Jedro

Določba 155. člena Stanovanjskega zakona se nanaša le na položaj tistih lastnikov stanovanj, katerih stanovanja so bila oddana v času administrativnega oddajanja stanovanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora prva tožena stranka drugi toženi stranki zagotoviti primerno stanovanje do 19.10.1992 ter da se drugi toženi stranki odpoveduje stanovanjsko razmerje za enosobno stanovanje v Š. ter da mora toženka to stanovanje izprazniti v 15 dneh po tem, ko ji bo prva tožena stranka priskrbela drugo primerno stanovanje.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožujeta tožnici in predlagata spremembo. Zatrjujeta, da iz spisa ni mogoče ugotoviti, na kakšen najem misli sodišče. V nobenih listinah namreč ni govora o najemu, kar pomeni, da si ga je sodišče preprosto izmislilo. Dejansko je šlo za začasno oddajo spornega stanovanja v razpolaganje prvi toženi stranki. Tak je bil le usten dogovor, ki ga je odločba prve tožene stranke z dne 27.12.1977 tudi konkretizirala. S tem se je administrativno, s posredovanjem prve tožene stranke trenutno rešil problem dveh družin. Vsebina dogovora jasno izhaja iz odločbe o dodelitvi stanovanja z dne 27.12.1977. Razpolagalna pravica na spornem stanovanju torej ni bila dana za nedoločen čas in pod tako neugodnimi pogoji, da lahko tožnice zahtevajo le socialno najemnino, kot jo je določilo sodišče v zadevi P. Gre za grobo kršitev lastninske pravice, saj tožnici za svoje stanovanje ne moreta prejemati ustrezne ekonomske najemnine. Tako stanje ne more trajati v nedogled, še manj pa temeljiti na administrativnih odločbah, ki niti niso bile v celoti izvršene. Še leta 1991 sta F. hotela, naj se jima ob odkupu stanovanja v P. v ceno všteje kupnina za sporno stanovanje.

Prva tožena stranka se s tem ni strinjala in F. sta plačala celotno kupnino, sporno stanovanje pa podarila hčerkama. Te z najemnino borih 1.400,00 SIT ne krijeta niti davkov, kaj šele stroškov, ki bremenijo etažnega lastnika. Prva tožena stranka se je torej zavezala odkupiti sporno stanovanje, ki pa ga sedaj noče. Tako je vse breme stanovanjskega problema svoje delavke (toženke) prenesla na tožnici, oz. še prej na njuna starša. Prva tožena stranka ima prazno primerno stanovanje za toženko, pa ga ni pripravljena oddati v uporabo, čeprav je že več let neizkoriščeno.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnici se zaman sklicujeta na določbo 155. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91). Ta določba se nanaša namreč le na položaj tistih lastnikov stanovanj, katerih stanovanja so bila oddana v času administrativnega oddajanja stanovanj. Sporno stanovanje pa je prva tožena stranka oddala po tem, ko je z lastnikom sklenila sporazum, po katerem mu je dodelila večje stanovanje, na katerem je potem pridobil stanovanjsko pravico, v zameno pa ji je on prepustil v razpolago svoje stanovanje. Sporno stanovanje je prva tožena stranka potemtakem oddala ne le s privolitvijo lastnika (pravnega prednika tožnic), marveč je bila oddaja stanovanja celo podlaga omenjenega sporazuma med lastnikom in prvo toženo stranko. O tem se je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo tako z zaslišanjem direktorja prve tožene stranke, kot prič J. in L. F., konec koncev pa to potrjujejo tudi pritožbene navedbe. Razmerje med pravnim prednikom tožnic in prvo toženo stranko je treba zato presojati kot najemno razmerje, ne glede na to, kako sta ga stranki pravno kvalificirali.

Ker tožnici ne zatrjujeta, da bi najem prenehal (npr. z odpovedjo, s pretekom določenega roka, z izpolnitvijo razveznega pogoja, ali kako drugače), odtujitev v najem dane stvari pa nima za posledico prenehanja najema (591. člen ZOR), tožnici ne moreta zahtevati izpraznitve in vrnitve spornega stanovanja. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da sta se pravni prednik tožnic in prva tožena stranka dogovorila, da bo prva tožena stranka sporno stanovanje odkupila (tožnici ne zahtevata prodaje spornega stanovanja), irelevantno pa je tudi, kolikšno najemnino plačuje druga toženka (višina najemnine ni predmet tega postopka). Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).