Jedro

Na podlagi 43. in 46. člena ZPZS je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal pristojni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta.

Čeprav pisna pogodba o prenosu pravice uporabe (9. člen ZPZS) ni bila sklenjena, je L. Ž. kljub temu pridobil pravico uporabe na tem zemljišču, saj je ob vednosti in soglasju pravne prednice toženke z ostalimi investitorji zgradil garažni objekt, v katerem je sporna garaža, slednjo pa je nato ves čas nemoteno uporabljal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.291,47 EUR nadomesti z zneskom 1.244,97 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine ID znak: parcela 000 419/20, do celote. Toženki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 1.291,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da zgolj ime na seznamu investitorjev ter izjava, da domnevni investitor razpolaga z zadostnimi sredstvi, še ne predstavlja dokaza, da je pravni prednik tožnika L. Ž. tudi dejansko financiral izgradnjo sporne garaže. Tožnikova izpoved, da naj bi mu L. Ž. povedal, da so gradnjo plačali investitorji iz svojih sredstev, ne predstavlja ustreznega dokaza. Sodišče se sklicuje na Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (ZPZS), ki pa ne predstavlja materialne podlage za odločitev v sporu. Ne glede na to je ZPZS v 9. členu določil, da mora biti pogodba o prenosu zemljišča ali stavbe pisna. Kogentne določbe zakona tudi sodna praksa ne more preseči. Razen tega bi se odločba, s katero bi okrajni ljudski odbor odločil o pravici na družbeni lastnini, morala glasiti na posameznika, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Iz odločbe z dne 10. 2. 1961 izhaja, da zazidalni podatki po preteku dveh let izgubijo veljavnost, do česar se prvo sodišče ni opredelilo. Sodna praksa je sicer sprejela stališče, da izdana gradbeno in lokacijsko dovoljenje implicirata pravico gradnje. Vendar pa to ne pomeni, da izdano gradbeno oziroma lokacijsko dovoljenje tudi dokazuje obstoj pravice gradnje oziroma pravice uporabe. Iz odločb, na kateri se sklicuje tožnik, ne izhaja, da bi ob njuni izdaji izdajatelj sploh presojal obstoj pravice uporabe. Prvostopenjsko sodišče se sklicuje na odločbo II Ips 18/2015, vendar pa se dejansko stanje v tisti zadevi ne more primerjati z dejanskim stanjem v tem sporu. Glede na tedaj veljavne predpise se je stavbno zemljišče oddajalo v uporabo vedno s sklenitvijo pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ter za določeno plačilo, takšna pogodba pa v tem postopku ni bila zatrjevana in tudi ne predložena. Tožnik ni predložil nobenih dokazil o plačilu izgradnje sporne garaže, sama navedba tožnika na seznamu investitorjev pa še ne pomeni, da je tožnik tudi dejansko plačal izgradnjo garaže. V nadaljevanju pritožbe toženka graja tudi razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na vprašanje pridobitve lastninske pravice na drugih podlagah. Izpodbija tudi odločitev o stroških, saj jih sodišče prve stopnje ni izračunalo pravilno.

3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz ugotovitev prvega sodišča med drugim izhaja, da je Občinski ljudski odbor Ljubljana ... z odločbo z dne 10. 2. 1961 odobril uporabo določenih zemljišč za gradnjo potrošniškega centra (v R. naselju), v okviru katerega je bila zajeta tudi gradnja garažnega objekta in da je Okrajni ljudski odbor Ljubljana z odločbo z dne 16. 10. 1961 odločil, da je idejni projekt za gradnjo garaž v R. naselju šteti kot glavni projekt ter se ga odobri. Iz teh odločb tudi izhaja, da je Stanovanjski sklad ObLO Ljubljana ... podal vlogo za zazidalne podatke za gradnjo potrošniškega centra in za gradnjo garažnega objekta (kar je bilo predvideno z zazidalnim načrtom) ter da je bil ustanovljen gradbeni odbor za gradnjo garaž, s tem v zvezi pa so investitorji gradnje garaž predložili pisno izjavo (priloga A5), da imajo za predmetno gradnjo zagotovljena lastna finančna sredstva. Listina v prilogi A5 predstavlja seznam investitorjev za gradnjo garaž, med njimi pa je bil tudi L. Ž. (ki je tožniku povedal, da so gradnjo garaž plačali investitorji iz svojih sredstev), ki je z izgradnjo garažnega objekta pridobil garažo na parc. št. 419/20 (predmet te pravde), kot izhaja tudi iz naznanilnega lista in delilnega načrta (prilogi A8 in A9 – prejšnja parc. št. 177/38 se je zaradi nove izmere ukinila in je nastala nova parc. št. 419/20). L. Ž. je uporabljal to garažo vse do leta 1976, ko jo je prodal tožniku (kupoprodajna pogodba v prilogi A6), ki jo od tedaj uporablja ves čas.

6. Na podlagi teh dejstev je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tudi L. Ž. financiral izgradnjo svoje garaže. Izvedeni dokazi oziroma ugotovljena dejstva so zadoščala za prepričljivost takšne ugotovitve, zato ni bilo potrebno, da bi tožnik moral predložiti še "dokazila o plačilu izgradnje", kot neutemeljeno trdi pritožba (ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil). Toženka ne trdi, da bi to gradnjo financirala njena pravna prednica ali kdo drug. Nesporno je, da je bil garažni objekt zgrajen, da so ga investitorji uporabljali, da je pravna prednica toženke za gradnjo vedela, da je z njo soglašala in da imetnikom garaž njihove uporabe ni nikoli branila.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je pravna prednica toženke na podlagi omenjenih odločb z dne 10. 2. 1961 in 16. 10. 1961 prenesla pravico uporabe zemljišča, na katerem je bil zgrajen garažni objekt, na investitorje, med njimi tudi na L. Ž. (glede parc. št. 419/20). Na podlagi 43. in 46. člena ZPZS (to je bil zvezni, ne pa republiški zakon, kot napačno šteje toženka) je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal pristojni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno štelo, da je pravna prednica toženke s prej omenjenima odločbama dovolila gradnjo garažnega objekta na spornem zemljišču in da je pravica uporabe zemljišča za gradnjo zajemala tudi trajno uporabo zemljišča v družbeni lastnini, na katerem je bil zgrajen garažni objekt, zaradi česar je pravna prednica toženke na investitorje gradnje tega objekta (med njimi tudi na L. Ž.) prenesla pravico uporabe na tem zemljišču. Prenos pravice uporabe v zemljiški knjigi ni imel konstitutivnega pomena, zato so jo investitorji gradnje garažnega objekta pridobili že na podlagi prej navedenih dejstev. Čeprav pisna pogodba o prenosu pravice uporabe (9. člen ZPZS) ni bila sklenjena, je L. Ž. kljub temu pridobil pravico uporabe na tem zemljišču, saj je ob vednosti in soglasju pravne prednice toženke z ostalimi investitorji zgradil garažni objekt, v katerem je sporna garaža, slednjo pa je nato ves čas nemoteno uporabljal (takšno stališče o prenosu pravice uporabe je v sodni praksi uveljavljeno – prim. II Ips 553/2002, II Ips 223/2009, I Cp 1470/2012). Za prenos pravice uporabe tudi ni relevantno, ali so investitorji v zvezi s prenosom pravice uporabe plačali nadomestilo ali ne. Ker je šlo za gradnjo garažnega objekta (ne pa posamezne garaže), v katerem je bilo 38 garaž (priloge A5, A8 in A9), za prenos pravice uporabe ni bilo potrebno, da bi se v prej omenjenih odločbah navajali poimensko vsi investitorji, ampak je zadoščalo, da sta v njih navedena Stanovanjski sklad ObLO Ljubljana ... (priloga A11) in Gradbeni odbor za gradnjo garaž v R. naselju (priloga A10), v okviru katerih so očitno investitorji gradnje operativno izpeljali to investicijo v svojem imenu.

8. Toženkina trditev, da je iz odločbe (priloga A11) razvidno, da zazidalni podatki izgubijo veljavnost po preteku dveh let, je nepomembna že zato, ker je bil garažni objekt zgrajen, investitorji so ga nato ves čas neovirano uporabljali, ob nespornem dejstvu, da je bil zgrajen pred 31. 12. 1967, pa se šteje, da ima tudi ta objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje (118. člen Gradbenega zakona), kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče (toženka te ugotovitve ne izpodbija). Prvostopenjsko sodišče se ni sklicevalo na odločbo II Ips 18/2015, kar je jasno razvidno iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so pritožbena izvajanja v tem pogledu brezpredmetna.

9. Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča je pravilen njegov zaključek, da je bil pravni prednik tožnika dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini, da je bila ta pravica na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 2. 3. 1976 z garažo vred prenesena na tožnika in da je tožnik kot dejanski imetnik pravice uporabe na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini izvirno pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini z dnem uveljavitve tega zakona 25. 7. 1997. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice na drugih pravnih podlagah.

10. Pritožba utemeljeno graja stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje. Upoštevajoč višino sodne takse, nagrado za odvetniške storitve in DDV znaša pravilen izračun zneska pravdnih stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožniku, 1.244,97 EUR, ne pa 1.291,47 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari kot neutemeljeno ter v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP). Pritožbi v stroškovnem delu je ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

12. Toženka ni uspela s pritožbo glede glavne stvari, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).