Jedro

Eden od načinov ugotavljanja koristi je najemnina ob upoštevanju hipotetičnih stroškov.

Izrek

1. Pritožbam se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točki I. izreka (v zvezi s sklepom z dne 31. 3. 2016), v prvem odstavku točke II. izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti od 30. 9. 2014 dalje do plačila (glede petotožeče stranke C. trgovina in storitve d.o.o., S. u. ..., C.), v drugem odstavku točke II. izreka in v točki III. izreka - glede pravdnih stroškov nastalih na prvi stopnji, in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 973/1998 z dne 10. 12. 2015 v zvezi s sklepom opr. št. P 973/1998 z dne 31. 3. 2016 je sodišče prve stopnje najprej razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožečih strank do prvotožene stranke P. d.d. - v stečaju, O. c. ..., C., kot solidarnih upnikov v višini 62.578.76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 09. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Nato je odločilo, da so drugo, tretje in četrtotožena stranka dolžne solidarno plačati tožečim strankam znesek 27.018,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da gre tožeči stranki nadomestilo za odmeno izgube koristi, ki bi jo kot denacionalizacijski upravičenci dosegli, če bi nepremičnine, ki so bile predmet denacionalizacije od uveljavitve ZDen pa do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi nepremičnin sami uporabljali in upravljali. V denacionalizacijskem postopku je bil predmet vračila poslovni prostor v pritličju s poslovno stanovanjske stavbe v izmeri 583,10 m2, stoječ na parc. št. 2178 in 2179 s pripadajočim delom skupnih delov in naprav ter s pripadajočim delom funkcionalnega zemljišča parc. št. 2178, 2179 in 2180, ki so vpisane v vl. št. ... k. o. C. Zavezanci za vračilo so bili po uveljavitvi vračila teh nepremičnin P. d.d. C., sedaj pravni naslednik P. d.d. - v stečaju, glede ostale polovice pa O. C. oziroma sedaj vsi njeni pravdni nasledniki, to je občina A., občina B., in občina C. Pravno podlago za vrnitev koristi je sodišče prve stopnje našlo v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Zaradi ugovorov tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki aktivno legitimirani za tožbo na deležu pravnega nasledstva po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu za vsakega od dedičev. Dediči po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu so namreč enotni sosporniki, ob dejstvu, da so podedovali vrnjeno nepremičnino, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot skupna lastnina, zato je pravno razmerje moč rešiti samo na enak način za vse sospornike skupaj. Ker tožeče stranke solidarno uveljavljajo vtoževani zahtevek zoper tožene stranke, tako slednje odgovarjajo tožečim strankam do celotne obveznosti, lahko pa katerakoli od tožečih strank zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej dokler obveznost ni popolnoma izpolnjena in je zato podana solidarna odgovornost toženih strank. Ugotovilo je tudi, da ni utemeljen ugovor aktivne legitimacije. Višino nadomestila pa je sodišče prve stopnje določilo na podlagi mnenja izvedenke finančne stroke M. K. P. in je nanj oprlo svojo odločitev v tem konkretnem sporu. Nadomestilo za nezmožnost uporabe tožečih strank za del prostorov, za katere TP P. C ni plačeval najemnine, tako po cenah na da 19. 8. 1994 - pred obdavčenjem znaša 7,24 EUR/m2, kar je skupaj za 32,4 meseca 68.167,79 EUR. Takšna najemnina je bila dejansko dogovorjena sredi leta 1994. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za obdobje vračanja od decembra 1991 do 1994. Od skupno ugotovljenega zneska 80.746,79 EUR pa je sodišče prve stopnje odštelo 18.168,03 EUR davkov - dohodnine in 10 % normiranih stroškov. Občina A. pa je zaračunavala takratnemu TP P. najemnino za čas od decembra 1991 do vključno avgusta 1994. Občina A. prejela od tedaj TP P. C. za 54.081,09 DEM najemnine, nato pa je sodišče odštelo dohodnino po davčni zakonodaji, ki velja v času izdelave tega mnenja, to je 25 % in 10 % normiranih stroškov. Nadomestilo po odštetju davka, ki so ga tožeče stranke upravičeno solidarno uveljavljale od drugo, tretjo in četrtotožene stranke znaša torej 34.863,04 EUR - 7.844,18 EUR, kar znaša 27.018,86 EUR. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. Odločilo je še o ugovoru zastaranja. Glede teka zakonskih zamudnih obrestmi je zavzelo stališče, da gre v konkretnem primeru za nečisto terjatev, zato tečejo zakonske zamudne obresti od dneva izdelave mnenja izvedenke finančne stroke z dne 30. 9. 2014, saj je bila s tem dnem višina neizplačane koristi končno znana ter s tem v denarju opredeljena. Ker je sodišče primarnemu zahtevku tožečih strank zoper tožene stranke delno ugodilo, se v podredni zahtevek ni spuščalo. O povračilu pravdnih stroškov je sodišče odločilo na podlagi določil člena 154. in 155 ZPP. Materialno pravne podlage glede višine odvetniških stroškov pa sodišče prve stopnje ni opredelilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujejo prvotožena stranka, petotožeča stranka in glede pravdnih stroškov drugo, tretja in četrtotožena stranka.

