Jedro

Sodišče lahko na ugovor prizadetega odredi vrnitev zaseženega predmeta, če odvzem predmetov ni po zakonu obvezen. Tega ugovora ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, temveč kot predlog. Zakon predvideva torej le sprejem pozitivne odločitve, v obliki odredbe, ne predvideva pa, da v primeru neutemeljenosti „ugovora“ sodišče ugovor s sklepom zavrne. Zato bi v slednjem primeru bilo pravilno, če bi sodišče prizadetemu poslalo obvestilo ali dopis, da „ugovoru“ sodišče ne bo ugodilo. Če kljub temu to stori v obliki sklepa, ima takšen sklep naravo dopisa, zoper dopise in obvestila sodišča pa ni dopustna pritožba.

Nenazadnje gre pri zasegu predmetov za začasen ukrep, ki velja do izdaje sodbe o prekršku, s katero sodišče odloči tudi o odvzemu predmetov. Zoper odločitev o odvzemu predmetov pa se lahko poleg obdolženca in predlagatelja postopka pritoži tudi prizadeti lastnik (čl. 150/4 ZP-1). Prav tako je zaseg predmetov nujen ukrep in bi odločanje o zavrnitvi ugovora prizadetega s sklepom in dopustitvijo pritožbe, po nepotrebnem podaljševalo postopek o prekršku, ki bi moral zaradi odrejenega zasega predmetov biti še hitrejši kot običajno.

Izrek

Pritožbi obdolženca A. S. in njegovega zagovornika se kot nedovoljeni zavržeta.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor obdolženca A. S., ki ga je le-ta vložil zoper odredbo o zasegu vozila z dne 24.06.2008, kot neutemeljen.

Proti takšnemu sklepu sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik, oba zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku.

Pritožbi nista dovoljeni.

