Jedro

Sodišče prve stopnje je vestno in natančno izvedlo in dokazno ocenilo izvedene dokaze ter pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je dejansko dne 30. 11. 2023 opazil zatrjevano motenje, to je na novo nameščeno ključavnico na vratih kleti št. 1 ter novo nameščena vrata na stopnišču, kar pomeni, da je njegova tožba z dne 18. 12. 2023, s katero je zahteval varstvo svoje posesti pred tovrstnim motenjem, zagotovo prepozna. Pravilno je tudi zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je neposredno pred zatrjevanim motenjem imel posest nad kletjo št. 1 in tudi nad delom stopnišča, ki se nadaljuje od spornih vrat, kakor tudi, da namestitev kolesa na vrata oziroma na vhodu v kletne prostore predstavlja pravno upoštevno motenje. Zato je utemeljeno tožnikov zahtevek za motenje posesti zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi:

"1. Toženec A. A. je motil tožnika B. B. v njegovi mirni in neposredni soposesti nepremičnin parcela 61/1 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/1, parcela 61/2 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/2 in parcela 61/3 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/3, vse k.o. ..., s tem, ko je dne 30. 11. 2023 na vrata kletnega prostora z oznako št. 1 namestil ključavnico in s tem vrata zaklenil ter na vrata namestil svoje kolo, in sicer tako, da je tožniku onemogočil oz. vsaj znatno otežil dotedanjo nemoteno (so)uporabo kletnega prostora št. 1 na nepremičnini parcela 61/1 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/1, parcela 61/2 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/2 in parcela 61/3 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/3, vse k.o. ... .

2. Toženec A. A., ..., je motil tožnika B. B., ..., v njegovi mirni in neposredni soposesti stopnišča, ki poteka iz 2. etaže — pritličje do podstrešja nepremičnin parcela 61/1 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/1, parcela 61/2 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/2 in parcela 61/3 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/3, vse k.o. ..., s tem, ko je dne 30. 11. 2023 na stopnišče, ki poteka iz 2. etaže pritličje na podstrešje namestil vrata s ključavnico in s tem vrata zaklenil ter tako, da je tožniku onemogočil oz. vsaj znatno otežil dotedanjo nemoteno (so)uporabo stopnišča, ki je v soposestniški lasti pravdnih strank in tako onemogočil tožeči stranki s svojim ravnanjem dostop do prostora 3. etaže podstrešja na nepremičnini parcela 61/1 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/1, parcela 61/2 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/2 in parcela 61/3 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/3, vse k.o. ... .

3. Toženec je dolžan v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje in sicer tako, da odstrani ključavnico iz vrat kletnega prostora št. 1 ter vrat s ključavnico iz stopnišča, ki poteka iz prostorov 2. etaže — pritličje v prostor podstrešje, parcele št. ... 61/1, parcela 61/2 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/2 in parcela 61/3 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/3, vse k.o. ..., in sicer na prej naveden način, tako da bo tožnik lahko nemoteno dostopal do kletnega prostora št. 1 in stopnišča, ki poteka od 2. etaže — pritličja do 3. etaže podstrešja, vse na parcela št. ... 61/1, parcela 61/2 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/2 in parcela 61/3 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/3, vse k.o. ..., pod izvršbo.

4. Tožencu se prepoveduje v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v soposest tožnika na nepremičninah parcela 61/1 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/1, parcela 61/2 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/2 in parcela 61/3 (ID ...), ID znak: parcela ... 61/3, vse k.o. ... .

5. Toženec je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v roku 8 dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

V II. točki izreka sklepa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 597,31 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. V III. točki izreka sklepa pa je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti 336,00 EUR stroškov pravdnega postopka v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, Št.: 0110 0637 0421 586, sklicna številka 00 36- 899-2024, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi: tožnik) uvodoma navedeni sklep izpodbija v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, razen v kolikor se z posameznimi navedbami izrecno ne strinja. Tožnik najprej ponavlja tožbene navedbe o solastništvu nepremičnin s toženo stranko (tožencem) in izpostavlja, da je ZK (zemljiškoknjižni) vpis tožeče stranke z dne 20. 6. 2018 nezakonit, saj je odpadla pravna podlaga, zaradi česar je tožeča stranka podala ugotovitveno tožbo izbrisa vknjižbe lastninske pravice toženca, nato pa ponavlja tudi tožbene navedbe glede zatrjevanega motenja posesti. Trdi, da je glede na navedeno sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na katero je oprlo svojo odločbo. Prav tako so navedbe glede dejanskega stanja iz ugotovljenih dokazov protispisne dejanskim dokazom iz spisa. Sodišče je zmotno podajalo navedbe, katera vrata dostopa do podstrešja so sploh predmet posestnega varstva. Navaja, da slednje izhaja iz sledečih navedb. In sicer iz tožnikove izpovedbe, da je leta 2013 toženca pozval, da naj mu odpre kletne prostore št. 1 in mu obenem omogoči dostop na podstrešje. Ker tega ni storil, mu je tožnik vrata dostopa do kletnih prostorov št. 1 razbil, obenem pa je tudi uničil ključavnico, ki jo je odstranil, zaradi česar je bil v kazenskem postopku, ki se je rešil v tožnikovo korist. V samo narbo leta 2013 tožnik ni posegal. Sodišče pa je svojo odločitev oprlo na to, da na dan motenja posesti in ogleda na terenu z dne 26. 4. 2024 ugotovilo, da glede "na število izvrtanih lukenj zagotovo že predhodno nameščena narba in da tudi sedaj obstoječa narba in ključavnica glede na njuno obrabljenost zagotovo nista novi oziroma vsaj od dne 30. 11. 2023". To je utemeljilo tudi z izjavo B7 z dne 21. 5. 2014. Slednje je po mnenju tožnika zmotno. Kot je razvidno, je narba že dlje časa nameščena na vratih, vendar pa je ključavnica nameščena na novo kot dejanje motenja posesti in je toženec lahko namontiral tudi starejšo ključavnico in ne kupil novo, kar tudi sovpada z izjavo toženca, da je ta ključavnica na vratih že 28 let. Glede na stanje ključavnice, ki naj bi izkazovala dokaj novo stanje, bi v 28 letih že zdavnaj bila tudi drugačnega videza (oksidacija, prašnost in ostali dodatki), enako kot bi bila v 9 letih, kar sodišče pri svoji razlagi ni upoštevalo in z ničemer utemeljilo. Prav tako ni upoštevalo, da tožnik ni rekel, da je bila ključavnica nova, temveč da je nameščena ključavnica onemogočala njegovo prej mirno posest souporabe solastniških prostorov. O t.i. sodniški delitvi soposesti sodišče tudi tako ni upoštevalo, da je bilo kolo, nameščeno v kletnih prostorih št. 2, ki naj bi jih po sodnem mnenju uporabljal le tožnik, dejansko last toženca, ki je potemtakem motil mirno posest v svojih prostorih. Tega sodišče tudi z ničemer v izpodbijanem sklepu ne obrazloži, kar je v celoti prostispisno s predloženimi dokazi - namreč diametralno nasprotno je to, da je postavljeno toženčevo kolo v t.i. posestniških prostorih tožnika (klet št. 2) nemotilno dejanje, glede na obrazložitev sodišča, da je toženec posestnik kleti št. 1. Zaradi navedenega je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Slednje izhaja tudi iz tega, da na ostalih dokaznih listinah ni prav nikjer videti nameščene ključavnice, kakor je tudi predlagana priča C. C. izpovedal, da leta 2022 ni bilo nameščene nobene ključavnice, kakor tudi ne vrat na kletnem prostoru št. 1. Ni odveč poudariti, da se sodišče popolnoma neutemeljeno sklicuje na izjavo iz leta 2014, saj s predmetnim motilnim dejanjem nima prav ničesar skupnega, saj se je dejansko stanje lahko v 9 letih bistveno spremenilo, kar tudi izhaja iz slik sodnega izvedenca z njegovega ogleda (priloga A14). Na tem dokazu iz leta 2023 ni videti nikjer nameščenih ne vrat ne ključavnice in narbe, kot to poskuša s pavšalno obrazložitvijo opredeliti sodišče, kar pomeni, da izjave iz leta 2013 in 2014 nimajo nobene teže in ne morejo predstavljati verodostojen dokaz, saj je po teh izjavah toženec vrata razbil in si omogočil dostop v solastniške in soposestniške prostore. Dodatno glede kleti je tožnik izpovedal, da je odstranil ključavnico, ki jo je toženec dal na vrata kleti št. 1 pred leti, in zaradi tega bil v kazenskem postopku, v katerem je bil oproščen. Slednje je tudi toženec na naroku v predmetnem postopku sam potrdil. Sodišče si zmotno razlaga, da gre za isto ključavnico in neutemeljeno povezuje dejanja iz leta 2013 z ugotovljenim motilnim dejanjem z dne 30. 11. 2023. Tožnik trdi, da samo število količine stvari v posameznem prostoru ne dajejo nobene podlage o tem, kdo je dejansko bil soposestnik. Glede delitve nepremičnin poteka nepravdni postopek, v katerem še ni pravnomočno odločeno. Zaradi navedenega na celotni nepremični velja soposestniška pravica uporabljati vse prostore, razen dogovorjenih (stanovanje tožnika in toženca), enako, v soposesti. Tega ne more izpodbiti tudi navedba sodišča, da je tožencu prejšnja lastnica D. D. dovolila uporabljati stopnišče, saj za to sodišče nima pravne podlage in ne nobenega dokaza, obenem pa se pri tem tožnik sklicuje na to, da je naslovno sodišče v zadevi P 297/2021 razsodilo, da tožencu zgornje stopnišče ne pripada. Tožnik navaja, da takšno motenjsko stanje traja od ugotovljenega dne 30. 11. 2023, s čimer je s takšnim nezakonitim ravnanjem tožniku onemogočen dostop do predmetnih delov nepremičnin. Tožnik v dokaz svojih trditev prilaga fotografije ugotovljenega stanja in izvedensko mnenje E. E. iz pravdne zadeve P 297/2015 pri Okrajnim sodiščem v Celju z dne 26. 6. 2016, iz katerega izhaja opis velikosti prostorov, ter nadalje navaja, da po izpisu iz ZK klet enako solastniško pripada obema pravdnima strankama, in da sta pravdni stranki vse prostore enakovredno uporabljali. Navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je v 4. etaži podstrešje, ki naj bi bilo v uporabi toženca. Tožnik trdi, da je toženec s takšnim ravnanjem nedvomno motil zadnje mirno posestno stanje, pri čemer so njegova ravnanja arbitrarna in nezakonita; nezakonitosti ravnanja v trenutku motenja se je zavedal in ravnal zavestno, vse z namenom nagajanja tožniku, s katerim imata že več drugih nerešenih sporov. Ravnanje toženca je očitno tudi posledica izgubljene pravde, v kateri je toženec terjal večji solastniški delež na nepremičnini na parc. št. 61/1. Ko je tožnik vložil tudi ugotovitveno tožbo, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju pod I P 233/2023 ter tožbo zaradi neupravičene obogatitve ter vračila neupravičene obogatitve v višini 5.977,23 EUR, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju pod I P 241/2023, je začel onemogočati tožniku dostop do dela kleti, enako pa je na stopnišče nezakonito namestil vrata, čeprav, kot je to ugotovilo že sodišče v sodbi P 297/2015, tožencu stopnišče z nobeno pravno podlago ne pripada. Tožnik navaja, da teče med pravdnima strankama še ena pravda zaradi motenja posesti, ker je toženec tožniku onemogočil dostop do solastniške parcele s svojim nezakonito postavljenim avtomobilom (P 452/2019). Tožnik meni, da je glede na navedeno dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in da bo moralo sodišče v pritožbenem postopku utemeljeno obrazložiti, za katera vrata, ki motijo posest dostopa do podstrešja, pri čemer bo moralo vzeti v obzir, da se je na predmetni nepremičnini nahajalo troje vrat. Prva je tožnik leta 2014 odstranil, druga, ki vodijo do toženčevega stanovanja, in tretja, ki omogočajo dostop do podstrešja, katerega imata obe stranki v soposesti. Glede na to, da je nepremičnina last obeh, sodišče ni verodostojno ocenilo, da mora tudi tožnik imeti dostop do podstrešja, ki ga je od leta 2013 dalje do dneva motilnega dejanja imel v soposesti. Sodišče bo moralo tudi presoditi, ali je utemeljena obrazložitev, ki je sicer protispisna dokaznemu gradivu, da nameščena ključavnica na vratih kleti št. 1. ni nova in da je stara vsaj 9 oziroma celo 28 let, kot je to izpovedal toženec, tožnik pa se do slednjega ni opredelilo. Tožnik nazadnje sodišču očita, da je tožniku kršilo ustavnopravno zagotovljeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS, saj tožnik v tem postopku ni bil seznanjen s sklepom BPP z dne 19. 8. 2024, na katerega se sklicuje sodišče, zaradi česar mu je s takšnim materialno procesnim dejanjem v celoti kršena ustavnopravno zagotovljena pravica in pravica do kontradiktornosti, s čimer je pa sodišče tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako pa je tudi zmotno uporabilo določbe materialnega prava. Ob navedenem je sklep obremenjen s takšno kršitvijo, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, v katerem naj ugotovljene procesne kršitve odpravi in dejansko stanje ugotovi tako, da ga bo moč preskusiti, pri čemer naj opravi kritično presojo dokaznih listin v skladu z materialnimi določbami ter izda sklep, ki bo dosegal vsaj minimalni standard obrazloženosti.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži, da povrne tožencu stroške tega odgovora na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odločanje v obravnavni zadevi predstavljajo določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o varstvu posesti. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Izvršuje jo lahko tudi več oseb skupaj, tako da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je potrebno zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti (ni pogoj, da je bila zadnja posest tudi mirna) in nastalo motenje, pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (33. člen SPZ). SPZ v 34. členu določa, da sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. 35. čl. SPZ glede varstva posesti med več posestniki določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno dejanje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Sodišče prve stopnje se je pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti pravilno, v skladu s 426. členom ZPP, omejilo samo na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. V tem členu je namreč izrecno določeno, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

6. S pritožbeno navedbo, da naj sodišče prve stopnje po razveljavitvi izpodbijanega sklepa v novem postopku izda sklep, ki bo dosegal vsaj minimalni standard obrazloženosti, tožnik smiselno očita sodišču prve stopnje, da izpodbijani sklep ne dosega vsaj minimalnega standarda obrazloženosti. Očitek ni utemeljen. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. V sklepu so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Tožnik zahteva sodno varstvo soposesti na nepremičninah parcelna št. 61/1, 61/2 in 61/3, vse k.o. ..., katerih solastnik je tudi toženec. Sporno je, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, ali je toženec z namestitvijo ključavnice na vrata kleti št. 1 in postavitvijo kolesa onemogočil tožniku dostop do tega dela kleti, sporno pa je tudi, ali si je toženec z namestitvijo vrat s ključavnico, prisvojil tudi del stopnišča, ki poteka iz 2. etaže do podstrešja (oziroma z namestitvijo vrat s ključavnico in s tem, ko je vrata zaklenil, onemogočil tožniku oz. vsaj znatno otežil dotedanjo souporabo stopnišča in onemogočil tožniku s svojim ravnanjem dostop do podstrešja), kar naj bi tožnik ugotovil dne 30. 11. 2023, ter tako posledično sporna tudi pravočasnost vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje vestno in natančno izvedlo in dokazno ocenilo izvedene dokaze ter pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je dejansko dne 30. 11. 2023 opazil zatrjevano motenje, to je na novo nameščeno ključavnico na vratih kleti št. 1 ter novo nameščena vrata na stopnišču, kar pomeni, da je njegova tožba z dne 18. 12. 2023, s katero je zahteval varstvo svoje posesti pred tovrstnim motenjem, zagotovo prepozna. Pravilno je tudi zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je neposredno pred zatrjevanim motenjem imel posest nad kletjo št. 1 in tudi nad delom stopnišča, ki se nadaljuje od spornih vrat, kakor tudi, da namestitev kolesa na vrata oziroma na vhodu v kletne prostore predstavlja pravno upoštevno motenje. Zato je utemeljeno tožnikov zahtevek za motenje posesti zavrnilo.

