Jedro

Subvencija za bivanje v študentskem domu se dodeljuje za čas trajanja enega študijskega programa na prvi stopnji ter se lahko izjemoma dodeli tudi študentu, ki mu je bil podaljšan status, vendar za največ eno leto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Pisarna za študentske domove (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2012/2013 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pri prvostopenjskem organu vložil prošnjo za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2012/2013. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 23. člena Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov (v nadaljevanju Pravilnik), v skladu s katerim se subvencija za bivanje v študentskem domu dodeljuje za čas trajanja enega študijskega programa na prvi stopnji, enega na drugi stopnji in enega na tretji stopnji. Določba prvega odstavka tega člena velja za študenta, za katerega se začne subvencija dodeljevati v prvem letniku študija. Subvencioniranje bivanja se sorazmerno skrajša, glede na to, kateri letnik obiskuje, ko je zanj subvencija prvič dodeljena. Iz tretjega odstavka 23. člena Pravilnika pa izhaja, da se ne glede na določbo iz prvega odstavka lahko subvencija izjemoma dodeli za študenta, ki mu je bil podaljšan status študenta in predloži dokazila iz 17. člena tega Pravilnika, in sicer največ za eno leto.

Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bila tožniku subvencija za bivanje v študentskem domu oziroma pri zasebniku prvič dodeljena za prvi letnik Univerze v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Visokošolski študij (v nadaljevanju UL EF/VIS) v študijskem letu 2008/2009. V študijskem letu 2009/2010 in 2010/2011 je tožnik ponavljal prvi letnik na UL EF/VIS. Dodiplomski študij na UL EF/VIS) traja tri leta. Tožniku je bila izjemoma subvencija dodeljena v študijskem letu 2011/2011. Glede na to, da mu je bila subvencija prvič dodeljena v prvem letniku v študijskem letu 2008/2009, znaša na podlagi določb 23. člena Pravilnika najdaljša možna doba bivanja v študentskem domu štiri leta. Ta se je iztekla v študijskem letu 2011/2012, zato tožnik subvencioniranega bivanja ne more več podaljšati.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport kot pritožbeni organ. Strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, da je tožnik že izrabil pravico do subvencioniranega bivanja v študentskem domu oziroma pri zasebniku in tudi pravico do izjemnega podaljšanja subvencioniranega bivanja. Upoštevajoč tudi izjemno podaljšanje po tretjem odstavku 23. člena Pravilnika, znaša najdaljša možna doba subvencioniranega bivanja v študentskem domu za tožnika skupaj štiri leta, ta doba se je zanj iztekla s koncem študijskega leta 2011/2012. Pritožbeni organ zavrača tudi pritožbeno navedbo tožnika, da tožnik za študijsko leto 2008/2009 subvencije ni koristil. Ugotavlja, da je tožniku bila za študijsko leto 2008/2009 dodeljena pravica do subvencioniranega bivanja v študentskem domu z odločbo prvostopenjskega organa 1636/2008/N z dne 15. 9. 2008, tožnik pa je za naslednje študijsko leto tj. študijsko leto 2009/2010 oddal prošnjo za podaljšanje bivanja. Ne glede na to, da tožnik pravice do subvencioniranega bivanja res ni koristil celo prvo leto študija, se šteje, da mu je pravica do subvencioniranega bivanja pripadala oziroma da mu je bila dana za celo študijsko leto 2008/2009. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe 23. člena Pravilnika. V tožbi navaja, da je pri organu prve stopnje vložil pravočasno vlogo za podaljšanje subvencioniranega bivanja v študentskem domu. Ekonomska fakulteta mu je kot rednemu študentu s posebnimi potrebami, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v študijskem letu 2012/2013, odobrila podaljšanje statusa v drugem letniku. Tožnik pojasnjuje, da je gibalno oviran, vezan na invalidski voziček in da potrebuje celodnevno asistenco, kar mu je sedaj zagotovljeno v študentskem domu, na naslovu, ki ga navaja, kjer je prilagojeno za potrebe invalidskih študentov. Iz slednje pa se bo moral v primeru neugodne rešitve zadeve izseliti, kar bo zanj pomenilo konec upanja, da bo dokončal študij na Ekonomski fakulteti, za kar si kljub vsem težavam, ki jih ima, in ki so čedalje večje, prizadeva z vsemi svojimi močmi. Tožnik navaja, da je bila njegova vloga zavrnjena iz