Jedro

Določba 152. člena ZUP ne rešuje vprašanja, ali je podlaga za odločanje drugega organa dokončna ali pravnomočna odločba, s katero je odločeno o predhodnem vprašanju. Po presoji sodišča je treba to določbo razlagati tako, da je podlaga za odločanje drugega organa upravna odločba, ki ji zakon priznava pravni učinek. ZDKG sicer ne določa, v katerem stadiju postopka pridobi pravni učinek odločbo o tem, ali se kmetija šteje za zaščiteno (peti odstavek 4. člena ZDKG), ampak je to vprašanje treba reševati ob upoštevanju določb ZUP. Po prvem odstavku 224. člena ZUP materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo z njeno dokončnostjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo za odobritev pravnega posla – izročilne pogodbe, ki so jo 20. 3. 2007 sklenili A.A., …, kot izročitelj in C.C., …, kot prevzemnik ter Č.Č., …, kot žena izročitelja in mati prevzemnika, D.D., …, F.F., ..., H.H., …, I.I., …, kot hčere izročevalca in sestre prevzemnika, katere predmet so nepremičnine parc. št. … , vse vpisane v vl. št. 64 k.o. … . Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbe 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki določajo, kdaj se ne odobri pravni posel, katerega predmet je kmetijsko zemljišče, gozd ali zaščitena kmetija, na določbe 18. člena ZKZ, ki določa, da se zaščitena kmetija v prometu ne sme deliti, razen pod tam določenimi pogoji, in na tretji odstavek 22. člena ZDKG, po katerem se šteje, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije znatno prizadeta, če gre za kmetijsko obdelovalno zemljišče, šteje pa se, da ni znatno prizadeta, če gre za neobdelovalna kmetijska zemljišča, katerih površina ne presega dveh odstotkov, skupaj pa ne desetih odstotkov skupnih kmetijskih površin, in stavbna zemljišča, katerih vrednost ne presega dveh odstotkov, skupaj pa ne desetih odstotkov celotne vrednosti kmetije. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da vse parcele v zemljiškoknjižnem vložku, št. 64 k.o. …, spadajo v sestav zaščitene kmetije. Tožnik je bil pred odločitvijo prvostopnega organa v zadevi seznanjen z rezultati ugotovitvenega postopka. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da bi bila z odobritvijo predmetne izročilne pogodbe prizadeta gospodarska sposobnost kmetije, ker se kmetija prevzemniku ne izroča v celoti, zato je zahtevek vlagatelja zavrnil. Drugostopenjski organ je z odločbo, št. … z dne 8. 4. 2008, zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo z vsebinsko enakimi razlogi, kot jih je navedel že prvostopni organ v izpodbijani odločbi. V obrazložitvi je pritožbeni organ v zvezi s pritožbenimi navedbami med drugim tudi navedel, da je bilo z dokončno odločbo Upravne enote K. z dne 28. 7. 2006 ugotovljeno, da se zadevno kmetijsko gospodarstvo … ki ga med drugim sestavljajo tudi nepremičnine, ki so predmet izročilne pogodbe, šteje za zaščiteno kmetijo. Ker bi se z izpolnitvijo izročilne pogodbe zaščitena kmetija drobila, je pritožbeni organ potrdil izpodbijano odločbo prvostopnega organa.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbi prvostopnega in drugostopnega organa. Navaja, da je načeloma res, da se zaščitena kmetija ne sme deliti, vendar v konkretnem primeru o tem, ali gre za zaščiteno kmetijo, ni pravnomočno odločeno. Navaja, da je bila zoper odločbo o zaščiti kmetije z dne 28. 7. 2006 vložena tožba, o kateri pa še ni bilo odločeno, s tem v zvezi bi bilo z odločitvijo v predmetni zadevi potrebno počakati, saj je odločitev o tem, ali gre za zaščiteno kmetijo, v konkretnem primeru odločilna, torej gre za predhodno vprašanje. Dalje navaja, da predhodno vprašanje v skladu s 147. členom ZUP lahko reši tudi upravni organ sam ali pa prekine postopek, v predmetni zadevi pa upravni organ tega ni naredil in je ignoriral ugovore glede zaščitene kmetije tako, da se je enostavno oprl na dokončnost odločbe. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in naj odločbi prvostopnega in drugostopnega organa razveljavi (pravilno: odpravi) ter toženki naloži plačilo stroškov, ki jih je imel tožnik v tem postopku.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi njene odločbe in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila v odgovor poslana tudi strankam z interesom A.A., Č.Č., D.D., F.F., H.H. in I.I., ki pa svojega odgovora niso podale.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je ne glede na to, da je tožnik s tožbo izpodbijal upravna akta obeh stopenj, kot predmet tožbe štelo le odločbo upravnega organa prve stopnje (2. člen ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila v upravnem postopku zahteva tožnika za odobritev pravnega posla (oziroma izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna) lahko zavrnjena z obrazložitvijo, da so nepremičnine, ki so predmet izročilne pogodbe, del zaščitene kmetije, ki se na tak način ne sme deliti, glede na to, da odločba, s katero je bilo odločeno, da se predmetna kmetija šteje za zaščiteno kmetijo, še ni bila pravnomočna.

