Jedro

Pri preizkusu, ali je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, sodišče ugotavlja, ali so v opisu dejanja z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin zajeti vsi bistveni znaki kaznivega dejanja, ali obstaja kateri od pogojev za izključitev protipravnosti dejanja, kot so silobran (11. člen KZ), skrajna sila (12. člen KZ) in dejanje majhnega pomena (14. člen KZ) ali pa gre za morebitno zmotno presojo o tem, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja.

Samostojno sklicevanje na kršitev določb 17. člena ZKP, ki vsebujejo načelo iskanja materialne resnice, ne da bi bilo povezano s kršitvijo določb, s katerimi se zagotavlja oziroma uresničuje iskanje in ugotovitev materialne resnice, praviloma ni možno.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 8.4.2002 obs. B.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu po 1. odstavku 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 47.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.1.2004 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik V.Z. iz S.K., je pravočasno vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Mariboru in sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprosti obtožbe, podredno, da pravnomočno sodbo višjega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrne. Iz njegovega odgovora sledi ocena, da sodišče s pravnomočno sodbo ni kršilo kazenskega zakona in da v izpodbijani sodbi tudi ni zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve trdi, da je sodišče ob pretresanju dokazov nepravilno zaključilo, da je obsojenčevo ravnanje kaznivo dejanje in da je s tem kršilo 372. člena ZKP. Čeprav kršitve ni konkretneje opredelil, je iz te in ostalih navedb mogoče sklepati, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona je po navedeni določbi podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. To pomeni, da sodišče ugotavlja, ali so v opisu dejanja z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin zajeti vsi bistveni znaki kaznivega dejanja. Prav tako pa preizkusi, ali obstaja kateri od pogojev za izključitev protipravnosti dejanja, kot so silobran (11. člen KZ), skrajna sila (12. člen KZ) in dejanje majhnega pomena (14. člen KZ). Kršitev kazenskega zakona po tej določbi je lahko podana tudi kot zmotna presoja o tem, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja.

Slednje stori sodišče, če nepravilno oceni, da določeno dejstvo predstavlja konstitutivni znak kaznivega dejanja. Prav takšno nepravilno presojo sodišču očita vložnik zahteve za varstvo zakonitosti glede dejstva, ki zadeva obsojenčevo vožnjo z osebnim avtomobilom na pločnik proti ošk. M.D.R. Meni namreč, da takšno obsojenčevo ravnanje ne predstavlja resne grožnje, ki jo je objektivno mogoče uresničiti in ki je objektivno primerna izzvati občutek strahu pri osebi, kateri je namenjena.

V obravnavani zadevi je obsojencu očitano, da je ogrozil varnost druge osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo, ko je v V. ulici v S.B. pri stanovanjski hiši št. 6, zapeljal z osebnim avtomobilom na pločnik proti oškodovanki tako, da se mu je v zadnjem trenutku uspela umakniti, nato pa ravnal še tako, kakor je v nadaljevanju opisano v izreku pravnomočne sodbe. Na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov je sodišče zaključilo, da je obsojenec ravnal na način, kot mu je očitan. Ocenilo je tudi, da je z opisano vožnjo z avtomobilom proti oškodovanki resno ogrozil njeno varnost. Sodišče je utemeljeno presodilo, da je podan tudi navedeni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Vožnja z osebnim avtomobilom, ki je bila naklepno usmerjena proti oškodovanki tako, da se je morala v zadnjem trenutku umakniti ter pospremljana z besedno grožnjo in z izrečeno žaljivko "prasica", daje zanesljivo podlago za zaključek, da gre za dejanje, ki je bilo objektivno zmožno pri njej vzbuditi občutek osebne ogroženosti. Za takšno presojo ni odločilna okoliščina, o kateri je sicer izpovedala oškodovanka, ni pa zajeta v izreku, in sicer, da je obsojenec sunkovito zapeljal proti njej, ker je nanjo mogoče sklepati tudi na podlagi oškodovankine reakcije. Po obrazloženem s pravnomočno sodbo ni kršen kazenski zakon na način, kot ga nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče kršilo določbe 1. in 2. odstavka 355. člena ZKP. V nasprotju s temi določbami naj bi po stališču zahteve postopalo sodišče, ker je kot ključno pričo označilo D.K., ki naj bi ves dogodek opazoval s svojega okna. K. se glavne obravnave sploh ni udeležil in ga tako sodišče o ključnih dejstvih, na katere opira sodbo, sploh ni zaslišalo. Določbo 2. odstavka 355. člena ZKP je sodišče kršilo, ker ni presojalo vseh dokazov skupaj in vsakega posebej, pač pa je sledilo pričevanju oškodovanke.

Pričo D.K. je zaslišal sodnik, ki je v tej zadevi opravil posamezna preiskovalna dejanja. Na glavni obravnavi dne 8.4.2002 (list. št. 36) je sodišče v soglasju s strankami, torej tudi v soglasju na glavni obravnavi prisotnega obsojenca, prebralo zapisnik o zaslišanju navedene priče. Zato je na njeno izpovedbo smelo opreti sodbo.

Izpodbijana pravnomočna sodba vsebuje tako oceno obsojenčevega zagovora, kot tudi oceno vseh ostalih izvedenih dokazov. Zahteva ne obrazloži, katerih dokazov sodišče naj ne bi presodilo na način, ki je določen v 2. odstavku 355. člena ZKP, prav tako ne, kako naj bi takšna pomanjkljivost vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Zaradi tega ni mogoče sprejeti trditve v zvezi z zatrjevanimi postopkovnimi kršitvami.

Izvajanja, s katerimi zahteva opozarja na vprašljivost presoje oškodovankine izpovedbe z navedbo okoliščin, da ima v tem postopku prav gotovo svoje interese, kar naj bi bilo razvidno iz njenega vztrajnega stopnjevanja dogodka in očitne želje, da doseže obsodbo obsojenca, za katerega je jasno izpovedala, da je njen nasprotnik in ga preganja zaradi dela na "črno", je mogoče razumeti le kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Slednje velja tudi za trditev, da sodišče ni popolnoma ugotovilo, da je obsojenec oškodovanko zmerjal z neprimerno besedo in za grajo ocene izpovedbe priče D.K. Zahteva namreč izraža pomisleke glede verodostojnosti izpovedbe K. s trditvijo dejanske narave in sicer, da s svojega okna nima pogleda na kraj, kjer naj bi kaznivo dejanje bilo storjeno.

Vložnik zahteve tudi trdi, da sodišče v obrazložitvi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem v zvezi "s presojanjem posameznega dokaza ob zaslišanju prič, ki so si v nasprotju s spisnimi dokazi". Meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, očitno iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na takšno določbo je dolžan vložnik zahteve ne le navesti razlog, zaradi katerega izpodbija pravnomočno sodbo, temveč ga mora tudi ustrezno utemeljiti, saj ga sicer ni mogoče preizkusiti. Z navedbami, ki jih v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka vsebuje zahteva, temu kriteriju ni zadoščeno. Zahteva namreč ne obrazloži, glede katerih odločilnih dejstev napadena sodba nima razlogov in glede katerih odločilnih dejstev povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah prič.

Določbe 17. člena ZKP vsebujejo načelo iskanja materialne resnice ter jih zahteva le povzema in nato zaključuje, da sodišče ni popolnoma in po resnici ugotovilo dejstev, predvsem tistih, ki bi lahko bila obsojencu v korist. Ne glede na to, da praviloma ni možno samostojno sklicevanje na kršitev teh določb, ki predstavljajo eno od temeljnih načel kazenskega postopka, ne da bi bilo povezano s kršitvijo določb, s katerimi se zagotavlja oziroma uresničuje iskanje in ugotovitev materialne resnice, pa zahteva navedenega očitka sploh ne obrazloži. Ne pojasni namreč, katerih dejstev, ki so obsojencu v korist, sodišče sploh ni ugotavljalo in tudi ni presojalo. Zaradi navedenega trditev zahteve tudi v tem obsegu ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. B.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).