Up-447/00

11. 12. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 11. decembra 2001

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Up 23/99 z dne 20. 4. 2000 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1519/96-7 z dne 23. 12. 1998, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-317/95-VN z dne 20. 6. 1996 in s sklepom Upravne enote Ajdovščina, št. 321-513/93-95 z dne 18. 5. 1995 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica navaja, da je bil njenemu očetu C. C. leta 1949 podržavljen gozd, ki je bil leta 1962 vrnjen njenemu možu Č. Č.

Ker naj bi bil gozd v času podržavljenja izsekan v korist države, naj bi zahtevala v denacionalizacijskem postopku vrnitev posekanega lesa po določbi četrtega odstavka 17. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) v zvezi s petim odstavkom 42. člena ZDen.

Prvostopni upravni organ je zahtevo pritožnice zavrgel, ker ZDen ne predvideva priznavanja odškodnine v takih primerih.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju Ministrstvo) je njeno pritožbo zoper sklep upravnega organa zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopnega upravnega organa.

Ugotovilo je tudi, da bi bilo treba zahtevo za denacionalizacijo pritožnice zavreči tudi zato, ker pritožnica kljub pozivu vloge za denacionalizacijo ni dopolnila. Vrhovno sodišče je v upravnem sporu na prvi stopnji tožbo pritožnice zoper navedeno odločbo Ministrstva zavrnilo, prav tako pa je v pritožbenem postopku zavrnilo njeno pritožbo zoper sodbo senata prve stopnje.

Pritožnica navaja, da je država v prvih povojnih letih oškodovala njeno družino. Razlaga ZDen, po kateri naj bi v primerih, kot je njen, ne šlo za vračanje premičnin večje vrednosti, naj bi bila nepravilna, odločanje na podlagi take razlage pa nezakonito. Zato naj bi bila pritožnici kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ZDen).

B.

Pritožnica ne zatrjuje, da so ji bila v postopku kršena ustavna jamstva procesne narave. Oporeka zgolj materialnopravni presoji sodišča oziroma uporabi materialnega prava. Ustavno sodišče pa se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo.

Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči tudi tako, da sodišče ne odloči drugače, kot sicer v drugih podobnih primerih. Pritožnica svojo neenakost v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci vidi v tem, da tistim, ki jim je bila nepremičnina vrnjena po ZDen, pripada tudi pravica do vrnitve premičnin večje vrednosti, njej pa ne, čeprav je do oškodovanja za premično premoženje prišlo v času, ko je bil gozd podržavljen.

Vračanje premičnin večje vrednosti samo po sebi ni povezano z vračanjem nepremičnine, kot to zmotno meni pritožnica. Če je osebi podržavljena premičnina iz četrtega odstavka 17. člena ZDen, se ta vrača ne glede na to, ali je bila podržavljena kakšna nepremičnina ali ne. Iz ustavne pritožbe in izpodbijanih odločb pa je razvidno, da v obravnavanem primeru ni šlo za podržavljenje premičnin.

Pritožnica kljub temu, da sama navaja, da je država sekala na svojem, navedeno mnenje o neenakosti oblikuje prav na podlagi napačnega izhodišča, po katerem naj bi v obravnavanem primeru šlo za podržavljenje premičnin. Drevesa so sestavina gozda, les iz gozda pa so plodovi gozda. Stvarno pravo ureja pridobitev lastninske pravice na plodovih (ali siceršnjih prejšnjih sestavinah stvari) po njihovi ločitvi od stvari. Pritožnica pa uveljavlja zahtevek za plačilo odškodnine za les, ki je bil posekan v času, ko ne njen mož ne njen oče nista bila lastnika gozda. Pravico do denacionalizacije torej ne uveljavlja na podlagi okoliščine, da je bil podržavljen les, temveč na podlagi tega, da naj bi njen mož leta 1962 pridobil zemljišče, ki je bilo izsekano potem, ko naj bi bilo podržavljeno njenemu očetu. Ne gre torej za odškodnino za les, ki bi bil posekan pred podržavljenjem in kot tak, tj. kot premičnina v lasti njenega moža oziroma očeta, podržavljen. Tudi ne gre za odškodnino za les, ki bi ga država posekala v gozdu, ki bi bil last njenega očeta. V

denacionalizacijskem postopku pa se podržavljeno premoženje vrača tistemu, ki mu je bilo podržavljeno. Stališče Vrhovnega sodišča, da posekan les ni premičnina, glede katere bi bilo mogoče uporabiti določbo četrtega odstavka 17. člena ZDen, se torej ne nanaša na "spravljen les v skladovnice", ki bi ga država podržavila, ali na les, ki bi ga država posekala v gozdu pritožničinega očeta.

Tudi če bi šlo za vrnitev podržavljenega gozda po določbah ZDen, upravičenec ne bi mogel zahtevati denacionalizacije za les, posekan v času od podržavljenja do vrnitve gozda, oziroma do uveljavitve ZDen. Kot je že Vrhovno sodišče pojasnilo, ZDen z drugim odstavkom 72. člena izrecno izključuje možnost odškodninskih zahtevkov iz naslova podržavljenega premoženja za obdobje pred uveljavitvijo ZDen. Le če bi se po podržavljenju zmanjšala vrednost podržavljene nepremičnine, ki se vrača v postopku denacionalizacije, bi bil upravičenec upravičen do plačila razlike v vrednosti med podržavljeno in vrnjeno nepremičnino (26. člen ZDen), in obratno, če bi se vrednost povečala, bi moral upravičenec vrniti odškodnino v vrednosti vlaganj, zaradi katerih se je vrednost nepremičnine povečala (25. člen ZDen). Vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov se v postopku denacionalizacije ugotavlja na podlagi predpisa iz tretjega odstavka 44. člena ZDen po kriterijih katastrske kulture, katastrskega razreda in katastrskega okraja. Sekanje v gozdu pa ne privede nujno do spremembe katastrskega razreda ali kulture. Da bi pritožnica v denacionalizacijskem postopku sploh lahko uveljavljala plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine, pa bi moralo iti za postopek vračanja take nepremičnine po določbah ZDen, tj. za vračanje podržavljenega gozda, prejšnjemu lastniku. Ker za to ne gre, tudi navedenega zahtevka po 26. členu ZDen ne bi mogla uveljavljati.

Iz navedenega je razvidno, da ne gre za primer, ko bi sodišče odločilo drugače, kot sicer v drugih podobnih primerih. Prav tako odločitev sodišča ni tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na sklepih, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije norm mogoči. Zgolj dejstvo, da je sodišče pravo razumelo in obrazložilo drugače, kot ga razume pritožnica, in dejstvo, da pritožnica s svojim zahtevkom ni uspela, pa ne predstavljata kršitve enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz drugega odstavka 14. člena in iz 22. člena Ustave.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan