Jedro

Podana je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na kršeno pravico do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč napačno razlogovalo, da direktorja tožene stranke ni zaslišalo zato, ker naj bi bil ta dokazni predlog umaknjen. Ta dokazni predlog ni bil umaknjen, zato je obrazložitev neizvedbe tega dokaznega predloga napačna, toženi stranki pa kršena pravica do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa (II., IV. in V. točka izreka) razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: I. Postopek se ustavi glede regresa za letni dopust za leto 2013; II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v znesku 18.558,24 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 25. 10. 2013 do plačila; III. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.850,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2013 do plačila, in v znesku 1.881,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 do plačila; IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto odpravnino v znesku 18.558,24 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska odpravnine od 25. 10. 2013, dalje do plačila, ter neto znesek odpravnine, zmanjšan za znesek 1.850,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2013, do plačila, in znesek 1.881,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.811,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper II., IV in V. točko izreka navedene sodne odločbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v zvezi z dokaznim sklepom navedlo, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke, saj je bil ta predlog umaknjen, kar pa ne drži. Zato je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnica sicer ni bila ustno zaslišana na naroku, je pa podala pisno izjavo, glede katere stranki nista vztrajali pri ustnem zaslišanju. Izjavo je torej podala le tožnica, toženi stranki pa to ni bilo omogočeno. Zaslišanje le ene stranke pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče ni pojasnilo uporabe 258. člena ZPP, ki določa pogoje, kdaj je dopustno zaslišati le eno stranko. Prav tako je zgolj pavšalno navedlo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za odločitev. Sodišče je napačno odločalo tudi po vsebini. Ni upoštevalo, da je glede delovnopravne kontinuitete bistveno, ali je delavec po spremembi delodajalca nadaljeval z opravljanjem enakega dela, kar v primeru tožnice ni podano. Pri prejšnjem delodajalcu je opravljala delo vodje proizvodnje, pri toženi stranki pa je bila najprej direktorica, nato prokuristka. Nobena stranka ni predlagala vpogleda v spis Pd 133/2014. Tožnica ni upravičena do odpravnine, saj 72. člen ZDR-1 dopušča drugačno ureditev glede pravic in obveznosti ter v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Odpravnina je povezana s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi drugače uredili pravico do odpravnine. V 20. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da odpravnina tožnici ne pripada, če huje krši obveznosti. Tožnica je storila več dejanj, s katerimi je toženi stranki nastala škoda. V tej zvezi je tožena stranka tudi vložila pobotni ugovor, ki mu je sodišče pravilno ugodilo. Ni pomembno, ali je bila odpoved podana iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotovilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na kršeno pravico do obravnavanja pred sodiščem, saj je sodišče prve stopnje napačno razlogovalo, da direktorja tožene stranke ni zaslišalo zato, ker naj bi bil ta dokazni predlog umaknjen. Kot pravilno navaja pritožba, ta dokazni predlog sploh ni bil umaknjen, torej je obrazložitev neizvedbe tega predlaganega dokaza napačna, toženi stranki pa kršena pravica do izjave. Ker je torej sodišče prve stopnje napačno razlogovalo o tem, zakaj tega dokaza ni izvedlo, je že s tem podana absolutna bistvena kršitev postopka. Poleg tega pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zgolj pavšalno navedlo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za odločitev. Tudi zaradi takšne neodpustne pavšalne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov je podana navedena postopkovna kršitev, ki nalaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

7. Vseeno pa pritožba glede tega napačno navaja, da je sodišče prve stopnje omogočilo izjavo le tožeči stranki, ter da je iz tega razloga kršeno načelo kontradiktornosti. Tožnica namreč ni bila zaslišana, ampak je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo. To, da je tožnica podala pisno izjavo, ne nadomešča njene ustne izpovedbe. ZPP v zvezi z zaslišanjem strank ne predvideva takšne možnosti kot v zvezi s pričami (236. a člen ZPP), da je možno namesto neposrednega zaslišanja podati pisno izjavo. Četudi je tožnica predložila pisno izjavo na način kot jo podajo priče, to ne pomeni njene izpovedi, ampak kvečjemu njene dodatne navedbe. Ker tožnica ni bila zaslišana, ni relevantno opozarjanje pritožbe na kršitev 258. člena ZPP, ki v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank pod določenimi pogoji dopušča zaslišanje zgolj ene od strank.

8. Ne drži pritožbeni očitek postopkovne kršitve, da nobena izmed strank ni predlagala vpogleda v spis Pd 133/2014, saj je takšen dokazni predlog podala tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo.

9. Prav tako pritožba sodišču prve stopnje glede odločitve o vtoževani terjatvi iz naslova odpravnine neutemeljeno očita zmotna materialnopravna izhodišča. Ne drži pritožbena navedba, da je za presojo delovnopravne kontinuitete glede odmere odpravnine po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki jo tožnica vtožuje na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, odločilno, ali je tožnica pri prejšnjih delodajalcih opravljala enako delo kot pri toženi stranki. Ta vprašanja bi utegnila biti relevantna kvečjemu v delovnem sporu iz naslova ugotovitve obstoja delovnega razmerja, ko bi bila odločilna uporaba določil o spremembi delodajalca (75. člen ZDR-1), za kar pa v tem sporu ne gre. Glede na vsebino tretjega odstavka 108. člena ZDR-1, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih, navedena pritožbena navedba ni relevantna.

10. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ne more biti upravičena do odpravnine na podlagi uporabe 73. člena ZDR-1 v zvezi z 20. členom pogodbe o zaposlitvi. Po 73. členu ZDR-1 se lahko v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s poslovodno osebo ali prokuristom, določene pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja uredijo drugače, npr. tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno navaja, da sta glede slednjega stranki s pogodbo o zaposlitvi tožničino pravico do odpravnine uredili drugače, torej tako, da tožnica na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga do odpravnine po 108. členu ZDR-1 ne bi mogla biti upravičena.

11. Člen 20 pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2013 omenja oziroma izključuje pravico do odpravnine le za primer predčasnega odpoklica zaradi hujših kršitev obveznosti. Iz tega pogodbenega določila je torej sklepati, da sicer tožničina pravica do odpravnine s to pogodbo o zaposlitvi ni v celoti izključena, ampak ji ne pripada le v primeru predčasnega odpoklica zaradi določenih, v pogodbi predvidenih hujših kršitev obveznosti (npr. če je kršila poslovno skrivnost, če je kršila konkurenčno prepoved itd.). V 20. členu pogodbe je še določeno, da se v primeru, če družba odpokliče prokuristko, ker je huje kršila obveznosti, šteje, da je družba podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru pa ni bilo predčasnega odpoklica niti izredne odpovedi, ampak je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato se pritožba napačno zavzema, da 20. člen pogodbe o zaposlitvi predstavlja podlago za zavrnitev tožničinega zahtevka iz naslova odpravnine.

12. V podkrepitev tega stališča pritožbeno sodišče še dodaja, da 17. člen pogodbe o zaposlitvi med možnimi načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi izrecno predvideva tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, do česar je v obravnavnem primeru tudi prišlo. Kot rečeno, je bila tožnici pogodba o zaposlitvi redno dopovedana iz poslovnega razloga, glede katere 108. člen ZDR-1 predvideva odpravnino.

13. Kot obrazloženo, je razlog za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe (posledično pa tudi sklepa o stroških postopka) absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar naj sodišče prve stopnje sanira v ponovljenem postopku (354. člen ZPP). Saniranje navedene postopkovne kršitve je možno bodisi na način, da se v ponovljenem postopku zakonitega zastopnika tožene stranke zasliši ali pa na način, da sodišče natančno obrazloži razloge, zakaj izvedba tega dokaza ni potrebna za odločitev v tem sporu.

14. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).