3. Prvotožena stranka P. d.d. - v stečaju po svojem pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvotožena stranka v pritožbi meni, da tožeče stranke niso aktivno legitimirane za vložitev tožbe in da odločitev, ki jo je glede tega sprejelo prvostopenjsko sodišče ni pravilna. Potrebno je namreč upoštevati, da je dne 28. 02. 1996 F. U. na podlagi kupoprodajne pogodbe od F. A. in S. A. odkupil njuna solastniška deleža, od vsakega 1/3, na nepremičnini, ki je predmet tega postopka. S tem je pridobil tudi vse pravice, ki izvirajo iz te nepremičnine, torej tudi pravico do namestila, po drugem odstavku 72. člena ZDen. To pomeni, da bi bila v času vložitve tožbe aktivno legitimirana le F. F. in U. F. Dne 26. 9. 2006 je bil sklenjen sporazum, na podlagi katerega je U. F. svoj 2/3 delež na predmetni nepremičnini, skupaj s pravico do nadomestila po tožbi v nadpisani zadevi, prenesel na podjetje C. d.o.o. To pomeni, da bi lahko bila tožnika od tedaj naprej le F. F. in podjetje C. d.o.o. Zaradi smrti F. F. so v postopek vstopili M. R. F., M. F. in U. F. in so bili lahko tožniki le te navedene osebe ter podjetje C. d.o.o.. Dne 16. 10. 2014 sta na podlagi poravnave R. M. F. in M. F. svojo terjatev iz naslova uporabnine prenesle na U. F., le-ta pa je tako pridobljeno terjatev, skupaj s svojo terjatvijo iz naslova uporabnine prenesel na podjetje C.. To pomeni, da bi lahko ostal kot tožnik zgolj podjetje C. d.o.o.. Zato navedb v pripravljalnih vlogah A. S., A. F., R. F. in G. F. z dne 07. 10. 2013 in 18. 11. 2013, sodišče ne bi smelo upoštevati. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je podana zmotna uporaba materialnega prava, nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje ter bistveno so kršene določbe pravdnega postopka. V kolikor pa sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne bo sledilo, prvotožena stranka opozarja, da bi se moral tožbeni zahtevek kvečjemu glasiti tako, da bi bilo konkretno navedeno, kolikšen del terjatve odpade na posameznega tožnika. V sklepih o dedovanju je jasno naveden dedni delež, zato bi bili dediči upravičeni do nadomestila zgolj v višini podedovanega deleža. Prav tako ne drži, kot je zapisalo sodišče na strani 22 svoje obrazložitve, da je predmetna nepremičnina v zemljiški knjigi vknjižena kot skupna lastnina. Na dan 25. 3. 2016 je pri nepremičnini parc. št. 2180/0 k. o. ... C. kot izključni lastnik vpisano podjetje C. d.o.o. To pomeni, da tožene stranke ne odgovarjajo tožnikom za celo obveznost. Prvotožena stranka tudi navaja, da bi bilo potrebno pri odmeri nadomestila upoštevati hipotetično najemnino, in ne najemnine, ki je bila dogovorjena med najemnikom in najemodajalcem. Na to so tekom postopka opozarjale vse tožene stranke, sodišče pa tem ugovorom ni sledilo, temveč je v celoti povzelo mnenje izvedenke. S tem je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Poleg tega pritožnik meni, da tožniki niso ustrezno opredelili časovnega obdobja, v katerem naj bi bili upravičeni do nadomestila. Nikjer v spisu namreč ni trditvene podlage in dokaza o tem, do kdaj je pritožnik nepremičnino imel v posesti, saj je od tega odvisna presoja o upravičenosti zahtevka. Tožniki sploh niso zatrjevali, da je ob izdaji delne denacionalizacijske odločbe, prvotožena stranka sploh še uporabljala navedeno nepremičnino oziroma, da jo je imela v posesti. Poleg tega je bilo tekom postopka podan ugovor zastaranja, ki po presoji sodišča ni utemeljen, vendar pa sodišče te svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Zakonske zamudne obresti bi tožnikom kvečjemu pripadale od izdaje sodbe prve stopnje dalje, vendar pa je bilo tudi glede tega podan ugovor zastaranja. Tožniki so namreč tekom postopka obrestni del zahtevka naknadno spremenili ter s tem povečali prej postavljeni tožbeni zahtevek. Sodišče bi lahko obrestni zahtevek prisodilo le od izdaje sodbe dalje, po preteku 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe strankam. Tako ali tako pa je zahtevek v tem delu zastaral, saj je zahtevek za uveljavitev obresti zastaral v treh letih. Prvotožena stranka meni, da je sodišče neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper njo, kar ima za posledico, da je sodba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na njeno obveznost plačila pravdnih stroškov. Poleg tega pa iz obrazložitve sodbe sploh ni jasno, katera odvetniška tarifa je bila uporabljena, kakšno vrednost točke je sodišče upoštevalo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbo zoper sodbo podaja tudi petotožeča stranka C. trgovina in storitve d.o.o., S. ..., C. Pritožbo podaja zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče tožbeni zahtevek tožečih strank zavrnilo glede dela glavnice ter obrestnega dela (zoper drugi odstavek I. točke izreka in zoper drugi odstavek II. točke izreka). Petotožeča stranka vlaga pravočasno in obrazloženo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338. ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je od ugotovljene vsote koristi oziroma vrednosti nadomestila, kot ga je v svojem izvedenskem mnenju izračunala izvedenka finančne stroke odštelo davščine - dohodnino, zaradi česar je sodba obremenjuje s kršitvijo po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno zaključilo, da je od koristi, ki bi jo dosegle tožeče stranke, če bi same gospodarile z denacionaliziranim premoženjem, ki sta ga v vtoževanem obdobju uporabljali pravna prednica prvotožene stranke in pravna prednica drugo, tretje in četrtotožene stranke, potrebno odšteti davščine, ki bi jih po predpisih morale plačevati tožeče stranke s pojasnilom, da bi bili denacionalizacijski upravičenci zavezani k plačilu dohodnine, v kolikor bi vrnjeno nepremičnino oddajali v najem. Glede obveznosti, ki jih imajo tožeče stranke iz naslova davkov do države, obstaja ustaljena sodna praksa sodišč, da se na ta račun obveznosti toženih strank ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med tožečo stranko in državo, kar ni stvar toženih strank. Le ob upoštevanju ustaljenih stališč sodne prakse je zagotovljeno, da ne pride do dvojne obdavčitve ter, da je slednja točna za vsakega posameznega davčnega zavezanca oziroma vrnitvenega upravičenca, kar je v obravnavanem primeru zelo pomembno glede na to, da so prvo do četrtotožeča stranka fizične osebe, petotožeča stranka pa pravna oseba. Veljavna davčna zakonodaja se namreč razlikuje glede oddajanja nepremičnin za fizične in pravne osebe. Kako bodo tožeče stranke napovedale svoj dohodek in kakšne prispevek bodo morale plačati, je namreč odvisno od razmerja med njimi in pristojnimi državnimi organi in ne od razmerja med pravdnimi strankami, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato sodišče prve stopnje pri izračunu zneska nadomestila oziroma od ugotovljene vsote koristi, ne bi smelo upoštevati odbitka iz naslova davščin - dohodnine. Nadalje podajajo pritožbo zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožeče stranke so od toženih strank zahtevale plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov od 20. 8. 1994 dalje do plačila. to je od naslednjega dne od izdaje delne denacionalizacijske odločbe, s katero je bila na obravnavanih poslovnih prostorih vzpostavljene lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče je zato nepravilno dosodilo, da so tožene stranke prišle v zamudo šele z dnem 30. 9. 2014. Sodba tudi nima nobenih razlogov glede teka zamudnih obresti glede prvotožene stranke (P. d.d. - v stečaju). Tek zakonskih zamudnih obresti je odvisen le od trenutka zamude. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti uporabiti drugi odstavek 299. člena OZ. Tožeča stranka pa še dodaja, da so na tožene stranke dne 21. 10. 1998 naslovile zahtevek za plačilo nadomestila in so bile tožene stranke najkasneje tega dne seznanjene z zahtevo tožečih strank za izpolnitev obveznosti. Tožeče stranke so to dokazano storile, vse z zahtevkom po plačilu nadomestila dne 21. 10. 1998. Zato bi sodišče prve stopnje upoštevaje določbo člena 299 OZ zakonske zamudne obresti moralo odmeriti od 20. 8. 1994 dalje do plačila, to je od naslednjega dne izdaje delne denacionalizacijske odločbe, s katero je bila na obravnavanih poslovnih prostorih vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev oziroma podredno od dne 21. 10. 1998 dalje, ko so tožeče stranke na tožene stranke naslovile zahtevek po plačilu nadomestila. Sodišče prve stopnje je tudi napačno izračunavalo odstotek uspeha petotožeče stranke in zato podaja pritožbo tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvo stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v izpodbijanih delih ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje in priglaša pritožbene stroške.

5. Zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, v katerem je odločeno v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje podajajo pritožbo drugo, tretje in četrto tožene stranke. Zanje so pritožbeno sporni stroški postopka v višini 25.050,35 EUR. Pritožbo podajajo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Sodišče je odločitev o stroških izdalo v nasprotju z določbo člena 154 in 155 ZPP. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede uspeha posameznih pravdnih strank in je zato posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je dosojalo potrebne pravdne stroške posameznih pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je napačno ugotavljalo povprečni uspeh toženih strank, v razmerju do prvotožene stranke in povprečni pravdni uspeh tožnikov do drugo, tretje in četrtotožene stranke. Sodišče za tako odločitev nima materialno pravne opore. Nepravilno je tudi sodišče ugotovilo, da znaša povprečni pravdni uspeh tožnikov do vseh toženih strank 78 %. Pri toženih strankah namreč sploh ne gre za solidarne dolžnike, kot je to očitno napačno štelo prvostopno sodišče. Poleg tega je izpodbijana odločite o stroških napačna že zaradi tega, ker je sodišče pomešalo oziroma zamenjalo podatke o pravdnem uspehu tožnikov do prvotožene stranke in tožniku do drugo, tretje, in četrtotožene stranke in je napačno ugotavljalo povprečen uspeh tožnikov do prvotožene stranke oziroma drugo, tretje in četrtotožene stranke in še zlasti, da je svojo odločitev oprlo na povsem nespremenljiv pravdnih uspeh tožnikov do vseh toženih strank. Sodišče je nezakonito odločilo tudi v delu, ko je odločilo, da so tožene stranke dolžne solidarno plačati pravdne stroške tožnikom. Za takšno odločitev sodišče ni imelo prav nikakršne pravne osnove, saj tožene stranke sploh niso solidarni dolžniki do tožnikov. Šlo je namreč za povsem ločena tožbena zahtevka, od katerih so tožniki enega uveljavljali od prvotožene stranke, drugega pa od drugo, tretje in četrtotožene stranke. Sodišče za takšno napačno odločitev tudi ni navedlo nobenih razlogov. Zato je odločitev tudi v tem delu nepravilna in se predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu razveljavi in se zadev vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, ter priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam. Drugo, tretja in četrtotožena stranka so odgovorile na pritožbo petotožeče stranke. Navedle so, da je neutemeljena pritožba glede odštevanja davščin. Morebitno odštevanje davščin na odločitev sodišča glede drugo, tretje in četrtožene stranke namreč ni vplivalo prav v ničemer. Nujno je namreč upoštevati, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 22. 11. 2005 prvotni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko občino A., tretjetoženo stranko, četrtotoženo stranko skrčila na plačilo zneska 27.651,65 EUR. Tožeče stranke tako iznad tega navedenega zneska v nobenem primeru ne morejo zahtevati ničesar več, saj so vsi morebitni zneski nad tem zneskom, tudi če bi bili utemeljeni, že zdavnaj zastarali. Višji tožbeni zahtevki nad 27.651,65 EUR je že namreč zastaral, saj je takšen višji zahtevek tožeča stranka postavila šele v letu 2013. Za tovrstne zahtevke pa velja 5-letni zastaralni rok. Prav tako je neutemeljen očitek petotožeče stranka glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj zakonske zamudne obresti zastarajo v treh letih, tožeče stranke pa so zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za čas od 20. 8. 1992 dalje postavile šele s pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2013. Sodišče se z ugovorom zastaranja ni ukvarjalo. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje petotožeče stranke, da ji pripadajo zakonske zamudne obresti od 21. 10. 1998 dalje in to predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo pritožbene stroške.

