Jedro

Ker gre za upravni postopek, v katerem odločajo upravni organi po CZ, tožena stranka ne nastopa v vlogi upnika. Kot upnik lahko nastopa država, to je Republika Slovenija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 742/2000-8 z dne 9.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 24.3.2000. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo Carinarnice L. z dne 31.7.1996 odpravila in sama ugotovila obstoj carinskih obveznosti tožeče stranke v znesku 8.067,00 SIT kot obveznosti za tisto blago, ki je bilo uvoženo z ugodnostjo po 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94) pa ni bilo izvoženo v roku 1 leta od prehoda čez carinsko črto. Tožena stranka se pri tem sklicuje na razloge sodbe (opr. št. U 482/98-11 z dne 9.2.2000) in na ugotovitev carinskih organov, da po evidencah, s katerimi razpolagajo carinski organi, uvoženo blago ni bilo izvoženo v predpisanem roku niti ni bilo dokončno uvozno carinjeno. Pri tem je bila glede na določbo 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča. V ponovljenem postopku je stališče sodišča o uporabi določb Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji upoštevala v celoti in na tej podlagi pritožbi tožeče stranke deloma ugodila tako, da je prvostopno (dajatveno) odločbo odpravila in nadomestila z ugotovitveno. Višina carinske obveznosti, tudi po presoji sodišča utemeljeno ostaja enaka, saj glede na nespremenjeno dejansko stanje ni bilo nobenih razlogov za njeno drugačno ugotovitev. Povsem pavšalne pritožbene navedbe o drugačnem stanju v tožnikovih evidencah in poslovnih knjigah namreč še naprej ostajajo na ravni nedokazanih in celo nekonkretiziranih trditev. Kolikor pa se tožnik sedaj v tožbi ponovno sklicuje na izvozne deklaracije in izdelan pregled porabe uvoženega materiala v izvoženih izdelkih, predstavljajo takšne njegove trditve, kolikor so nekoliko bolj konkretne od pritožbenih - tožbeno novoto. Nova dejstva in novi dokazi se v upravnem sporu upoštevajo le izjemoma: če jih prej ni bilo mogoče navesti in če hkrati nedvoumno kažejo, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Kot carinski zavezanec je tožnik v carinskem postopku imel možnost in celo obveznost, da začasni uvoz opraviči v predpisanem roku s predpisanimi listinami. Ker tega ni storil, ne v ponovljenem postopku in ne v sodnem postopku, tudi sodišče tožbenim navedbam ni moglo slediti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tekom postopka je predložila v dokaz primer, kako je evidenco vodila in ves čas navajala, da je zaradi obsežne dokumentacije njen pregled možen pri njej. Celoten pregled porabe uvoženega materiala je pripravila v skladu z dogovorom tožene stranke oziroma v skladu z dogovorom pooblaščenih carinskih inšpektorjev. Ob obisku inšpektorjev D.N. in B.K. se je odgovorni delavec tožeče stranke z njima dogovoril, da jima bo dostavil dokumentacijo. Ob predaji je D.N. celotno dokumentacijo pregledal in ugotovil, da je ta pravilno sestavljena in opravičuje oprostitev plačila carine. Dosežen je bil dogovor, da bo carinarnica umaknila zahtevek. Zato se ne strinja z navedbami, da ni dokazala, da je blago vrnila v tujino ali ga uvozno carinila. Tožena stranka je zopet zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. V novi odločbi je ravnala enako kot pri prvotni in ni izpeljala postopka za ugotovitev obstoja terjatve.

Stališča sodbe o novoti ne držijo. Od samega začetka se je sklicevala na carinske deklaracije, izvozne račune in normative. Sodišče je preuranjeno odločilo. V postopku ni izvedlo predlaganih dokazov, predvsem pa ni izvedlo zaslišanja prič S.P. in M.V., ki sta pri njej odgovorna za vodenje celotne carinske evidence. Sodišče bi lahko zaslišalo tudi navedena carinska inšpektorja. Bistvena kršitev pravil je podana s tem, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (v odgovoru tožene stranke na tožbo). Napačna uporaba materialnega predpisa je v tem, da sodišče ni uporabilo določb Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je v tej zadevi lex specialis v razmerju do Carinskega zakona in ZUP. Že v tožbi je opozorila, da tožena stranka v zadevi nastopa kot upnik in istočasno kot organ, ki bo odločal o utemeljenosti obstoja terjatve, to pa se izključuje. Kršena so temeljna načela ZUP in ZPP, zlasti načelo zakonitosti in materialne resnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V konkretnem sporu je sodišče odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Presodilo je tudi tožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko stanje. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Če sodišče prve stopnje ni poslalo odgovora na tožbo tožeči stranki, s tem ni bistveno kršilo postopka v upravnem sporu, saj ZUS tega procesnega dejanja sodišču ne nalaga. Sicer pa tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo ni navedla ničesar drugega, kot je to že navajala v izpodbijani odločbi ter je predlagala sodišču prve stopnje, da naj tožbo zavrne. Glede na vsebino ugovorov tožeče stranke v upravnem postopku je pravilna ugotovitev o tožbenih novotah.

Ker gre za upravni postopek, v katerem odločajo carinski organi, tožena stranka ne nastopa v vlogi upnika. Kot upnik lahko nastopa država, to je Republika Slovenija. Glede tega zakon ni bil nepravilno uporabljen in tudi ne kršena načela postopka, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba. Neupoštevna novota je tudi pritožbena navedba o plačilu delno priznane terjatve, ki sicer ni izkazana, tožeča stranka pa je ni uveljavljala v tem upravnem sporu (1. odstavek 71. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.