razloga, ker naj bi pravico do subvencioniranja bivanja izrabil že v študijskem letu 2008/2009. Dejansko pa te pravice v študijskem letu 2008/2009 ni izrabil. Ta pravica je bila pridobljena zgolj na formalni ravni, saj študentske sobe, ki mu je bila dodeljena po odločbi za študijsko leto 2008/2009, zaradi popolne neprimernosti za bivanje, dejansko v študijskem letu 2008/2009 ni mogel koristiti. Zaradi izredne stiske mu je tedaj na pomoč priskočilo Društvo distrofikov Slovenije, ki mu je omogočilo za študijsko leto 2008/2009 začasno bivanje v njihovi bivalni skupnosti na naslovu …. Dejansko je prvič pravico do subvencioniranega bivanja v študentskih domovih koristil oziroma izrabil šele v študijskem letu 2009/2010, ko se je zanj našla primerna soba. Zato mu ta pravica pripada še za študijsko leto 2012/2013. Samo formalna pridobitev pravice do subvencioniranega bivanja (v letu 2008/2009) brez njene dejanske realizacije ne more biti ovira za pridobitev pravice do podaljšanja bivanja. Meni, da bi vsaka drugačna odločitev bila nepravična in pojasnjuje, da problem ni v načinu financiranja bivanja, pač pa v tem, da študentskih sob, ki so prilagojene invalidom ni na razpolago. To je tudi razlog, zaradi katerega vlaga tožbo. Tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožnikove navedbe zavrača in pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Kot bistveno izpostavlja, da koriščenje pravice do subvencioniranega bivanja na trajanje te pravice ne vpliva. Predlaga, da sodišče tožnikov tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži vse stroške tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Sodišče meni, da je prvostopenjski organ v navedeni zadevi pravilno uporabil 23. člen Pravilnika. Iz slednjega med drugim izhaja, da se subvencija za bivanje v študentskem domu dodeljuje za čas trajanja enega študijskega programa na prvi stopnji (prvi odstavek 23. člena Pravilnika) ter da se lahko subvencija izjemoma dodeli za študenta, ki mu je bil podaljšan status študenta, za največ eno leto (tretji odstavek 23. člena Pravilnika). V konkretni zadevi ni sporno, da je tožnik vpisan na študijski program na prvi stopnji, ki traja tri leta. Prav tako ni sporno, da se je v prvi letnik vpisal v študijskem letu 2008/2009 in da mu je bila v tem letu dodeljena subvencija za bivanje v študentskem domu ter da mu je bila le-ta dodeljena tudi za študijska leta 2009/2010, 2010/2011 in 2011/2012. S tem pa je tožnik tudi po presoji sodišča izkoristil najdaljšo možno dobo subvencioniranega bivanja, ki po omenjeni določbi 23. člena Pravilnika znaša za tožnika štiri leta. Tudi po presoji sodišča se je ta doba za tožnika iztekla s koncem študijskega leta 2011/2012, zaradi česar je pravilna odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi tožnikove vloge za podaljšanje tožnikovega bivanja v študijskem letu 2012/2013. Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori tožnika, da v zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, niso utemeljeni. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da pravico do subvencioniranega bivanja, ki mu je bila dodeljena za študijsko leto 2008/2009, ni izrabil, ter da je dejansko to pravico koristil oziroma izrabil šele v študijskem letu 2009/2010, ko se je zanj našla primerna soba. Nesporno namreč je, da je bila tožniku omenjena pravica dodeljena že v študijskem letu 2008/2009 in nato še nadaljnja tri študijska leta. Po presoji sodišča se zato tožnik sedaj ne more sklicevati, da te pravice pred štirimi leti (v študijskem letu 2008/2009) dejansko ni mogel koristiti zaradi neprimernih bivalnih pogojev. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na posebne potrebe. Ne glede na tožnikovo zdravstveno stanje (invalidnost) sodišče ugotavlja, da se po citirani določbi 23. člena Pravilnika lahko subvencija izjemoma dodeli študentu, ki mu je bil podaljšan status študenta, vendar največ za eno leto. V konkretnem primeru pa je bilo tožniku to izjemno podaljšanje po omenjeni določbi Pravilnika že priznano. Iz Pravilnika pa ne izhaja, da bi bilo možno še dodatno podaljšati omenjeno dobo zaradi zdravstvenih razlogov, na kar se v tožbi sklicuje tožnik. Ob vsem povedanem se izkaže, da tožnikovim ugovorom ni mogoče ugoditi, zaradi česar jih sodišče zavrača kot neutemeljene.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.