7. Pritožbi prvotožene stranke in petotožeče stranke glede točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, sta utemeljeni.

8. Utemeljeno prvotožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so tožeče stranke solidarni upniki do nje. Iz sklepov o dedovanju namreč izhajajo dedni deleži, zato bi bili dediči upravičeni do nadomestila zgolj v višini podedovanega deleža, Tako bi bilo mogoče konkretno ugotoviti kolikšen del terjatve odpade na posameznega tožnika. Gre za različne dediče in tudi za prenos terjatev od dedičev na druge upnike, zato je sklicevanje sodišča prve stopnje na dejstvo, da so tožniki podedovali predmetno nepremičnino, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot skupna lastnina, in so zato enotni sosporniki in da je pravno razmerje moč rešiti samo na enak način za vse sospornike, materialno pravno zmotno. Premoženje denacionalizacijskih upravičencev je že razdeljeno, zato ne gre za dediščinsko skupnost in je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka dolžna solidarno plačati tožečim strankam znesek v višini 62.578,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. dalje do plačila, nepravilna in je zato v tej zvezi pritožba utemeljena. Ker ne gre za solidarne upnike, bo potrebno terjatev porazdeliti med posamezne tožnike, upoštevaje zgodovinski prenos terjatev ter zgodovinski potek zapuščinskih postopkov dedičev po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Sodišče prve stopnje se bo moralo pravilno opredeliti tudi o aktivni legitimaciji tožečih strank, kajti ta ugovor prvotožena stranka ponovno uveljavlja v svoji pritožbi. Ta tožena stranka trdi, da je dne 26. 9. 2006 bil sklenjen sporazum, na podlagi katerega je U. F. svoj 2/3 delež na predmetni nepremičnini, skupaj s pravico do nadomestila po tožbi v tej zadevi prenesel na podjetje C. d.o.o. Sodišče se do teh trditev glede prenosa pravice do nadomestila po tožbi ni opredelilo in v tem delu sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. V ponovnem postopku se bo zato sodišče prve stopnje moralo ponovno opredeljevati in zavzeti pravilno stališče katere stranke so aktivno legitimirane, da lahko nastopajo kot tožeče stranke v tej zadevi.