Sodišče se strinja s tožnikom, da vprašanje, ali se kmetija, katere del nepremičnin je predmet prenosa z izročilno pogodbo (kar ni sporno), šteje za zaščiteno kmetijo, predstavlja predhodno vprašanje v postopku odločanja o odobritvi pravnega posla – izročilne pogodbe. Navedenega predhodnega vprašanja prvostopni organ v postopku ni reševal sam, pač pa se je oprl na odločbo Občine K., št. … z dne 14. 7. 1988 (kar izhaja iz spisne dokumentacije), drugostopni upravni organ pa je v postopku reševanja tožnikove pritožbe dopolnil postopek (prvi odstavek 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 22/05, 119/05, 24/06, 105/06, 126/07 – v nadaljevanju ZUP) tako, da je pridobil dokončno odločbo Upravne enote K., št. … z dne 28. 7. 2006, iz katere izhaja, da se predmetna kmetija (katere del predstavljajo nepremičnine, ki se z izročilno pogodbo odsvajajo) šteje za zaščiteno kmetijo, ter na podlagi te pravne okoliščine pritrdil odločbi organa prve stopnje (drugi odstavek 251. člena ZUP, argument a contrario).

Iz 152. člena ZUP izhaja, da mora biti odločba, s katero je pri pristojnem organu ali sodišču odločeno o predhodnem vprašanju, da se organ nanjo lahko opre, dokončna ali pravnomočna. Navedena zakonska določba za upravne odločbe tako ne rešuje vprašanja, ali je podlaga za odločanje drugega organa dokončna ali pravnomočna odločba, s katero je odločeno o predhodnem vprašanju. Po mnenju sodišča pa jo je treba razlagati tako, da je podlaga za odločanje drugega organa upravna odločba, ki ji zakon priznava pravni učinek. Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US; v nadaljevanju: ZDKG) za odločbo o vprašanju, ali se kmetija šteje za zaščiteno, ne določa, v katerem stadiju postopka pridobi pravni učinek (peti odstavek 4. člena ZDKG). To pa po mnenju sodišča pomeni, da je vprašanje, kdaj pridobi pravni učinek (upravna) odločba iz prvega odstavka 4. člena ZDKG, treba reševati ob upoštevanju določb ZUP. Po prvem odstavku 224. člena ZUP materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo z dokončnostjo odločbe. Glede na to pa odločitev o odobritvi pravnega posla – izročilne pogodbe lahko temelji na dokončni odločbi z dne 28. 7. 2006. Ob dejanskem stanju, ki se opira na to odločbo, pa je po presoji sodišča tudi pravilna obrazložitev v izpodbijani odločbi, da na podlagi tretjega odstavka 19. člena v zvezi z 18. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/1996, 31/98, 1/99, 54/00, 68/00, 27/02, 58/02, 67/02, 110/02, 36/03, 55/03) (ker ne gre za nobenega od primerov, v katerih se zaščiteno kmetijo sme deliti) pravnega posla – izročilne pogodbe ni mogoče odobriti (oziroma izdati potrdila, da odobritev ni potrebna). Sodišče pa še dodaja, da je iz sodnega spisa, opr. št. U 2306/2007 razvidno, da je odločba z dne 28. 7. 2006 medtem (13. 1. 2009) postala tudi pravnomočna.

Sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 do 119/08 – odl. US, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.