zamude oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to zamudno sodbo in sodbo se pravočasno pritožujeta tožnik in drugi toženec.

3. Tožnik se po svojem pooblaščencu pritožuje zoper zavrnilni del zamudne sodbe in sodbe, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni. Zahteva tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je za škodo, ki mu je nastala, soodgovoren v 75% deležu. Svoje delež soodgovornosti ocenjuje na 1/3, kot je to navedel že v pripravljalni vlogi in kar je tudi upošteval pri zahtevani višini odškodnine. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za konkurenco dveh pravic, in sicer pravice do mirnega okolja in pravice do telesne integritete. Meni, da ni dvoma, da ima pravica do telesne integritete večjo težo in da bi morala uživati večjo zaščito. Nadalje se ne strinja z višino prisojene odškodnine. Meni, da ta ni primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse. Pri tem se sklicuje na primer št. 113 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Posledično se pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, saj je ta odvisna od višine prisojene odškodnine. V zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških še dodaja, da se ne strinja, da mu je drugi toženec dolžan plačati stroške le do trenutka, ko bi moral odgovoriti na tožbo. Takšno stališče bi bilo pravilno le, če bi sodišče prve stopnje že leta 2008 izdalo zamudno sodbo, kar je tožnik tudi predlagal. Ker pa sodišče prve stopnje tega ni storilo, je tako drugi toženec ostal stranka postopka vse do konca, zato je prav, da krije ustrezni del celotnih stroškov postopka.

4. Drugi toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dogodke sicer izčrpno analiziralo in pravilno razsodilo, vendar pa meni, da je sodba do njega krivična. Sodba namreč temelji na dejstvu, da priznava krivdo, ker ni odgovoril na tožbo. V zvezi s tem pojasnjuje, da gre za njegovo in očetovo (prvotoženčevo) lahkomiselnost in površnost, saj sta mislila, da bo dovolj, če okoliščine pojasni le eden od njiju. Menil je namreč, da bosta v vsakem primeru vabljena na zaslišanje. Nadalje navaja, da obžaluje incident, ki je predmet te pravde. Pojasnjuje, da je tožnik takrat dalj časa gojil konflikt z njegovim očetom. Kljub opozorilom, da tožnikovo obnašanje ni zaželeno, je bil ta objesten, zadirčen, žaljiv, redno je pozno v noč izzival s posebno zvočno napravo, ki jo je imel vgrajeno na motorju, pri čemer ni šlo le za glasbo, pač pa se jih je "lotil" še s posebnimi zvočnimi efekti, piski in posnetki avtomobilističnih tekem. Tako jih je prebudil tudi kritičnega večera, ko ga je drugi toženec v jezi udaril, saj je mislil, da tožnik pretepa očeta, ki je že prej prišel iz hiše. Kljub temu se je tožnikovo postavljanje nadaljevalo, tako da je žalil, krilil z rokami in nakazoval karate udarce. V enem takih naletov ga je udaril še oče. Zaključuje, da je kaznovan, ker je branil očeta, sebe in lastno dvorišče. 5. Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (1)). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Glede pritožbe drugega toženca

8. Ker ni odgovoril na tožbo, je bila zoper drugega toženca v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izdana zamudna sodba. Drugi toženec v pritožbi navaja, da je bil lahkomiseln in površen ter da je mislil, da je dovolj, da na tožbo odgovori le njegov oče – prvi toženec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila drugemu tožencu tožba s pozivom na odgovor na tožbo, v katerem je bil opozorjen na posledico, če na tožbo ne bo odgovoril (da bo v tem primeru izdana zamudna sodba – 277. člen ZPP), pravilno vročena, in sicer s tako imenovano fikcijo vročitve po 141. in 142. členu v času vročanja veljavnega ZPP (2) (nasprotnega oziroma nepravilne vročitve drugi toženec niti ne zatrjuje). Torej se šteje, da je bil drugi toženec opozorjen na posledico nevložitve odgovora na tožbo. Pritožbene navedbe o tem, da je menil, da zadošča, da na tožbo odgovori le prvi toženec, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ker je predmetni spor za toženca možno rešiti različno (toženca namreč nista enotna sospornika), se odgovor na tožbo prvega toženca ne more raztezati tudi na drugega toženca (glej 196. člen ZPP).

9. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ). Trditveno in dokazno breme o okoliščinah za razbremenitev odgovornosti nosita toženca. Ker drugi toženec na tožbo ni odgovoril, ni zatrjeval (posledično pa tudi ni mogel dokazati), da je tožniku škoda nastala brez njegove krivde oziroma, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugi toženec v celoti odgovarja za tožniku nastalo škodo.

10. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti drugotoženčevo pojasnjevanje dejanskih okoliščin škodnega dogodka v pritožbi. Ker gre za spor majhne vrednosti in ker zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je namreč pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi.