Zaseg predmetov med postopkom o prekršku ureja 123. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki določa, da se smejo predmeti, ki se po I. in II. odst. 25. čl. ZP-1 vzamejo, zaseči še pred izdajo sodbe o prekršku (I. odst. 123. čl. ZP-1), da zaseg odredi z odredbo sodnik, ki vodi postopek o prekršku in da je tistemu, ki se mu predmeti zasežejo, treba izročiti overjen prepis odredbe (II. odst. 123. čl. ZP-1), da se lahko s predpisi, ki določajo prekrške, pooblastijo uradne osebe prekrškovnih organov, da smejo zaseči predmete iz I. in II. odst. 25. čl. ZP-1, kadar uradno zvedo za prekršek, s tem da morajo ti organi zasežene predmete takoj oddati sodišču, ki je pristojno za postopek o prekršku, sodišče pa je dolžno zasežene predmete takoj sprejeti (III. odst. 123. čl. ZP-1). Takšno pooblastilo daje policistom 238a. čl. ZVCP-1, ki je začel veljati 30.04.2008. Po V. odst. 123. čl. ZP-1 lahko v primerih, če je predmet pokvarljiv ali je njegova hramba zvezana s prevelikimi stroški, sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, odredi, da se tak predmet proda, po VI. odst. 123. čl. ZP-1 pa lahko sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, na ugovor prizadetega ali po uradni dolžnosti, odredi vrnitev zaseženih predmetov glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili zaseženi, razen če je odvzem predmetov po zakonu obvezen.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so najprej policisti po 238a. čl. ZVCP-1 obdolžencu zasegli vozilo, na predlog P. p. R. S. podan v obdolžilnem predlogu zoper obdolženca pa je dne 24.06.2008 odredbo, s katero je obdolžencu zaseglo osebno vozilo in odredilo hrambo v prostorih podjetja A. T. d.o.o. v S., izdalo prvostopenjsko sodišče. V pravnem pouku je sodišče zapisalo, da je zoper odredbo dopusten ugovor v roku 8 dni po vročitvi odredbe. Obdolženec je takšen ugovor tudi vložil, sodišče pa je o njem odločilo z izpodbijanim sklepom in obdolženca poučilo, da ima pravico do pritožbe zoper takšen sklep, vendar je takšen pravni pouk napačen. ZP-1 v VI. odst. 123. čl. sicer predvideva, da lahko sodišče na ugovor prizadetega (ali po uradni dolžnosti) odredi vrnitev zaseženih predmetov, vendar to velja le v primeru, če oceni ugovor prizadetega kot utemeljen. V tem primeru ponovno izda odredbo, s katero predmet vrne. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj pritožba zoper odredbe ni dopustna. Glede na besedilo VI. odst. 123. čl. ZP-1 izdaja sklepa, s katerim bi sodišče ugovor prizadetega zavrnilo, ni predvidena. V primeru, ko sodišče ugovor zoper odredbo o zasegu predmeta oceni za neutemeljen, zadošča, da o svoji odločitvi, da odredbe, s katero bi vrnilo predmet prizadetemu, ne bo izdalo, prizadetega le obvesti z dopisom. Ugovora zoper odredbo o zasegu predmetov ni mogoče šteti za pravno sredstvo, saj pravna sredstva zoper odločitve sodišč izdanih v obliki odredbe, s katerimi sodišča odločajo o vodenju postopka, praviloma niso predvidena. Ker takšnega ugovora torej ni mogoče šteti za pravno sredstvo, o njem tudi sodišče ni dolžno odločiti s sklepom ali kakšno drugo obliko odločbe, zoper katero bi bila dopustna pritožba. Poleg tega bi z odločanjem v obliki sklepa, zoper katerega je po I. odst. 74. čl. ZP-1 dovoljena pritožba, razen kadar izrecno ni dovoljena (in po VI. odst. 123. čl. ZP-1 ta ni izrecno izključena, ker tudi ni predvideno odločanje o ugovoru s sklepom), po nepotrebnem zavlačevali postopek o prekršku, ki ga je ravno zaradi zaseženega predmeta, o odvzemu katerega bo odločeno s sodbo o prekršku, potrebno hitro meritorno zaključiti na prvi stopnji. Zoper odločitev o odvzemu predmetov, ki se kot ukrep trajne narave izreče s sodbo o prekršku (4. alineja I. odst. 138. čl. ZP-1) ali s posebnim sklepom (čl. 137/III in IV ZP-1) pa je dopustna pritožba po čl. 137/V ZP-1 oz. po čl. 150/IV ZP-1. Tudi 177. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se ga na podlagi 8. alineje I. odst. 67. čl. ZP-1 subsidiarno uporablja tudi glede zasega in odvzema predmetov, ne predpisuje izrecno, v kakšni obliki sprejme preiskovalni sodnik v kazenskem postopku svoje negativne odločitve, da preiskovalnega dejanja, med katera spada tudi zaseg predmetov (urejen v čl. 220 do 224 ZKP, ki so uvrščeni v XVIII. poglavje ZKP, ki ureja preiskovalna dejanja), ki ga je predlagala stranka, ne bo opravil. Glede na komentar Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zato velja, da takšne odločitve preiskovalni sodnik ne sprejme formalno v obliki sklepa, temveč z dopisom, v katerem obrazloži svoje nestrinjanje, zadevo odstopi v reševanje zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča, ki nato formalno odloči in s sklepom bodisi odredi preiskovalnemu sodniku, da predlagano preiskovalno dejanje opravi, bodisi s sklepom predlog stranke zavrne (glej mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 405 in 406). V nobenem od navedenih primerov glede na čl. 399/II ZKP pritožba zoper sklep zunajobravnavnega senata ni dopustna, saj je 177. čl. ZKP ne predvideva. Podobno tudi v primeru zasega predmetov v postopku o prekršku po 123. čl. ZP-1, kjer v VI. odst. ni predvideno, v kakšni obliki sodišče sprejme negativno odločitev o ugovoru prizadetega (saj predpisuje le ravnanje sodišča v primeru pozitivne odločitve, ko sodišče predmet vrne prizadetemu z odredbo), bi bilo treba šteti ugovor prizadetega le kot predlog (in ne kot pravno sredstvo zoper odredbo, saj pravna sredstva zoper odredbe niso dovoljena), o katerem pa sodišče ni dolžno odločiti s sklepom, zoper katerega bi bila dopustna pritožba, temveč zadošča, da stranko obvesti, da predlogu ne more ugoditi. V nasprotju s čl. 177/I ZKP, ki izrecno predpisuje, da v primeru nestrinjanja s predlogom stranke preiskovalni sodnik odstopi predlog v reševanje zunajobravnavnemu senatu, pa čl. 123/VI ZP-1 ne predpisuje prvostopenjskemu sodišču, da bi v primeru nestrinjanja z ugovorom prizadetega, tak ugovor odstopilo v reševanje kakršnikoli inštanci, zato je šteti, da o njem tudi v primeru negativne odločitve tj. da se zaseženi predmet ne vrne, odloči samo in to ne v obliki sklepa, zoper katerega bi bila dopustna pritožba, temveč zgolj z dopisom vlagatelju ugovora, ki bo lahko pravico do pravnega sredstva uporabil v nadaljnji fazi postopka, ko bo s sodbo o prekršku odločeno o odvzemu predmeta.

Ker glede na navedeno prvostopenjsko sodišče ni imelo pravne podlage, da bi odločilo o obdolženčevem ugovoru s sklepom (in je izpodbijani sklep šteti le kot obvestilo obdolžencu, da njegovemu ugovoru ni bilo ugodeno), pritožba zoper tak sklep ni dopustna. Zato je pritožbeno sodišče tako pritožbo obdolženca kot pritožbo njegovega zagovornika kot nedovoljeni zavrglo (I. odst. 163. čl. ZP-1).