Jedro

Na podlagi pogodbe bi tožnika lastninsko pravico lahko pridobila le z vpisom v zemljiško knjigo.

Parcela je bila že v času, ko je bila še last pravnih prednikov tožnikov, v zapisniku o ugotavljanju in zamejničenju posestnih meja l. 1979, vpisana kot javno dobro, na slednjem pa po ZTLR priposestvovanje ni bilo mogoče, saj je šlo za družbeno lastnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da sta lastnika parcele št. 151/15, vl. št. 818 k.o. Č, in sicer vsak do ½, zahtevala pa sta tudi, naj jima tožena stranka nerazdelno plača njune pravdne stroške.

Proti sodbi vlagata pritožbo tožnika, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi spregledalo, da sta tožnika svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh pravnih podlagah in sicer na podlagi zakonitega in dobrovernega priposestvovanja in tudi na podlagi dobrovernega priposestvovanja. Sodišče se je opredelilo le do dobrovernega priposestvovanja in ugotavljalo le dvajsetletno priposestvovalno dobo, čeprav bi moralo ugotavljati, ali je potekla tudi desetletna priposestvovalna doba, ki je bila v skladu z Načelnim pravnim mnenjem Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in vrhovnega vojaškega sodišča z dne 10.12.1982 zadostna. Če je namreč priposestvovanje začelo teči pred uveljavitvijo ZTLR, ki je v 28. čl. določil krajši desetletni rok, pa se rok, določen v prejšnjem zakonu, ob uveljavitvi ZTLR še ni iztekel, je po Načelnem pravnem mnenju Zveznega sodišča veljalo, da se izteče v roku, določenem po novem zakonu, torej v desetih letih (namesto dvajsetih). Tožnika zatrjujeta (kot že v tožbi), da sta parc. št. 151/19 odkupila, parc. št. 151/20 (danes 151/15) pa od prejšnjih zemljiškoknjižnih lastnikov prejela brezplačno, torej je bila med njimi sklenjena darilna pogodba in ta parcela tudi izročena v posest obdarovancema-tožnikoma. Ker se sodba do teh trditev sploh ne opredeli, s tem zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se je zato ne da preizkusiti, poleg tega pa je podana tudi kršitev iz 8. točke istega člena, saj je sodišče tožnikoma onemogočilo obravnavanje teh trditev.

Razen tega tožnika v pritožbi zatrjujeta, da je potekla tudi dvajsetletna priposestvovalna doba. Sodišče namreč po njunem mnenju napačno ugotavlja, da naj po letu 1979, ko je bila opravljena geodetska odmera, ne bi več imela mirne posesti na delu parcele št. 151/15 (prej 151/20), saj česa takšnega tožnika v tožbi in nadaljnjih vlogah nista nikdar izjavila. Trdita, da je geodetska izmera it l. 1979 zanju povsem nepomembna, saj tožnika zapisnika o ugotavljanju in zamejničenju posestnih meja nista podpisala, razen tega pa sta bila tudi potem ves čas prepričana, da sporni del, ki sta ga uporabljala, spada k njuni parceli.

Tožnika trdita še, da sta v dopisih na Mestno občino od le-te sporni del zemljišča resda želela vzeti v najem ali odkupiti, a to le iz razloga, da se ogneta nadaljnjim sporom iz tega naslova, in ne, ker bi mislila, da na spornem zemljišču nimata nobenih pravic. Navajata tudi, da za to pravdo ni pomemben seštevek izmer vseh parcel v lasti tožnikov oz. bolje rečeno, ali se seštevek izmer vseh njunih parcel ujema s seštevkom izmer parcel po odločbi geodetskega organa, temveč je v tej pravdi pomembna le sporna parcela. Poleg tega je bil ta del parcele tožnikoma podarjen, zato ga sploh ni mogoče uvrstiti med kupljene parcele.

Končno tožnika v pritožbi še zatrjujeta, da sodišče v svoji sodbi po nepotrebnem in nepravilno ugotavlja, da je sporni del parcele sedaj javno dobro, saj je ta status pridobil šele z odločbo št. 478-0113/2008-43/06 z dne 19.06.2008, torej že po tem, ko so se stekli pogoji za priposestvovanje. S priposestvovanjem pa se lastninska pravica pridobi ex lege in z učinkom za nazaj.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru je ponovila navedbe iz odgovora na tožbo in kasnejših vlog, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago v tem primeru predstavljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je parc. št. 151/15 k.o. Č. kategorizirana javna pot z oznako JP 688770, ki je po Zakonu o javnih cestah kategorizirana javna cesta v lasti občine in jo določi občina z odlokom. Kot takšna pa je javno dobro in izven pravnega prometa, zato na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Sporna parcela je dne 19.06.2008 s sklepom sveta Mestne občine Kranj pridobila tudi status grajenega javnega dobra in je bila kot taka vpisana tudi v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti tožene stranke. Skladno z 19. čl. SPZ pa tudi na grajenem javnem dobru ni možno pridobiti posesti, posledično pa tudi ni mogoče priposestvovanje. Bistvenega pomena je namreč, da sta tožnika tožbo vložila v trenutku, ko je sporna parcela imela status grajenega javnega dobra, zato tožnika na njej ne moreta uveljavljati nikakršnih pravic.

