Jedro

Ker stavbne pravice (niti morebiti kakšne druge pravice, ki bi tožniku dajala lastninsko pravico na stavbi) tožnik ni izkazal, njegov tožbeni zahtevek, s katerim zahteva nedopustnost izvršbe na stavbi (brez dela parcele), ne more biti utemeljen.

Tretji lahko izvršbo prepreči, če ima takšno pravico, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar in s tem posegel v pravni položaj tretjega, temu dala možnost, da bi odtujitev preprečil

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je izvršba na polovico stanovanjske hiše na parc. št. X, k.o. S., dovoljena v korist tožene stranke, nedopustna. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.744,03 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da je sicer res, da je tožnik ob vložitvi tožbe navajal, da je dolžnica lastnica polovice zemljiške parcele št. X, k.o. S., ker pa je ta sestavljena iz njive in stanovanjske stavbe, ima takšno navajanje dvojen pomen, ki ga sodišče ni razčistilo. Prav tako teh razlik ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Meni, da je njegov tožbeni zahtevek dovolj preciziran in ga gre šteti tudi kot zahtevek, ki zajema tudi del zemljišča parc. št. X, k.o. S., saj gre le za ugotovitveno tožbo. Opozarja, da pravdni stranki pravne podlage ni potrebno navesti in da ni izključena niti uporaba instituta stavbne pravice. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Črnomlju je sodišče dovolilo izvršbo na solastniški delež dolžnice do ˝ na nepremičnini parc. št. X, k.o. S.. Tožnik je v izvršilnem postopku vložil ugovor tretjega (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki pa ga je sodišče zaradi upnikovega nasprotovanja zavrnilo in tožnika napotilo na pravdo.

Tretji lahko z ugovorom zoper sklep o dovolitvi izvršbe (če je ta zavrnjen, pa posledično s tožbenim zahtevkom na nedopustnost izvršbe v pravdnem postopku), uspešno uveljavlja svojo pravico le, če je kvaliteta njegove pravice takšna, da preprečuje izvršbo (64. in 65. člen ZIZ). Tožnik tako lahko izvršbo prepreči le, če izkaže, da ima na predmetu izvršbe stvarno ali obligacijsko pravico, ki je močnejša od upnikove pravice zahtevati prisilno izvršitev svoje terjatve. Povedano drugače, tretji lahko izvršbo prepreči, če ima takšno pravico, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar in s tem posegel v pravni položaj tretjega, temu dala možnost, da bi odtujitev preprečil (1).

Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da se tožnikov tožbeni zahtevek nanaša le na polovico stanovanjske stavbe, stoječe na nepremičnini, ki je predmet izvršbe. Pravdni stranki sta namreč tisti, ki določata začetek, obseg in konec pravdnega postopka (razpravno načelo – 2. člen ZPP). Obseg sodnega varstva, ki ga tožeča stranka zahteva, ta začrta prav s postavljenim tožbenim zahtevkom. Ta mora biti določen (določljiv) in jasen, kar velja tudi za ugotovitveno tožbo. Le s tovrstnim tožbenim zahtevkom, je mogoče v primeru ugodilne sodbe, uspeti tudi v izvršbi.

Nobenega dvoma ni, da predmet tožnikovega tožbenega zahtevka ni bila nepremičnina par. št. X, k.o. S. oz. solastniški delež na njej, pač pa zgolj polovica stanovanjske stavbe, stoječe na tej parceli in da zato morebitne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni bilo potrebno presojati.

Ker sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, tudi ni smelo samo ugotavljati, ali je morebiti izvršba nedopustna na sami nepremičnini (parceli). V nasprotnem primeru bi prestopilo zakonska pooblastila in napravilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

Stavba sama po sebi pa ni samostojna stvar in na njej (razen izjemoma) ni mogoče imeti lastninske pravice. Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (načelo superficies solo cedit – 8. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Tožnikov tožbeni zahtevek bi bil lahko tako utemeljen le, če bi izkazal obstoj razlogov, ki dovoljujejo odstop od načela superficies solo cedit in s tem lastninsko pravico na stavbi.

Pritožba sicer pravilno poudarja, da mora sodišče pravo poznati po uradni dolžnosti in presoditi, ali je lahko tožbeni zahtevek utemeljen na katerikoli pravni podlagi. Pri tem pa mora sodišče upoštevati zgolj trdtiveno podlago, ki jo navedejo stranke in presojati le dokaze, ki jih stranke predlagajo. Morebitnega obstoja stavbne pravice, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, pa ta ni niti zatrjeval, niti izkazal. Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino, ki nastane na podlagi veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti stavbno pravico, izdanega zemljiškoknjižnega dovolila in vpisa v zemljiško knjigo (256. in 257. člen SPZ). Nepremičnina parc. št. X, k.o. S. je v zemljiški knjigi vpisana le kot solastnina tožnika in njegovo hčere, dolžnice v izvršilnem postopku, vsakega do polovice, vpisa stavbne pravice v zemljiški knjigi pa ni zaslediti. Ker je vpis v zemljiško knjigo konstitutiven element njenega nastanka, brez tega stavbna pravica ne more nastati. Prav tako pa ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 271. člena SPZ, ki ureja le primere, ko sta v skladu s preteklimi predpisi predmet lastninske pravice zemljišče in stavba, tudi za čas pred uveljavitvijo SPZ tožnik lastninske pravice na stavbi ni izkazal. Tožnik namreč trdi le, da je izključni lastnik stavbe, ker jo je sam zgradil (pri tem pa ne zahteva lastninske pravice na parceli) in da mu lastninsko pravico daje tudi sodba Temeljnega sodišča v Novem mestu, enota Črnomelj, opr. št. P 84/82 z dne 28.06.1983. Temu pa ni mogoče pritrditi, saj ta zgolj ugotavlja, da zidanica, nedograjena stanovanjska hiša in hlev, stoječi na parc. št. X, k.o. S., ne spadajo v zapuščino po tožnikovi materi M. P.. Ker stavbne pravice (niti morebiti kakšne druge pravice, ki bi tožniku dajala lastninsko pravico zgolj na stavbi kot samostojni stvari) tožnik ni izkazal, njegov tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen.

Predmet lastninske pravice je lahko le nepremičnina – parcela kot celota, zato je odveč tudi vsakršno razlogovanje pritožbe, da sodišče prve stopnje ni razlikovalo in razmejilo med stavbnim in kmetijskim zemljiščem, ki tvorita to nepremičnino, saj gre le za katastrski kulturi, ki na lastninsko pravico nimata nobenega vpliva.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

(1) Glej tudi Galič: Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, zbornik Izbrane teme civilnega prava, Ljubljana : Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, 2006.