9. Utemeljena je tudi pritožba prvotožene stranke, ko graja odločitev sodišča prve stopnje, da tudi pri odmeri nadomestila glede nje ni upoštevalo hipotetične najemnine, temveč je upoštevalo najemnino, ki je bila dogovorjena med najemnikom in najemodajalcem, vendar le v zvezi s povračilom vlaganj prvotožene stranke oziroma njenega pravnega prednika v nepremičnino denacionalizacijskega upravičenca. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ne obrazloženo v celoti povzelo mnenje izvedenke, ki ni uporabila enake metode izračunavanja nadomestila za prvotoženo stranko in glede izračunavanja nadomestila do druge, tretje in četrte tožene stranke. Sodišče je v odločitvi prišlo do skoraj dvakratne razlike v izračunavanju nadomestila in pri tem ni ustrezno pojasnilo materialno pravne podlage za takšno odločitev. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je namreč že uveljavljeno stališče, da v primeru, ko se nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe in opravljanja premoženja ugotavlja s pomočjo hipotetične najemnine, kakršna bi lahko bila tudi v obravnavanem primeru, izgubljeno korist predstavlja hipotetična najemnina, zmanjšana za stroške, ki bi v takem primeru bremenili upravičenca.(1) Pravilno je namreč, da je denacionalizacijski upravičenec, upravičen do nadomestila za izgubo koristi, ki bi jo dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma uporabljal v času od uveljavitve ZDen, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Sodišča so oblikovala razlago določbe drugega odstavka 72. člena ZDen z metodo nasprotnega razlogovanja.(2) Glede višine odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen je zavzeto stališče tudi v zadevi VS RS, Sodba in Sklep II Ips 283/2013 z dne 12. 2. 2015 kjer je zavzeto stališče, da je to korist, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal, pa je glede na zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Eden od načinov ugotavljanja te koristi je najemnina, ki se zmanjšuje za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca, in za stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec. Ker sodba sodišča prve stopnje tako v tem delu izračunavanja nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sodišče ne pojasni zakaj tudi v tem primeru ni uporabilo hipotetične metode in je izračunavalo korist na drugih, doslej neuveljavljanih metodah, nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

10. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so tožniki opredelili časovno obdobje, v katerem bi bili upravičeni do nadomestila, oziroma sodba nima razlogov, da se je obdobje o upravičenosti nadomestila zaključeno dne 19. 8. 1994. 11. Utemeljeni sta tudi obe pritožbi glede določitve zakonskih zamudni obresti, o katerih je sodišče prve stopnje odločalo v točki I. zahtevka in v prvem in drugem odstavku točke II. izreka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od dne 30. 9. 2014, ko je bila znana višina neizplačane koristi in je bila le-ta v denarju končno opredeljena in so zato tožene stranke prišle v dolžniško zamudo šele dne 30. 9. 2014. V tej zvezi petotožeča stranka pravilno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. V starejših sodnih odločba je Vrhovno sodišče prisojalo zakonske zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Poznejša ustalitev ekonomskih razmer pa je narekovala spremembo prakse, in je Vrhovno sodišče RS s sprejetim načelnim pravnim mnenjem z dne 26. 6. 2002 zavzelo novo prakso zaradi uveljavitve OZ in glede na novelo Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A). Od takrat dalje se je skladno s splošnim pravilom iz 299. člena OZ uveljavljavilo stališče, da dolžnik v primeru neposlovnih obveznosti pri takoimenovanih nečistih denarnih terjatvah, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, pride v zamudo, ko upnik nanj naslovi zahtevo za izpolnitev obveznosti. Takšnega datuma pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tej zvezi. Takšni datumi teka zamudnih obresti bi lahko bili različni in bi lahko tekli od dneva, ko je tožnik na toženko naslovil zahtevo za izvensodno plačilo obveznosti ali pa od dneva vložitve tožbe.(3) Sodišče prve stopnje se glede na trditveno podlago tožečih strank ni pravilno opredelilo do teka zakonskih zamudnih obresti in sodba v tem delu tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013 zavzelo stališče, da bo v zadevah, v katerih izračun nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen temelji na podatkih, ki izvirajo iz časa ob oziroma z vložitvijo tožbe, odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti temeljilo na prvem odstavku 277. člena in drugem odstavku 342. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma na prvem odstavku 378. člena in na drugem odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tako je stališče v izpodbijani sodbi glede teka zakonskih zamudnih obresti zaradi takšne sodne prakse neustrezno.(4) Ko pa bo sodišče v ponovnem postopku ponovno odločalo o teku zakonskih zamudnih obrestih, pa se bo moralo opredeliti do očitkov zastaranja teka zakonskih zamudnih obresti glede na dejstvo, kdaj so tožeče stranke postavile spremenjen tožbeni zahtevek glede teka zakonskih zamudnih obresti, kot so ga postavile v tožbi. V tožbi so tožeče stranke zahtevale plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva razsoje sodišča na prvi stopnji, pa do dneva plačila. (5) Tako je glede teka zakonskih zamudnih obresti utemeljena pritožba prvotožene stranke in petotožeče stranke. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 354 ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, glede teka zakonskih zamudnih obresti, vsebovanih v točki I. in vsebovanih v drugem in prvem odstavku točke II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, kjer je odločeno, da tečejo zakonske zamudne obresti od 30. 9. 2014 dalje do plačila (to le glede razmerja do petotožeče stranke). Utemeljeno vse tri pritožbe navajajo, da v konkretnem primeru ne gre za solidarne upnike in tudi ne za solidarne dolžnike, zato pritožba ene od strank ne more učinkovati na odločitev glede drugih tožečih strank.