8. Tožnik zgolj s ponovitvijo tožbenih trditev (v drugem, tretjem in četrtem odstavku tč. I pritožbe) ne more izpodbiti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pravilno na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Tudi ni moč pritrditi tožniku, da je glede na navedeno - torej glede na ponovljene tožbene trditve sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP in da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na katero je oprlo svojo odločbo. Tožnik namreč ne konkretizira, s katero bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP naj bi bil sklep obremenjen, da bi bil pritožbeni preizkus tega očitka sploh mogoč. Nekonkretizirana je tudi pritožbena navedba, da so prav tako navedbe glede dejanskega stanja iz ugotovljenih dokazov protispisne dejanskim dokazom iz spisa, saj pritožnik ne pojasni, katere navedbe in v zvezi s katerimi dokazi. Protispisnost (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) tudi sicer ni podana v primeru, če je obrazložitev sodne odločbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, z izpovedbami prič in zaslišanih strank, temveč je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takega nasprotja pa tožnik v pritožbi ne zatrjuje. Četudi tožnik ne konkretizira, katere navedbe je sodišče zmotno podajalo o tem, katera vrata dostopa do podstrešja so sploh predmet posestnega varstva, in je zaradi tega očitek neutemeljen, saj ga ni moč preizkusiti, pa je pritožbeno sodišče glede na dokazno oceno izvedenih dokazov prepričano, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje.

9.Tožnik prvič šele v pritožbi podaja navedbe, da je leta 2013 toženca pozval, da naj mu odpre kletne prostore št. 1 in mu obenem omogoči dostop na podstrešje, in da je zato, ker tega ni storil, tožnik vrata dostopa do kletnih prostorov št. 1 razbil, obenem pa je tudi uničil ključavnico, ki jo je odstranil, zaradi česar je bil v kazenskem postopku, ki se je rešil v tožnikovo korist; v samo narbo pa tožnik leta 2013 ni posegal. Pri tem pa niti ne zatrjuje obstoja zahtevanih pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP za dopustnost podaje navedb prvič šele v pritožbi. Tožnik je sicer izpovedal (kot navede v pritožbi) o tem, kar sedaj izpostavlja v pritožbi, a je potrebno pojasniti, da z izpovedbo ne more nadomestiti neobstoječih navedb. Pritožbeno sodišče zato ne sme upoštevati gornjih navedb.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da glede "na število izvrtanih lukenj zagotovo že predhodno nameščena narba in da tudi sedaj obstoječa narba in ključavnica glede na njuno obrabljenost zagotovo nista novi oziroma vsaj od dne 30. 11. 2023". Tožnik glede na nadaljnjo pritožbeno navedbo, ki glasi: "Kot je razvidno, je narba že dlje časa nameščena na vratih", očitno sprejema to ugotovitev sodišča prve stopnje in trdi le, da je ključavnica nameščena na novo kot dejanje motenja posesti in da je toženec lahko namontiral tudi starejšo ključavnico in ne kupil novo. V zvezi s slednjimi navedbami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člen ZPP), saj jih tožnik prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer niti ne zatrjuje, zakaj teh navedb ni mogel podati pravočasno. Pritožbeno sodišče zato navedb, da je ključavnica nameščena na novo kot dejanje motenja posesti in da je toženec lahko namontiral tudi starejšo ključavnico in ne kupil novo, ne sme upoštevati. Posledično ni moč presoditi navedbe v pritožbi, da to sovpada z izjavo toženca, da je ta ključavnica na vratih že 28 let. Tožnik pa svojih navedb, podanih v vlogi z dne 6. 5. 2024, da je ključavnica nova in da je več kot očitno, da je ključavnica tam nameščena pred kratkim, s predlaganim dokazom - izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca F. F. z dne 20. 1. 2023 iz pravde P 275/2021 - naslovna stran ter tri strani fotografij mnenja, ni dokazal.

11.Sodišče prve stopnje se je o tem, da tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem dne 30. 11. 2023 zagotovo ni imel v posesti tudi kleti št. 1, prepričalo tudi na podlagi opravljenega ogleda na kraju samem, ko je z neposredno zaznavo in kot prikazano na fotografijah od št. 2 do 7 Albuma fotografij ogleda z dne 26. 4. 2024 ugotovilo, da je na vratih kleti št. 1, ki sledijo desno od vhoda v kletne prostore (kot prikazan na fotografiji št. 1 Albuma fotografij ogleda z dne 26. 4. 2024) glede na število izvrtanih lukenj zagotovo bila že predhodno nameščena narba in da tudi sedaj obstoječa narba in ključavnica glede na njuno obrabljenost zagotovo nista novi oziroma vsaj od dne 30. 11. 2023. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavljajo pritožbene navedbe, da glede na stanje ključavnice, ki naj bi izkazovala dokaj novo stanje, bi v 28 letih že zdavnaj bila tudi drugačnega videza (oksidacija, prašnost in ostali dodatki), enako kot bi bila v 9 letih, kar sodišče pri svoji razlagi ni upoštevalo in z ničemer utemeljilo.

12.Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je imel klet št. 1 v zadnji posesti. Pravilno je ocenilo, da tudi videna notranjost kleti št. 1, kot prikazano na fotografiji št. 8 Albuma fotografij ogleda z dne 26. 4. 2024, ni dajala vtisa, da bi se lahko v njej na desni strani nahajale še tožnikove stvari, kot je izpovedal, povrhu vsega pa tudi ni logično, da bi tožnik svoje stvari shranjeval še v kleti št. 1, glede na to, da je imel v uporabi že celotno klet št. 2, kot je sicer izpovedal tudi priča C. C. Kot dodaten argument je sodišče prve stopnje še navedlo, da navsezadnje pa tudi iz tožnikovega dopisa z dne 21. 5. 2014 (priloga B7) izhaja, da je tožnik že v letu 2014 zapisal tožencu "Vi še naprej motite posest, kajti vi ste samovoljno zaprli z ključavnico klet..." Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče popolnoma neutemeljeno sklicuje na izjavo iz leta 2014. Sodišče prve stopnje je ta dokaz ocenilo v zvezi s trditvijo toženca, da sta s tožnikom že pred leti dosegla dogovor o ločeni uporabi kleti in da je toženec klet št. 1 uporabljal izključno sam in da je iz tega razloga to klet tudi zaklepal, kar dokazuje tudi obvestilo tožnika z dne 21. 5. 2014.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izvid in mnenje izvedenca F. F. z dne 20. 1. 2023, izdelano za potrebe pravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Celju P 275/2021 v zvezi s tožnikovimi trditvami, da iz fotografij v izvedenskem mnenju izhaja, da ni ne na stopnišču ne v kleti nameščenih nobenih vrat. Trditvam tožnika ni sledilo, ker je ugotovilo, da ob teh fotografijah sploh ni zabeleženo, kaj prikazujejo. Ker je sodišče prve stopnje tudi samo opravilo ogled na kraju samem dne 26. 4. 2024, se je z neposredno zaznavo prepričalo, da v izvidu in mnenju izvedenca F. F. z dne 20. 1. 2023 sploh ni fotografij, ki bi prikazovale vrata kleti št. 1. Prav tako pa tudi ni za ta postopek relevantnih fotografij stopnišča, saj četrta fotografija v desnem stolpcu in peta fotografija v levem stolpcu, vse na strani 25 izvida in mnenja izvedenca F. F. prikazujeta stopnišče kot prikazano na fotografijah 12 in 13 Albuma fotografij ogleda z dne 26. 4. 2024, ne pa tudi nadaljevanje stopnišča, medtem ko peta fotografij v desnem stolpcu na strani 26 izvida in mnenja izvedenca F. F. prikazuje regal s stvarmi, kot prikazan tudi na fotografiji št. 19 Albuma fotografij ogleda z dne 26. 4. 2024. Zato predstavlja lastno sklepanje, ki ga ne podpirajo izvedeni dokazi, pritožbena navedba, da se je dejansko stanje lahko v teh 9 letih bistveno spremenilo, kar da tudi izhaja iz slik sodnega izvedenca iz njegovega ogleda (priloga A 14). Po obrazloženem ne drži, da poskuša sodišče s pavšalno obrazložitvijo opredeliti, da na tem dokazu iz leta 2023 ni videti nikjer nameščenih ne vrat ne ključavnice in narbe, in zato tudi ni utemeljeno sklepanje pritožbe, da to pomeni, da izjave iz leta 2013 in 2014 nimajo nobene teže in ne morejo predstavljati verodostojen dokaz, saj je po teh izjavah toženec vrata razbil in si omogočil dostop v solastniške in soposestniške prostore.

14.Sodišče prve stopnje se je v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do trditve tožnika, da je toženec 30. 11. 2023 pred vhod v kletne prostore postavil tudi svoje kolo. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o tem zatrjevanem motilnem ravnanju pravilno odločilo na podlagi tožnikove izpovedbe (tožnik je izpovedal, da toženec nastavlja v kleti kolo, da se tožnik vanj zaleti, ker v kleti ni luči, med vrati pa je ozko, tožnik pa je večji in širši, vendar pa ga kolo ne ovira čez dan, ampak ponoči, ko gre, pa ni luči, in pozabi in se zaplete v njega) in ugotovitev ob ogledu na kraju samem. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da ob ogledu na kraju samem ob vhodu v kletne prostore, kot prikazano na fotografiji št. 1 Albuma fotografij ogleda z dne 26. 4. 2024, ni bilo kolesa, hkrati pa, da je tudi v primeru, če je tod občasno nameščeno kolo, še vedno dovolj prostora za vstop v klet št. 2 in od tam na desno v klet št. 1. Zato povsem utemeljeno sodišče ni moglo pritrditi tožniku, da tako občasno nameščeno kolo predstavlja motenje njegove posesti. Kot je pravilno zaključilo, zatrjevana občasna postavitev kolesa predstavlja le neznatno spremembo obstoječega dejanskega stanja, ki nima praktičnega pomena za izvrševanje tožnikove posesti, zato tožniku ni mogoče nuditi pravnega varstva iz naslova motenja posesti. Ob takih razlogih sodišča se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je bilo kolo v t.i. posestniških prostorih tožnika (klet št. 2).

15.Pritožbeno sodišče pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, ker na ostalih dokaznih listinah ni prav nikjer videti nameščene ključavnice, ne more presoditi, ker ni dovolj konkretizirana, saj pritožnik ni navedel, na katerih dokaznih listinah tega ni videti. Tožnik protispisno navaja, da je tudi tudi priča C. C. izpovedala, da leta 2022 ni bilo nameščene nobene ključavnice, saj to ne izhaja iz zapisnika o izpovedbi te priče, prav tako pa tudi protispisno navaja, da je ta priča izpovedala, da ni bilo nameščenih vrat na kletnem prostoru št. 1, saj je na vprašanje, ali sta s tožnikom vstopala tudi v klet, za katero je prej izpovedal, da vodi desno od teh vrat, ki jih vidimo na fotografiji št. 1, odgovoril pritrdilno in pojasnil, da so cit. "tule not so vrata". Sicer pa je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve pravilno povzelo in dokazno ocenilo izpovedbo priče C. C.

16.Drži, kar navaja tožnik, da samo število količine stvari v posameznem prostoru ne daje podlage o tem, kdo je dejansko bil soposestnik v tem primeru. Tožnik očitno s to navedbo izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem dne 30. 11. 2023 ni imel posesti kleti št. 1. Sodišče se je o tem prepričalo tudi na podlagi opravljenega ogleda na kraju samem, na katerem je poleg stanja narbe in ključavnice ugotovilo tudi, da notranjost kleti št. 1 ni dajala vtisa, da bi se lahko v njej na desni strani nahajale še tožnikove stvari, kot je izpovedal. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni logično, da bi tožnik svoje stvari shranjeval še v kleti št. 1, glede na to, da je imel v uporabi že celotno klet št. 2, kot je sicer izpovedal tudi priča C. C. In sicer, kot je povzeto v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da mu je tožnik povedal, da je klet, v katero sta vstopila skozi vrata, prikazana na fotografiji št. 1 Albuma fotografij ogleda z dne 26. 4. 2024 povečini tožnikova in je v tem prostoru imel večinoma stvari tožnik, tista druga, na desni strani, na kateri naj bi imel stvari toženec, pa toženčeva. Navedeno je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi, kot je razvidno iz 17. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

17.Lasten, dokazno nepodprt zaključek predstavlja pritožbena navedba, da takšno motenjsko stanje traja od ugotovljenega dne 30. 11. 2023 dalje, s čimer je s takšnim nezakonitim ravnanjem tožniku onemogočen dostop do predmetnih delov nepremičnin. Kot že obrazloženo, je v motenjski pravdi pomembno zadnje posestno stanje in ne lastništvo, zato niso relevantne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpostavlja ugotovitve izvedenca E. E. iz pravdne zadeve P 297/2015 pri Okrajnim sodiščem v Celju o prostorih in velikosti prostorov v predmetni stanovanjski hiši ter o tem, katero etažo oziroma prostore ima v uporabi tožnik, niti niso relevantne navedbe, da po izpisu iz ZK klet enako solastniško pripada obema pravdnima strankama.

18.Tožnik zgolj z dobesednim ponavljanjem tožbenih navedb cit. "Ravnanje toženca je očitno tudi posledica izgubljene pravde, v kateri je toženec terjal večji solastniški delež na nepremičnini na parc. št. 61/1. Ko je tožnik vložil tudi ugotovitveno tožbo, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju pod I P 233/2023 ter vložil tožbo zaradi neupravičene obogatitve ter vračila neupravičene obogatitve v višini 5.977,23 EUR, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju pod I P 241/2023, je začel onemogočati tožniku dostop do dela kleti, enako pa je na stopnišče nezakonito namestil vrata, čeprav, kot je to ugotovilo že sodišče v sodbi P 297/2015, tožencu stopnišče z nobeno pravno podlago ne pripada. Ni odveč poudariti, da teče med pravdnima strankama še ena pravda zaradi motenja posesti, ker je toženec tožniku onemogočil dostop do solastniške parcele s svojim nezakonito postavljenim avtomobilom, ki se vodi pod opr. št. P 452/2019" ne more izpodbiti pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje.

19.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede zatrjevanega motilnega ravnanja toženca na stopnišču. Na podlagi vestne, skrbne in natančne, zato pa tudi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov (obrazložitev v točki 18 izpodbijanega sklepa: izpovedbe priče G. G., soseda, fotografije št. 15, 16, 20 in 21 Albuma fotografij ogleda z dne 26. 4. 2024, neposredna zaznava sodišča ob ogledu na kraju samem, tožnikova izjava na naroku na kraju samem, povzetek tožnikovih navedb v odgovoru na tožbo v obrazložitvi 2. točke sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 297/2015 z dne 11. 1. 2017, povzetek navedb iz druge pripravljalne vloge z dne 17. 2. 2016, zapisnik Okrajnega sodišča v Celju o ogledu dne 17. 5. 2018 v zadevi N 59/2014, tožnikovo obvestilo - priloga B8, izvedensko mnenje izvedenca F. F. z dne 20. 1. 2023, izdelano v P 275/2021) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s postavitvijo vrat na stopnišču tožnik zagotovo ni bil seznanjen šele dne 30. 11. 2023. Pritožbeno ni izpodbijana dokazna ocena izpovedbe priče G.G., na podlagi katere (in ob vsebini tožnikovega dopisa z dne 21. 5. 2014 - priloga B7) se je sodišče prepričalo, da tožnik zagotovo pred zatrjevanim dnem 30. 11. 2023 ni imel v posesti tudi tistega dela stopnišča, ki se nahaja za predmetnimi vrati, saj so ta stara vrata tam zagotovo postavljena že vrsto let. Pritožba konkretizirano ne izpodbija niti dokazne ocene ostalih zgoraj navedenih dokazov, zato ne uspe vnesti dvoma o pravilnosti dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, za katera vrata tožnik zatrjuje motenje (so)posesti, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bo moralo sodišče v pritožbenem postopku utemeljeno obrazložiti, za katera vrata, ki motijo posest dostopa do podstrešja, gre, pri čemer bo moralo vzeti v obzir, da se je na predmetni nepremičnini nahajalo troje vrat.

20.Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka sklepa z navedbo, da je sodišče tožniku kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS, saj v tem postopku ni bil seznanjen s sklepom BPP z dne 19. 8. 2024. Skladno z določbo 38. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči mora pristojno sodišče, pred katerim teče postopek, v zvezi s katerim je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, odločbo o dodeljeni brezplačni pravni pomoči zapreti v poseben ovitek in na njem označiti, da gre za odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Odločbo lahko pregledajo le stranka, na katero se odločba nanaša, sodišče in drugi državni organi v zvezi z izvrševanjem njihovih z zakonom določenih pristojnosti. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožnika seznaniti z odločbo o dodeljeni brezplačni pravni pomoči tožencu. Tožniku tako ni bila kršena navedena ustavnopravno zagotovljena pravica niti pravica do kontradiktornosti. Sodišče pa tudi ni zmotno uporabilo določbe materialnega prava pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je pravilno odločilo, da je tožnik glede na odobreno brezplačno pravno pomoč tožencu v obliki v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji od dne 9. 5. 2024 dalje in glede na njegov uspeh v pravdnem postopku dolžan na račun Okrožnega sodišča v Celju plačati še znesek 336,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Materialnopravni preizkus odločitve o pravdnih stroških v II. točki izreka sklepa, katere tožnik konkretizirano ne izpodbija, pa ni pokazal nepravilnosti pri uporabi materialnega prava, to je določb ZPP in Odvetniške tarife (OT).

21.Vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na lastništvo predmetne nepremičnine, niso pravno relevantne in jih zato pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22.Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

23.Tožnik mora tožencu, ki se je v odgovoru na pritožbo konkretizirano opredelil do pritožbenih navedb, zaradi česar so priglašeni stroški njegove vloge potrebni pravdni stroški, povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 12. člena OT). Tožnik mora odmerjene stroške tožencu povrniti v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33, 35 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 426

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.