Glede pritožbe tožnika O tožnikovi soodgovornosti za škodo

11. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja: -da je tožnik daljše časovno obdobje v neposredni bližini stanovanjske hiše tožencev zelo glasno predvajal glasbo na svojem skuterju, tudi v nočnih urah in kljub večkratnim prošnjam prvega toženca, naj preneha, ker moti njegovo družino in počitek enoletnega fantka, -da tožnika ni prav nič zanimalo, ali s predvajanjem glasbe moti toženca in njegovo družino, da je to delal zavestno in da do svojega ravnanja ni pokazal nobenega kritičnega odnosa, -da je tožnik prvega toženca, ko ga je ta pozival, naj utiša glasbo, žalil, žalil pa ga je tudi dne, ko je prišlo do škodnega dogodka, -da je bil prvi toženec, ko je prišlo do škodnega dogodka, zaradi vseh prejšnjih tožnikovih ravnanj in ponovnega predvajanja glasne glasbe, pospremljene z zvokom motorja, kar ga je prebudilo iz spanja, v afektu in da je v takšnem stanju tožnika prijel za ramena in porinil v ograjo ter udaril s pestjo v obraz.

12. Načeloma velja, kar smiselno navaja tožnik v pritožbi, da žaljive besede in vznemirjanje z glasnim predvajanjem glasbe ne opravičujejo telesnega obračunavanja. Vendar je pri ugotavljanju soodgovornosti za nastalo škodo potrebno presojati okoliščine vsakega posameznega primera posebej. Tako je v obravnavani zadevi treba upoštevati, da je bil prvi toženec zaradi opisanega dalj časa trajajočega tožnikovega ravnanja (ki se je nadaljevalo kljub prošnjam prvega toženca po prenehanju) močno razdražen, da je tožnika udaril v afektu in da kljub nedopustni uporabi fizične sile ni podano nesorazmerje med tožnikovimi dalj časa trajajočimi provokacijami in s strani prvega toženca uporabljeno fizično silo (prijemom za ramena in enim udarcem v obraz) ter posledicami, ki jih je ta povzročila (tožnik je utrpel majhno škodo – nekaj dni trajajoče telesne bolečine in srednje hud kratkotrajen primarni strah).

13. Upoštevaje navedeno (in dejstvo, da se prvi toženec ni pritožil, dopustni pritožbeni razlogi drugega toženca pa so zaradi izdane zamudne sodbe omejeni) je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik do 75% soodgovoren za nastalo škodo (prvi odstavek 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ). V drugačnem procesnem položaju (drugotoženčev odgovor na pritožbo oziroma pritožba prvotoženca) pritožbeno sodišče ne bi imelo pomislekov za zaključek, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik v celoti odgovoren za škodni dogodek in v njem nastalo škodo.

O višini odškodnine

14. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da višina odškodnine ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Konkretizacijo slednje zahteve omogoča sodna praksa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za strah (v skupnem znesku 420 EUR) ustreza navedenim merilom 179. člena OZ in je materialnopravno pravilna. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje. Pri tem se sklicuje na primer št. 113 iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, 2001), kjer je bila oškodovancu za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za strah zaradi rane na spodnji ustnici odmerjena višja odškodnina (v skupni višini ene povprečne neto plače na zaposlenega v RS, tožniku pa je bila odmerjena odškodnina v višini 0,4 povprečne neto plače na zaposlenega v RS). Ne le, da gre v omenjenem primeru (gre za sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 569/98 z dne 5. 1. 2000) za starejšo sodno prakso, pač pa odmera pravične denarne odškodnine za konkretne negmotne škode tudi sicer ni odmera enakih odškodnin za podobne škode, kot to očitno meni tožnik v pritožbi. Temeljna zahteva odškodninskega prava je zahteva po individualizirani odmeri denarne odškodnine za negmotno škodo. Prisojena odškodnina predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo škodo. Višji znesek bi bil v nasprotju z namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

O pravdnih stroških

16. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je drugi toženec zaradi zoper njega izdane zamudne sodbe tožniku dolžan povrniti zgolj uspehu v pravdi sorazmeren del tistih stroškov, ki so tožniku nastali do trenutka, ko bi moral drugi toženec odgovoriti na tožbo (čemur tožnik v pritožbi nasprotuje, saj meni, da bi bilo potrebno upoštevati vse stroške). Ne glede na to, da zamudna sodba ni bila izdana že takoj, ko so bili podani pogoji za njeno izdajo, sestava pripravljalne vloge in narok za glavno obravnavo ter v zvezi s tem nastali stroški niso bili potrebni. Pravdni postopek se je namreč po poteku roka za odgovor na tožbo nadaljeval le še zoper prvega toženca (ki je na tožbo odgovoril), ki mora zato tožniku povrniti tudi uspehu v pravdi sorazmeren del tistih stroškov, ki so tožniku nastali po poteku roka za odgovor na tožbo.

17. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane zamudne sodbe in sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – 107/2010. (2) Ur. l. RS, št. 26/1999 – 52/2007.