12. Utemeljena je tudi pritožba petotožeče stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ko je od ugotovljenega nadomestila glede petotožeče stranke odštevalo davščine in norminirane stroške in je pri tem odločalo, kakor da gre tudi pri petotožeči stranki za fizično osebo. Petotožeča stranka ni fizična oseba, je pravna oseba, zato za njo veljajo druga pravila glede plačevanja davščin in stroškov od najemnin. VS RS je o tem že zavzelo stališče.(6) V sodni praksi je namreč zavzeto stališče glede upoštevanja davkov, ki bi bremenili upravičence, in je v novejši sodni praksi razčiščeno, da gre za razmerje med upravičencem in državo(7), ker morebitne obveznosti, ki jih ima upravičenec iz naslova davkov do države, ne vplivajo na višino zavezančeve obveznosti iz drugega ostavka 72. člena ZDen.(8) V vsakem primeru je potrebno upoštevati, da gre pri upravičenki, to je pri petotožeči stranki za pravno osebo.

13. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 354 ZPP pritožbam prvotožene in petotožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izpodbijanih delih, to je v točki I., v drugem odstavku točke II. in v prvem odstavku točke II. glede teka zakonskih zamudnih obresti od 30. 9. 2014 dalje do plačila za C. d.o.o. in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje, kot so le-ta podana v zvezi z obrazložitvijo pritožb obeh pravdnih strank (člen 362 ZPP).

14. Ker je sodišče druge stopnje v pretežnem delu razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. V tem delu pravilno opozarja pritožba drugo, tretje in četrtotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, in je napačno izračunalo procent uspeha v pravdi v odnosu do vsake stranke in je pri tem napačno štelo, da naj bi bile tožene stranke solidarni dolžniki in da so tožbeni zahtevki uperjeni zoper različne tožene stranke. V tem delu sodba - sklep o stroških nima razlogov o odločilnih dejstvih za uporabo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, ki je osnovno vodilo za odločanje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vse ob uporabi člena 155 ZPP. Pravilno opozarja pritožba prvotožene stranke, da sodišče ni pojasnilo, kateri materialni pravni predpis je uporabilo za izračunavanje pravdnih stroškov posameznih pravdnih strank po materialnem pravu (uporaba pravilne Odvetniške tarife - OT).

15. Vse tožene stranka in pa petotožeča stranka so priglasili pritožbene stroške. Ker pa je sodišče druge stopnje v pretežnem delu razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, se zato ob uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Op. št. (1): Tako sodba in sklep VS RS II Ips 20/2016 z dne 18. 2. 2016 Op. št. (2): Tako sodba VS RS II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016 Op. št. (3): Tako sodba VS RS II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016. Op. št. (4): Sodišče naj v tej zvezi uporabi morebitna pravila o pretrganju zastaranja.

Op. št. (5): Sodišče naj v tej zvezi uporabi morebitna pravila o pretrganju zastaranja.

Op. št. (6): Tako sodba VS RS II Ips 172/2011 z dne 15. 12. 2013. Op. št. (7): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013 in druge.

Op. št. (8): Tako sodba VS RS II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013.