Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja takšna argumentacija površno in pomanjkljivo dokazno oceno, na kar upravičeno in na zelo konkreten način opozarja tudi pritožba tožeče stranke. Gre torej za kršitev proste dokazne ocene v smeri neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer: da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede omenjenega odločilnega dejstva ni izčrpno, poglobljeno in preverljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkljive dokazne ocene zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, na kar je v pritožbi na povsem konkreten način opozorila tudi tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem ji mora tožena stranka plačati denarni znesek 3.272.592,38 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zapadlosti posameznih denarnih obveznosti do plačila, kot je to razvidno iz izreka izpodbijane sodne odločbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 251.212,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da je razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja na nepravilnost izpodbijane sodbe glede tega, da v konkretnem primeru ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, oz. da tožeča stranka ni dokazala, da je bila s toženo stranko sklenjena podjemna pogodba. V tej zvezi je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi toženca, v celoti pa je prezrlo izpovedbe prič Š.G., R.R. in V.B.. Iz teh pričevanj in predloženih listinskih dokazil jasno izhaja, da je bil vzpostavljen poslovni odnos med pravdnima strankama, ne pa med B. in K. kot fizičnima osebama. B. je bil pooblaščenec tožeče stranke, ki je neposredno kontaktiral s toženo stranko na operativnem nivoju in usklajeval aktivnosti med podizvajalci tožeče stranke in toženo stranko. Tako je Š.G. opravila po naročilu tožeče stranke tudi storitve (izdelava etiket) za toženo stranko, enako je izpovedal tudi R.R., ki je tiskal etikete z napisom K.. Vse tiskane etikete je od njega prevzel B. kot firma M., pri čemer nikoli ni posloval s tožencem. Storitev za opravljeno delo mu je plačala tožeča stranka. Iz teh pričevanj jasno izhaja, da je tožena stranka ustno naročila tožeči stranki izdelavo etiket in znaka njenega imena. To izhaja tudi iz računa z dne 20.11.2001, s katerim je družba E. d.d. zaračunala tožeči stranki izdelavo kartonov z logotipom K.. To izhaja tudi iz računa št. 527 z dne 6.12.2001, ki ga je izstavil A.R. s.p.. Pritožba nadalje opozarja, da je bil toženec kot enolog zaposlen v družbi V. d.o.o. (v nadaljevanju V.) in je v tej vlogi sodeloval tudi s tožečo stranko. Tako je toženec izpovedal, da je vedel, da je B. predstavnik tožeče stranke in da je Š.G. zunanja sodelavka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je nekritično verjelo toženi stranki, da so bile storitve opravljene na podlagi sporazuma med B. in tožencem, čeprav iz celotnega dokaznega postopka izhaja, da je bil toženec kot enolog zaposlen v družbi V., za katero je tožeča stranka opravljala enake storitve, pri čemer je toženec dobro vedel, da je B. ves čas deloval v imenu in za račun tožeče stranke, saj je bil prisoten tudi na vseh poslovnih pogovorih med tožečo stranko in družbo V. (kar je toženec v svoji izpovedbi tudi potrdil). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj verjame toženi stranki. Tej izpovedbi je nekritično sledilo, pri čemer ni pojasnilo razlogov, zakaj je sledilo toženi stranki, da se je B. z izstavitvijo računov želel le maščevati, upoštevaje ob tem, da je B. logično pojasnil, zakaj je izstavil sporne račune šele v letu 2004. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V konkretni zadevi je ključnega pomena okoliščina (v smeri odločilnega dejstva), v kakšni vlogi je V.B. nastopal v spornem obdobju v fazi sklepanja ustnega podjemnega razmerja s toženo stranko (celoten posel glede izdelave vinskih etiket za vino K.). V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nastopal v vlogi (samostojne) fizične osebe (ne pa v imenu in za račun tožeče stranke), spričo česar je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrnilo, pri čemer je kot nosilne argumente (razloge) za takšno sodno presojo izpostavilo naslednje okoliščine: 1) da tožeča stranka ni takoj po opravljenih storitvah izdala računov, pač pa je to storila šele leta 2004, 2) da trditev tožeče stranke, da so bili računi izdani tako pozno, ker tožena stranka po izvedbi dela ni imela sredstev za plačilo, ni prepričljiva in 3) da je prepričljiva izpoved toženca, da so bili sporni računi izdani zgolj iz razloga, ker se je B. hotel maščevati, ker je izpadel iz marketinškega sodelovanja z družbo V.. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja takšna argumentacija površno in pomanjkljivo dokazno oceno, na kar upravičeno in na zelo konkreten način opozarja tudi pritožba tožeče stranke. Gre torej za kršitev proste dokazne ocene v smeri neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer: da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede omenjenega odločilnega dejstva ni izčrpno, poglobljeno in preverljivo obrazložena. Tako sodišče prve stopnje ni naredilo vestne in skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter se na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka sploh ni opredelilo (z racionalnimi argumenti) do določenih dokazno podprtih zatrjevanj tožeče stranke (ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi), da je bila tožeča stranka izbrana kot agencija za celostno podobo firme V., v kateri je bil toženec zaposlen kot glavni enolog, pri čemer je bil toženec tudi ves čas prisoten ob pogovorih tožeče stranke (ki jo je zmeraj zastopal V.B.) in družbe V., upoštevaje ob tem, da sta se V.B. (ki se je tožencu predstavljal kot pooblaščeni zastopnik tožeče stranke) in toženec spoznala prav ob pričetku poslovnega sodelovanja tožeče stranke z družbo V.. V tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje precej skopa in pomanjkljiva, zato se pritožbeno sodišče pridružuje pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje nekritično oprlo svojo presojo le na izpoved toženca, dočim je glede zastopniškega razmerja med B. in tožečo stranko (ki je po zatrjevanjih tožeče stranke v pravnem prometu v okviru svoje dejavnosti izvajala tudi posle, ki so predmet te pravde) na eni strani in večletnega poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama na drugi strani docela zanemarilo izpovedbe ostalih prič in določene račune iz spisovnega listinskega gradiva. Sodišče prve stopnje se namreč sploh ni opredelilo do tega, ali je bil B. v spornem obdobju sploh upravičen za zastopanje tožeče stranke. Ob tem pritožbeno sodišče tudi opozarja na določbo 3. odst. 85. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), oz. sedaj določbo 3. odst. 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri mora zastopnik obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega, vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela, ali bi po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.

Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkljive dokazne ocene zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, na kar je v pritožbi na povsem konkreten način opozorila tudi tožeča stranka. Takšna kršitev pa je po mnenju pritožbenega sodišča že po naravi stvari lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in v celoti razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v ponovno obravnavo temu sodišču (1. odst. 354. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.