Ne glede na to, da je bil sklep o dodelitvi statusa grajenega javnega dobra sporni parceli izdan po tem, ko sta tožnika na Mestno občino Kranj pošiljala dopise, naj se jima del sporne parcele da v najem ali v odkup, je potrebno ugotoviti, da to na razmerje med strankama nima nobenega vpliva, saj tožnika že pred tem nista imela zakonite podlage za priposestvovanje, kakor bo razvidno iz nadaljevanja.

Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, se je lastninska pravica po pravilih ODZ priposestvovala po tridesetih letih, skladno z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča pa je bila priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na dvajset let (načelno mnenje Vrhovnega sodišča FLRJ z dne 4.4.1960 – zbirka sodnih odločb, št. V/1-1960). Za priposestvovanje zadostuje, da je posest poštena (dobroverna) in pristna, tj. takšna, ki ni bila pridobljena s silo (vi), zvijačo (clam) ali z zlorabo zaupanja (precario). Enake pogoje za priposestvovanje je določal tudi ZTLR. Tožnika navajata, da je ZTLR določal krajše, desetletno obdobje za priposestvovanje, skladno z Načelnim pravnim mnenjem Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in vrhovnega vojaškega sodišča z dne 10.12.1982 pa je ta desetletni rok veljal tudi v primeru, ko se priposestvovanje do uveljavitve ZTLR še ni izteklo.

Tožnika trdita, da sta solastninske deleže pravnih prednikov (H. in K. P.) na sporni parceli pridobila z darilno pogodbo, ki je bila sklenjena ustno in realizirana. Sklenjen je bil torej le zavezovalni pravni posel; ta je z realizacijo res lahko konvalidiral, čeprav ni bil sklenjen v predpisani obliki, vendar to za pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice ni moglo zadoščati: na podlagi pogodbe bi tožnika lastninsko pravico lahko pridobila le z vpisom v zemljiško knjigo (pravna pravila paragrafov 425 in 431 ODZ, veljavnega v času sklenitve darilne pogodbe), do te pa nesporno nikoli ni prišlo. Okoliščina, da je bila pogodba veljavno sklenjena (ker je bila s hibo sklenjena pogodba realizirana in je konvalidirala), je bila nadalje pomembna še zaradi presoje, ali sta tožnika pridobila lastninsko pravico na originaren način na podlagi dobroverne in zakonite posesti (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 139/2006 z dne 22.05.2008). Nižje sodišče je pravilno presodilo, da priposestvovalna doba od leta 1965 do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 6/80), ni potekla. Leta 1979 je bila parcela 151/15 ob novi geodetski odmeri v zapisnik vpisana kot javno dobro, zapisnik pa podpisan s strani pravnih prednikov tožnikov. Z uveljavitvijo ZTLR ni mogoče govoriti o nadaljevanju dobroverne in zakonite posesti tožnikov, saj je ZTLR možnost priposestvovanja stvari v družbeni lastnini izključil. Torej je bila sporna parcela že v času, ko je bila še last pravnih prednikov tožnikov, v zapisniku o ugotavljanju in zamejničenju posestnih meja l. 1979, vpisana kot javno dobro, na slednjem pa po ZTLR, kot že rečeno, priposestvovanje ni bilo mogoče, saj je šlo za družbeno lastnino. Tožnika se torej prav tako ne moreta sklicevati na to, da sta posest še po l. 1979 mirno izvrševala in je s tem potekla tudi dvajsetletna priposestvovalna doba. Glede na zgoraj navedene razloge pritožbeno sodišče navedbe tožnikov v tem delu zavrača. Poleg tega pritožbeno sodišče zavrača tudi njune navedbe, da za tožnika omenjeni zapisnik ne velja, saj ga nista podpisala. Zapisnik je bil podpisan s strani pravnih prednikov tožnikov, ki sta bila lastnika sporne parcele, zato seveda velja tudi za njune pravne naslednike.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka stroškov pravdnega postopka ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.