Jedro

Potrošnik je izpolnil vse svoje obveznosti za uveljavljanje varstva pravic po ZVPot, med tem ko tožeča stranka kot izvajalka storitve svojih obveznosti v postopku varstva pravic potrošnika ni izpolnila, in zato ni mogoče šteti, da ni izpolnjen zakonski pogoj obstoja nepravilno opravljene storitve. V tovrstnih upravnih sporih sta bistveni dve obveznosti izvajalca storitve. Prva obveznost se nanaša na primer, ko tudi za izvajalca storitve napaka ni sporna in v tem primeru mora najpozneje v osmih dneh ugoditi potrošnikovi zahtevi (1. odstavek 39. člena ZVPot). Druga obveznost se nanaša na primer, ko se izvajalec storitve ne strinja s stališčem potrošnika, da je bila storitev opravljena nepravilno in v takem primeru mora pisno odgovoriti potrošniku na njegovo zahtevo najkasneje v osmih dneh po prejemu zahteve (2. odstavek 39. člena ZVPot).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota A z dne 16. 11. 1999. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi določila 38. in 71. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) tožniku odredil, da mora ugoditi zahtevi potrošnika AA, I 12, B, in mu vrniti znesek 149.777,50 SIT, ki predstavlja strošek servisne storitve na njegovem osebnem vozilu. V drugi točki izreka je prvostopenjski upravni organ odločil, da je tožnik zavezan vrniti znesek potrošniku v roku 5 dni od dneva prejema odločbe.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je (pri)tožnik pojasnjeval dejanske okoliščine primera in med drugim navedel, da se je potrošnik z vsemi popravili strinjal in da je tožnika prosil za finančno pomoč. Navaja, da se je prizadeti potrošnik dne 8. 7. 1999 oglasil pri pritožniku in ga seznanil z mnenjem Naravoslovno-tehnične fakultete Univerze v Ljubljani, da je do zloma vijaka prišlo zaradi napake v materialu. Tožnik je zaradi poslovne politike dne 12. 10. 1999 s pisnim memorandumom priznal potrošniku dobropis v poljubni višini. Meni, da je potrošnik zlorabil ravnanje (pri)tožnika in dobropis tržni inšpektorici predstavil kot način reševanja reklamacije, ki je sicer (pri)tožniku sploh ni podal. Pri pritožbi tudi navaja, da med strankama res ni spora o obstoju napake, ki jo je bilo treba odpraviti, vendar pa to ne pomeni, da med njima ni spora o tem, ali je bila storitev opravljena nepravilno. (Pri)tožnik trdi, da je storitev opravil pravilno in da zato ni podan pogoj za odločanje iz 2. odstavka 71. člena ZVPot. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da sta se potrošnik in (pri)tožnik dne 28. 2. 2000 dogovorila za vračilo denarja zaradi nepravilno opravljene storitve po računu št. 221915 z dne 14. 6. 1999 in za vrednost hladilnika in opravljeno storitev za zamenjavo hladilnika po računu št. 217221 z dne 3. 9. 1998. Potrošnik dogovorjenega zneska ni dobil in po večkratnih neuspešnih intervencijah potrošnika je prejel memorandum z dobropisom oziroma možnostjo uporabe brezplačnih uslug pri tožniku v vrednosti 149.777,50 SIT. Tožena stranka se sklicuje na mnenje Naravoslovno-tehnične fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelka za materiale in metalurgijo. Iz tega mnenja izhaja, da je pri obeh servisnih storitvah šlo za napačno odločitev mehanika, ki je namesto, da bi zamenjal le zlomljen vijak na glavi motorja, brez potrebe zamenjal zunanji in notranji hladilnik. Tožena stranka izhaja iz ugotovitve, da med strankama ni spora o obstoju napake in sicer da je tožnik brez potrebe zamenjal zunanji hladilnik in da je pri drugi storitvi brez potrebe zamenjal še notranji hladilnik, ker se je na koncu ugotovilo, da je hladilna tekočina puščala zaradi zlomljenega vijaka. Tožena stranka meni, da priznanje napake izhaja tudi iz konkludentnih dejanj tožeče stranke, ki je dala dobropis potrošniku, čeprav ZVPot tega ne predvideva. Tožena stranka ne sprejema argumenta (pri)tožnika, da je z dobropisom želel ohraniti dobre poslovne odnose s potrošnikom, kajti to bi lahko uresničil z izpolnitvijo ustnega dogovora, ne pa z izdajo dobropisa. Tožena stranka tudi odgovarja pritožbenemu ugovoru, da se prvostopenjska odločba ne nanaša na vračilo kupnine, ampak na vračilo dela plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi v višini, s katero sta se strinjala tožnik in potrošnik. Na tej podlagi tožena stranka meni, da je prvostopenjski upravni organ pravilno uporabil določili 38. in 71. člena ZVPot. Tožnik vlaga tožbo zoper toženo stranko zaradi odprave prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Pravi, da tožena stranka sploh ni ugotavljala, ali je bila storitev tožeče stranke opravljena nepravilno. To pomeni, da ni podlage za uporabo določila 38. člena ZVPot. Tožeča stranka ni nikdar priznala, da je nepravilno opravila storitev, ampak je ves čas zatrjevala in dokazovala, da je storitev opravila v skladu s pravili stroke. Ugotovitev tožene stranke, da je storitev opravljena nepravilno je zato zmotna in v nasprotju s podatki v spisu. V tožbi pojasnjuje postopek ugotavljanja napake s strani izvajalcev servisne storitve. Potrošnik ni vložil nobene reklamacije in tudi v spisu ni listine, ki bi dokazovala obstoj reklamacije v smislu določila 38. člena ZVPot. Uveljavlja in pojasnjuje, da je sklepanje tožene stranke na podlagi izdaje memoranduma kot konkludentnega dejanja za priznanje napake napačno in brez podlage. Med drugim predlaga izvedbo naslednjih dokazov: zaslišanje BB, ki je izdal memorandum, zaslišanje strank in vključitev izvedenca avtomehanične oziroma druge ustrezne stroke. Predlaga, da sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi in odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do dneva plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je pa poslala upravne spise.

Prizadeta stranka AA ni odgovoril na tožbo.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

ZVPot (Uradni list RS, št. 20/98) v VI. poglavju med drugim ureja dolžnosti potrošnika v primeru, da potrošnik želi varstvo pravic po tem zakonu zaradi stvarnih napak v zvezi z opravljanjem storitev in dolžnosti izvajalca storitev v postopkih uveljavljanja pravic potrošnikov. V zadevi ni sporno, da stvar, ki je bila predmet opravljanja storitve pri tožniku ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo (1. točka 1. odstavka 37. člena ZVPot). Prizadeta stranka je kot potrošnik, ki je uveljavljal svoje pravice iz naslova stvarne napake, po podatkih v spisu izpolnil vse obveznosti, ki jih določa postopek uveljavljanja varstva pravic potrošnika. O napaki je obvestil tožnika kot izvajalca storitve v roku dveh mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita (1. odstavek 37.a. člena ZVPot), kar navaja tudi tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo; v obvestilu o napaki je potrošnik opisal napako in prodajalcu omogočil, da stvar pregleda (2. odstavek 37.a člena ZVPot); obvestilo o napaki je potrošnik tožniku sporočil osebno (3. odstavek 37.a člena ZVPot) in ker je potrošnik pravilno obvestil prodajalca o napaki (1. odstavek 37.c člena ZVPot), je po presoji sodišča potrošnik izpolnil vse zakonske dolžnosti, ki so potrebne za uveljavljanje varstva pravice potrošnika v konkretnem primeru v skladu z določilom 37.c člena oziroma 38. člena ZVPot. Kajti, iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je bil potrošnik, ki je pridobil mnenje znanstvene inštitucije, in ga predložil tožeči stranki, prepričan, da je bila storitev opravljena nepravilno (1. odstavek 38. člena ZVPot). Dejstvo, da je napaka nesporna pa je tudi pogoj za obveznost izvajalca storitve, da ugodi potrošnikovi zahtevi (38. in 39. člen ZVPot). To pa je tudi sporna okoliščina v tem upravnem sporu, kajti tožeča stranka uveljavlja, da storitev ni bila opravljena nepravilno. Sodišče je zato v tem upravnem sporu moralo presoditi, ali je na podlagi ravnanj potrošnika in tožeče stranke v postopku varstva pravic potrošnika po ZVPot mogoče šteti, da so izpolnjeni vsi pogoji za obveznost tožeče stranke, da ugodi zahtevi potrošnika ali ne oziroma ali so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 71. člena ZVPot. Ob presoji ravnanj potrošnika in tožeče stranke v postopku uveljavljanja pravic po ZVPot sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo. Razlog je v tem, da je potrošnik izpolnil vse svoje obveznosti za uveljavljanje varstva pravic po ZVPot, med tem ko tožeča stranka kot izvajalka storitve svojih obveznosti v postopku varstva pravic potrošnika ni izpolnila, in zato ni mogoče šteti, da ni izpolnjen zakonski pogoj obstoja nepravilno opravljene storitve. V tovrstnih upravnih sporih sta bistveni dve obveznosti izvajalca storitve. Prva obveznost se nanaša na primer, ko tudi za izvajalca storitve napaka ni sporna in v tem primeru mora najpozneje v osmih dneh ugoditi potrošnikovi zahtevi (1. odstavek 39. člena ZVPot). Druga obveznost se nanaša na primer, ko se izvajalec storitve ne strinja s stališčem potrošnika, da je bila storitev opravljena nepravilno in v takem primeru mora pisno odgovoriti potrošniku na njegovo zahtevo najkasneje v osmih dneh po prejemu zahteve (2. odstavek 39. člena ZVPot). V konkretnem primeru je pravno relevantna najprej obveznost iz določila 2. odstavka 39. člena ZVPot, kajti tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da storitev ni bila opravljena nepravilno. Če je bila za tožečo stranko napaka pri opravljanju storitev sporna, kot trdi v tožbi, potem bi morala po ZVPot potrošniku najkasneje v osmih dneh pisno odgovoriti, da je napaka sporna oziroma da po njenem mnenju ni šlo za nepravilno opravljeno storitev . To je zakonska obveznost izvajalca storitve po določilu 2. odstavka 39. člena ZVPot. Ker tega pisnega odgovora tožeča stranka ni podala, je treba z interpretativno tehniko nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario) določila 2. odstavka 39. člena ZVPot šteti, da je bila storitev v konkretnem primeru opravljena nepravilno. Izvajalec storitve sicer lahko v samem postopku uveljavljanja varstva pravic potrošnikov prizadeti stranki ponudi razne alternativne možnosti razrešitve spora, ki jih ZVPot niti ne predvideva, vendar pa mora v vsakem primeru izpolniti obveznosti, ki jih zahteva ZVPot. Drugačna razlaga 39. člena ZVPot bi pripeljala do tega, da potrošniki ne bi mogli učinkovito uveljavljati pravice iz ZVPot in bi bila zato drugačna razlaga določbe 39. člena ZVPot v nasprotju z namenom ZVPot. Iz določila 1. člena ZVPot jasno izhaja, da ZVPot vzpostavlja pravice s t.i. zakonskim statusom in tudi za zakonske pravice po uveljavljenih metodah razlage prava velja, da jih je treba razlagati tako, da jih upravičenci lahko učinkovito uveljavljajo in zavarujejo. Iz tega sledi, da je tožeča stranka imela v skladu z določilom 1. odstavka 39. člena ZVPot obveznost, da najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi. V nadaljnjem presojanju zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče moralo ugotoviti, ali so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 71. člena ZVPot oziroma ali je imela tožena stranka utemeljene razloge za zavrnitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo. Po določilu 1. odstavka 71. člena ZVPot, če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo, naj mu vrne znesek za plačano storitev, lahko pristojni tržni inšpektorat ali drug pristojen inšpekcijski organ na potrošnikov predlog izda odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi. Po določilu drugega odstavka istega člena lahko odločbo iz določila prvega odstavka tega člena pristojni organ izda, če med strankama ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca, ali če je na drug način nedvomno dokazana. Iz uradnega zaznamka z dne 27. 10. 1999 izhaja, da je potrošnik podal predlog za ukrep inšpektorja. Navedeni trije pogoji za izdajo inšpekcijskega ukrepa iz določila 2. odstavka 71. člean ZVPot so postavljeni alternativno. Sodišče je ugotovilo, da je na podlagi ravnanj prizadete stranke in tožeče stranke ob upoštevanju določb ZVPot v zvezi z obveznostmi potrošnika, izvajalca storitev in določilom 39. člena ZVPot treba šteti, da med potrošnikom in izvajalcem storitve ni bilo spora o obstoju napake v tem smislu, da je bila storitev opravljena nepravilno. Poleg tega pogoja je izpolnjen tudi tretji alternativni pogoj iz določila 2. odstavka 71. člena ZVPot. Med tem, ko je potrošnik že v fazi reklamacije pridobil mnenje znanstvene inštitucije in sicer Oddelka za materiale in metalurgijo pri Naravoslovno-tehnični fakulteti Univerze v Ljubljani, ki ga je prvostopenjski upravni organ štel za dokaz o nepravilno opravljeni storitvi, tožeča stranka niti v pritožbi niti v tožbi ni pridobila neodvisnega strokovnega mnenja glede pravilnosti opravljene storitve. V pritožbi samo navaja, da sta tako potrošnik kot tožeča stranka v obeh primerih servisnih posegov ugotovila, za kakšno napako gre, da sta se strinjala z odpravo napake in da je bila napaka strokovno pravilno odpravljena. Tožeča stranka šele v tožbi v upravnem sporu predlaga vključitev izvedenca avto-mehanične stroke, zaslišanje priče, ki je izdala memorandum in strank. Po določilu 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) stranke v upravnem sporu ne smejo predlagati dokazov, če so imele možnost predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V konkretnem primeru tožeča stranka ne zatrjuje, da ni imela možnosti predlagati teh dokazov v upravnem postopku in te okoliščine niti ne izhajajo iz podatkov v spisu. Zato je sodišče te dokazne predloge zavrnilo, saj je lahko o zakonitosti izpodbijanega akta odločalo na podlagi podatkov, ki so v spisu.

Postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta je bil zato pravilen, odločba je pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS), zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker lahko stranke v tovrstnem upravnem sporu izpodbijajo samo dokončen posamični akt, zoper katerega ni možna pritožba v upravnem postopku (2. odstavek 1. člena ZUS), je sodišče smiselno štelo, da tožeča stranka izpodbija samo drugostopenjsko odločbo in ni posebej odločalo o zavrženju tožbe zoper upravni akt prvostopenjskega upravnega organa.

Z izrekom sodbe je zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov, ker po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta.