Jedro

Če stranka v tožbi ali v odgovoru na tožbo zahteva, da prvostopno sodišče odloči o tožbi po opravljeni glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje, če o tožbi odloča meritorno, glavno obravnavo dolžno opraviti. Katere dokaze bo na njej izvedlo, pa je stvar sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.8.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ž. z dne 22.10.2001. S to odločbo je prvostopni organ odločil da se tožnikova zahteva za vračilo nepremičnine parc. št. 340 k.o. S.G. zavrne. S sklepom pa je prvostopno sodišče popravilo napako v sodbi v zvezi z navedbo imena pooblaščenke.

Prvostopno sodišče je tožnikovo tožbo zavrnilo ob sklicevanju na razloge ki jih je v svoji odločbi navedla že tožena stranka, pri čemer se je oprlo na 2. odstavek 67. člena ZUS. Dodatno pa je še pojasnilo, da je bila obravnavana parcela podržavljena z odločbo Komisije za arondacijo Občine Ž. z dne 6.7.1964, skupaj s še dvema parcelama in da so prejšnji lastniki kot nadomestilo za podržavljenje parcele po tej odločbi prejeli dve drugi parceli (562 in 565), katerih vrednost, izračunana po metodologiji, predpisani z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen), znaša 112% vrednosti podržavljenih zemljišč. Glede na to je prvostopno sodišče pritrdilo stališču prvostopnega upravnega organa in tožene stranke da za denacionalizacijo v tem primeru ni podana podlaga v 29. točki 3. člena ZDen, ki določa da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Odločba o arondaciji je bila v tem primeru izdana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, na njeni podlagi pa so upravičenci dobili ustrezna nadomestna zemljišča, saj vrednost nadomestnih zemljišč predstavlja 112% vrednosti podržavljenih zemljišč. Prvostopno sodišče je kot akt o podržavljenju štelo arondacijsko odločbo, ki je bila tudi podlaga za izvedbo prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Glede na to je prvostopno sodišče menilo, da drugačnega dokazovanja, kot izhaja iz arondacijske odločbe, ni mogoče uspešno uveljavljati s pričami ter dokazovati, kdaj in na kakšen način so bile podržavljene obravnavane parcele. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi tožbeno navedbo, da odškodnina za parc. št. 340 k.o. ni bila nikoli izplačana. Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, čeprav je to tožnik v tožbi predlagal, ker se v postopku denacionalizacije upoštevajo listinski dokazi, ki jih mora stranka predložiti vlogi za denacionalizacijo, zato v tem primeru dokazovanje s pričami, ki ga je tožnik predlagal, ne bi privedlo do drugačne odločitve.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Meni, da so bile storjene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ker kljub njegovi zahtevi ni bila opravljena ustna obravnava, ki bi bila nujna, da bi se na njej izvedli dokazi, ki bi bistveno pripomogli k razjasnitvi zadeve. V tem primeru je namreč bistveno, kdaj in s katerim aktom, je bila parcela 340 k.o. S.G. dejansko podržavljena, pri čemer ne more biti zanemarljivo, kdaj je upravičenec izgubil posest nad to nepremičnino. Pravna podlaga za podržavljenje v tem primeru ne more biti arondacijska odločba Arondacijske komisije Občine Ž., ker ta odločba strankam ni bila vročena. Tudi ni dejansko učinkovala saj je ostala navedena parcela v dejanski posesti tožnikov vse do leta 1967. Prvostopno sodišče pa se sklicuje na to odločbo in na zemljiškoknjižni vpis kot posledico te odločbe, pri čemer niti ne navede, kdaj je bil ta vpis izvršen in kako to dejstvo vpliva na dejanski stan in pravilno uporabo materialnega predpisa. Parcela 340 je bila tožnikom podržavljena leta 1967 skupaj s parcelami 338, 339, 341 in 351 vse k.o. S.G., saj ta parcela leži na območju navedenih parcel. To podržavljenje pa je bilo izvedeno na podlagi odločbe Občine Ž. z dne 9.2.1967, odvzem iz posesti teh nepremičnin pa je bil izvšen 25.1.1967. Čeprav v tej odločbi iz leta 1967 parcela 340 ni bila omenjena, je dejansko ta parcela delila isto usodo kot parcele, ki so bile v tej odločbi navedene. Za to parcelo tožniki niso prejeli nadomestnega zemljišča in tudi odškodnine v denarju ne. Ker ta parcela kljub temu, da je navedena v arondacijski odločbi iz leta 1964, takrat niti ni bila podržavljena, tudi ni mogoče šteti, da je bila zanjo dana odškodnina, ki je v tej odločbi navedena. Če pritožbeno sodišče ne bo kot akta o podržavljenju parc. št. 340 štelo odločbe o arondaciji iz leta 1967, potem tožnik trdi, da je bila ta parcela podržavljena na podlagi 4. člena ZDen. To pa bi bilo mogoče razjasniti z zaslišanjem prič, ki jih je tožnik v tožbi predlagal. Na obravnavanem območju je bilo veliko primerov, ko so se za arondacijo dogovarjali za določena zemljišča, potem pa so bila v odločbo podtaknjena tudi zemljišča, ki niso bila predmet predhodnih usklajevanj. Opozarja tudi na to, da mu je bila v dosedanjem postopku že vrnjena tudi parcela 341 k.o. S.G., ki pa nima dostopa, če mu ne bo v naravi vrnjena tudi parcela 340. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V 1. odstavku 50. člena ZUS je vsebovano načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. V 2. odstavku iste določbe so določene izjeme, kdaj glavne obravnave ni treba opraviti. Določeno je, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale.

V obravnavanem primeru je tožnik v tožbi izrecno zahteval opravo glavne obravnave in predlagal, da se na njej izvede dokazovanje s pričami. Zanj je tudi v pritožbenem postopku sporno dejansko stanje in v pritožbi kot enega od pritožbenih razlogov uveljavlja tudi kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi neoprave glavne obravnave. Ne glede na določbo 4. odstavka 72. člena ZUS, po kateri je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, se je v upravnosodni praksi na podlagi ustavnosodne prakse uveljavilo načelo, da je treba glavno obravnavo opraviti vselej, kadar to stranka v tožbi izrecno zahteva, ne glede na to, ali bi po oceni sodišča dokazi, ki jih predlaga za izvedbo na glavni obravnavi vplivali ali mogli vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Pri tem pa prvostopno sodišče samo odloči, kater dokaze bo na glavni obravnavi izvedlo (2. odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP- UPB 1, Uradni list RS, št. 36/2004 in 69/05 - odl. US).

Ker v obravnavanem primeru prvostopno sodišče kljub izrecni zahtevi tožnika glavne obravnave ni opravilo, je s tem kršilo pravila postopka v upravnem sporu, saj je tako ravnanje določeno za kršitev določb postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, določbe ZPP pa se v upravnem sporu primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena, in sicer na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.