Jedro

Ne gre za očitno kršitev materialnega zakona, kadar se zaradi nezadostne jasnosti besedila, zakon lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa je svojo odločitev oprl na eno od možnih razlag po takrat veljavni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 29.3.2005, s katero je zavrnila zahtevo tožnice, da se po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločba Upravne enote Ljubljana z dne 15.3.2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil pod točko 4. izreka, da se zahteva za denacionalizacijo dela parc. št. 19/2, ob odvzemu iz posesti parc. št. 19/1, travnik v izmeri 1405 m2 in parc. št. 22, travnik v izmeri 420 m2, zavrne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z njeno razlago, da ni podan nobeden razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Glede na to, da se je tožnica sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130 z dne 23.5.2002, in zahtevala tudi razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ki je po 2. odstavku 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) možna, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni zakon, je tožena stranka o tem delu zahteve odločila po vsebini in je zahtevo zavrnila, ker je ocenila, da navedeni razlog za razveljavitev odločbe ni podan. Sodišče prve stopnje pa je iz podatkov upravnega spisa ugotovilo, da je tožnica zahtevo za razveljavitev odločbe vložila dne 18.9.2002, ko po tedaj veljavnih določbah ZUP legitimacije za vložitev tega pravnega sredstva še ni imela. Razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici na zahtevo stranke namreč do uveljavitve ZUP-C (ZUP-C je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 73/04, veljati je začel 20.7.2004, uporablja se od 1.1.2005) zakon ni omogočal, saj je določal, da lahko pristojni organ odločbo razveljavi le po uradni dolžnosti. Zato bi tožena stranka morala v tem delu zahtevo tožeče stranke zavreči. Ne glede na to, da je tožena stranka vlogo z odločbo zavrnila, namesto da bi jo s sklepom zavrgla, ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev in bi bilo treba zato odločbo odpraviti. Zavrnilna odločba namreč tožnici ni v škodo, saj meritorne odločitve sploh ni bila upravičena zahtevati. Vsebinski razlogi, s katerimi je tožena stranka zahtevo tožnice zavrnila, za odločitev niso pomembni in se sodišče do njih ni opredelilo.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo, ker še vedno meni, da se mora njena zahteva za denacionalizacijo dela parc. št. 19/2 ob odvzemu kot parc. št. 19/1 in 22, vse k.o..., obravnavati. Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, dokazuje, da so upravne enote postopale napačno. Na podlagi razlage Ustavnega sodišča RS meni, da je upravna enota pravi naslov za odločanje in to je bila tudi njena zahteva. Pred zakonom naj bi bili vsi enaki, zato ne more biti glavni razlog za odločanje, kdaj bo neka upravna enota rešila kakšno denacionalizacijsko zahtevo, temveč gre za vsebinsko zahtevo pri pristojnem organu. Zaradi kršitev je Ustavno sodišče RS tudi podalo razlago.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, pa ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. V tem upravnem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu s to določbo obravnavalo kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je prvostopenjska sodba postala s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Po 86. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče RS preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker tožnica ne navaja revizijskih razlogov iz 85. člena ZUS-1, je revizijsko sodišče preverilo pravilno uporabo materialnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo.

Revizija ni utemeljena.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi tožnica z vlogo z dne 18.9.2002 na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) zahtevala spremembo 4. točke izreka odločbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo v navedenem obsegu. Ta del tožničine zahteve, ki ga glede na določbo 46. člena ZUstS rešuje upravna enota, ni predmet tega upravnega spora, kot je to pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Hkrati pa je tožnica z isto vlogo zahtevala, da se po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi v skladu z 2. odstavkom 274. člena ZUP odločba o denacionalizaciji v spornem delu. Za odpravo odločbe, ki jo je predlagala tožnica pred uveljavitvijo novele ZUP-C (ki se je začela uporabljati 1.1.2005), bi morali biti izpolnjeni razlogi iz 1. odstavka 274. člena ZUP, ki pa v danem primeru glede na podatke, razvidne iz predloženih spisov, niso bili podani. Po določbi 2. odstavka v času vložitve vloge veljavnega 274. člena ZUP je lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavil po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Tudi po presoji revizijskega sodišča pa v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za razveljavitev navedene odločbe po nadzorstveni pravici. Če je Ustavno sodišče RS podalo razlago posameznih določb ZDen, to namreč še ne pomeni, da so podani razlogi za razveljavitev denacionalizacijske odločbe po nadzorstveni pravici po navedenih določbah ZUP. To pa sta pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Podlaga za razveljavitev je lahko le očitna kršitev materialnega zakona. Tudi po presoji revizijskega sodišča pa ne gre za očitno kršitev materialnega zakona, če je Ustavno sodišče Republike Slovenije podalo drugačno razlago določb ZDen, kot je podana v pravnomočni denacionalizacijski odločbi. Ne gre namreč za očitno kršitev materialnega zakona, kadar se zaradi nezadostne jasnosti besedila, zakon lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa je svojo odločitev oprl na eno od možnih razlag po takrat veljavni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zato revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.